V vesolju te nihče ne sliši kričat, še posebno, če ti prej pavijan raztrga goltanec. Kaj ima pavijan za delat v vesolju, se vprašate? Odgovor je: prav toliko kot človek. Nič, popolnoma nič. Praznina in brezdanjost teme, ki se razpostrira v neskončnost, travmatično nakažeta majhnost vsega in vsakogar. Še Zemlja, vse, kar je na njej, kar se je zgodilo in kar se še bo dogodilo, postane le še pikica, nič večja od prahu, gledano s Saturnove orbite, kar pa v vesoljskem merilu niti ni tako daleč. Življenje zvezd, ki se meri v milijardah let, je neprimerljivo z nekaj kratkimi človekovimi desetletji na skali, ki se popolnoma nič ne ozira na nas in rotira, pa če smo na njej ali ne. Zatorej se pogled v sublimno črnino vesolja vrne kot odsev v nas same in nas sooči z majhnostjo, ki jo ima naš prostor pod soncem, in smislom, ki ga lahko od tod potegnemo. O tem in še marsičem se lahko vprašamo ob ogledu filma Ad Astra. 

Ad astra po latinsko pomeni do zvezd in naslov nakazuje premiso filma. Brad Pitt v vlogi čustveno otopelega astronavta Roya McBrida potuje proti robu sončnega sistema in vse, kar ima pred seboj, je morje zvezd. Potovanje seveda ni tako preprosto, da bi se enostavno usedel na stol in do prihoda igral pasjanso. Ovira ga vse, od človeških elementov, okolja, pobeglih eksperimentov in tehnoloških okvar pa do lastne psihe. Vse zato, da bi poiskal svojega očeta, ki je pred desetletji izginil v daljnih kotičkih našega kozmičnega rajona, ko je vodil ekspedicijo, ki naj bi šla onkraj sončnega sistema in brez vmešavanja Sonca preskenirala prostranstva za sledmi nezemeljske inteligence. Film je vesoljščina, vendar preveč prizemljena, da bi jo lahko imenovali prava znanstvena fantastika.

Futuristična tehnologija je potisnjena v ozadje, deluje kot MacGuffin, ki Bradu Pittu poda izgovor in sredstvo za potovanje iz točke A v točko B, kot taka pa sama po sebi nima vrednosti. Kar je še dobro, kajti pokvarjen antimaterijski reaktor, ki iz Neptunove orbite obstreljuje Zemljo z električnimi sunki, se že na prvi razmislek sliši neumno. Dirkanje in obstreljevanje s pirati na luni v okornih lunarnih vozilih kaže na vsiljevanje akcije, kamor ta ne sodi. 20 % filma naj bi ponovno posneli, ker je bil za studio premalo intenziven. Vendar pri ponovnem snemanju Brad Pitt ni bil na voljo, torej v filmu, ki se osredotoča na glavni lik, ni težko ugotoviti, katere scene so bile sprva načrtovane. Vesoljsko deskanje vsekakor ne spada v film, ki ima za vzor Stanleyja Kubricka. Te sekvence se izraščajo kot ognojki in kvarijo tako ritem kot vzdušje dogajanja.

Fabula filma bi se lahko dogajala tudi v drugačnem okolju, namesto vesolja je na voljo tudi kaj drugega, kar človeka sooča s sublimnostjo narave in neraziskanimi prostranstvi. In tudi se; film se več kot očitno tematsko zgleduje po Srcu teme, noveli Josepha Conrada, kar je priznal tudi režiser James Gray. McBridova pot odseva Marlowovo, prisiljen je v soočenje z nedoločnostjo človekove pozicije napram prirodi in pahnjen v samoto hladnega vsemirja. Izkaže se za nestabilen skupek strahov, potreb in negotovosti. Njegov oče igra funkcijo Kurtza, ki se poskuša zoperstaviti prej omenjenemu in nememu vesolju iztrgati smisel, slednjega pa onkraj človeka enostavno ni. Zato je zanimiv obrat filma, ki namesto klasičnega vprašanja o obstoju nezemeljskega življenja postavlja vprašanja o implikacijah samote človeštva v vesolju.  

Ad Astra je neka vmesnost med vesoljskim vzdušjem Odiseje 2001 in teatralno pretencioznostjo Interstellarja. Brad Pitt navkljub recenzentovim predsodkom svojo vlogo astronavta z zakrknjenim srcem, ki je znan po svoji hladnokrvnosti in se tekom filma polagoma preobrazi, odigra zgledno. Očitno v zadnjem času s filmi, kot sta Bilo je nekoč ... v Hollywoodu in naš današnji Ad Astra, doživlja nekakšno igralsko renesanso. Film je dokaz, da je Hollywood dandanes še sposoben narediti vesoljski film, v katerem ni bednih šal in eksplozij vsakih pet minut. To ne pomeni, da jih ni. So le vsakih dvajset minut. Vsekakor napredek. 

Ob ogledu pa se ne da izogniti deja-vuju; zgledovanje po Odiseji 2001 je namreč precej očitno. Podobno kot pri tanovem Jokerju, ki si obilno sposoja od Taksista in Kralja komedije, so tudi tu scenografija in posamezni prizori prevzeti. Medtem smo v zadnjih letih priča poplavi predelav, kot je bil zanikrni Ben-Hur, in napol predelav, kot je bil ponovni zagon Vojne zvezd, se sedaj očitno vzpostavlja nov način krpanja luknje idej. Ustvarjalci se premikajo v vmesno nišo med unikatnim in ponavljanjem, kreirajo pastiš starih klasik. Ne glede na to, kako patetična je nova praksa, sta Ad Astra in Joker boljša od mainstream konkurentov svoje branže, kar pove dosti o stanju kreativnosti v Hollywoodu. Film je vendarle za pogledat, posebej če preskočiš bedne akcijske scene.