Nekoč je bila deklica. Pod obličjem nevihtnega večera je z osladkanim jabolkom v roki iz lunaparka zatavala za ovinek, v temo ob bučečem morju, kjer je svetil napis s puščico »Najdi se«. Deklica je spustila jabolko, da je mehko padlo v pesek, in vstopila v labirint zrcal in prelomljenih odsevov, v zajčjo luknjo čudežnega sveta izkrivljene Aličine dežele. In tam je v odsevu zagledala lastno podobo. Potem je nekaj časa molčala.

Potem je bilo dvajset let kasneje – od tu se nadaljuje zgodba drugega celovečerca Jordana Peela, Mi. Deklica je odrasla in se z družino odpravi na oddih v luksuzno opremljeni vikend na taisti obali. Družbena stratosfera višjega srednjega razreda v toplih in izčiščenih barvah kontrira umetelnemu kiču lunaparka osemdesetih. Na prvi pogled se zdi, da se je ideja blagostanja in humane enakopravnosti udarnih MTV reklam s tečnimi sintesajzerskimi zvoki v podlagi docela udejanjila. Telesa so mlada in lepa, avtomobili prestižni in udobni, hiše velike in moderne, glasba hip in zibajoča, beli in črni prijatelji, a – vse to po tem, ko se je Amerika smehljajoče prijela za roke v masivno človeško verigo Reaganove kampanje za socialno solidarnost v boju proti lakoti leta '86. We did it! bi se lahko glasil slogan. To je seveda preden pade noč in odbije enajsta minuta po enajsti uri v času Trumpove vladavine, distopične realnosti sodobne združene Amerike.

Če gledamo pozorno, vidimo: Sveto pismo, Jeremija, 11, 11: »Tako govori Gospod: Glej, spravim nadnje nesrečo, ki ji ne bodo mogli uteči. In če bodo vpili k meni, jih ne bom uslišal.«

Ko ura odbije enajst in enajst minut večera, je pravljice konec. Otroci so odloženi v postelje, starši v pižamah sveže okopani. Potem pa se na dovozu pred hišo znajdejo štiri postave v rdečih, skorajda guantanamo-sličnih zaporniških kombinezonih, z eno rjavo usnjeno rokavico – ja, točno taka, kot jo je nosil Michael Jackson v spotu za svoj slavni komad Thriller, pa tudi njihovo okrnelo postavanje v temi spominja na držo ravno iz podzemlja vstalih zombijev, ki jih tudi ironično vloženi rednekovski »Get of my property!« in zlovešče referenčni bejzbol kij v rokah očeta družine ne odženeta. In glej ga zlomka: »Pa saj … pa saj – zgledajo tako kot mi!« je izustil deček. Napočil je sodni dan. Prihajajo. V množini. Isti so kot mi - Američani, si pravijo, njihovo orožje pa so kovinsko bleščeče se škarje. Njihov cilj: prerezati duše svojim zrcalnim telesom, ki se sončijo v žarkih na sončni strani Platonove votline.

Peele je s svojim drugim celovečercem Mi, v angleščini sicer z dvopomensko ključno dihajočim naslovom Us oz. U. S. kot Združene države Amerike, napravil še eno parabolo sodobne Amerike, s katero razširja portretiranje družbenih problemov v žanru komične grozljivke, kot ga je zastavil v svojem prvencu Zbeži! iz 2017. A tudi tokrat se zdi, da v želji po povednosti, tako na ravni same ideje kot forme, film zapade v pre-povednost, ki v seštevku morda slabí predvsem vsebinsko-idejne izpeljave, četudi pri tem dodobra izdelani cinefilski referenčnosti, ki sega od Hitchcocka, Kubricka, Hanekeja in drugih žanrskih, tj. horror izdelkov predvsem 80. let, ne gre oporekati, prej obratno – v njihovem razbiranju je celo prav prijetno uživati.

Osrednje mesto zavzema grozljivemu in fantastičnemu žanru tradicionalno inherenten motiv oz. trop dvojnika. Ta se vzpostavlja v dokaj klasičnem stopnjevanju od odseva v zrcalu do dejanskega, oživelega telesa drugega, oziroma natančneje, drugega telesa, ki je v razmerju do svojega originala zgolj njegov, platonsko senčen odsev, torej brez duše, brez človeškega, kar v filmu povedno simbolizira tudi nemost podzemnih dvojnikov, torej v tem kontekstu postavka govora in jezika kot ene od definirajočih določil človeka.

Peeleva zajčja luknja, ki vodi skozi portal zrcala, je pot v podzemne rove, v temo, med bele zajčke, ki so ujeti v kletke, kot so skupaj z njimi zvezani senčni dvojniki, mariontetni drugi teles zgornjega, sončnega, sodobno komfortnega sveta. Kaj, kako in točno zakaj so drugi zvezani s prvim, so vprašanja, ki odgovora ne najdejo. A kot film otvarja uvodna špica, je Amerika prepredena z izgrajenimi podzemnimi rovi, ki od oblasti in spomina opuščeni kopljejo luknje v tla pod nogami zgornjega sveta in njegove zavesti. V izostreni dvojni ekspoziciji, kot jo v ključnem prizoru soočenja izvorne dvojice zastavi Peele, torej nekdaj male deklice v lunaparku in njenega oživelega zrcalnega odseva, pa se vprašanje neopredeljene zvezanosti in pogojenosti obeh svetov začenja razpletati: podzemna deklica, ki jo v idealistični ideji v lastnost svobodne zavesti osvobodi nič drugega kot umetnost, ples, ugleda v labirintu zrcal svojo nadzemno različico in ozavesti svet nad sabo, izven votline, kar bo ključno spremenilo usodo obeh svetov trideset let kasneje.

V tem kontekstu nam na misel pride verz iz Internacionale, namreč »Vstanite v suženjstvo zakleti«, ki ga na sicer ne dobeseden, temveč zgolj vzporeden način v alternaciji omenjene Reaganove kampanje verige solidarnosti v sami ideji aludira Peele: ko dvojniki ubijejo nadzemeljska telesa svojega prvega, se namreč tiho postavljajo v verigo, ki se v zdaj grozljivem molku pne kot dobesedno razprta rdeče krvava rana čez Ameriko.

Če je Peele v Zbeži! naslavljal predvsem črno telo, pa je vprašanje rase v Mi postranskega pomena – tokrat obravnava vprašanje spodnjega, prezrtega, drugega razreda, ki nima glasu in ki je telo lutke, na plečih katere se vzpostavlja udobje tistih nad njimi - višjega razreda. V tem kontekstu je vredno izpostaviti slednje: podžanr t. i. rasnega filma, torej black horror je drugo kot blacks in horror – slednje morda povedno upodablja tudi soundtrack v enem impresivnejših prizorov filma: preden belo družino pobijejo njihovi dvojniki, se v ozadju vrti komad The Beach Boys - Good vibrations kot simbol slepega konformizma postkapitalizma osemdesetih. Tega v komičnem obratu klica policiji na pomoč zamenja Fuck the Police NWA, ki ob mesarskem klanju s škarjami izzveni kot prazen znak upora in dobesedne fuck-the-police nemoči.

Tako bi preobrat perspektive telesa, torej črnega proti zatiranem, ne glede na raso, zvezali tudi s poizkusom subverzije horizonta pričakovanja gledalca v sodobnem družbeno-političnem kontekstu Amerike, kar v relevantnih kulturno-simbolnih referencah režiser stalno izpostavlja: utopija post-rasistične Amerike, ki je žalostno zatonila z Obamo, se je še dodatno razgradila s Trumpovo administracijo. To poleg izpostavljene rasne diskriminacije zaznamuje tudi socialna, torej vse bolj poglobljena razredna neenakost. Ta pa ostaja v spektakelskem vrtincu javnega govora tudi prezrta, zakopana v pozabljene rove kolektivne zavesti - podobno, kot je to potlačila naivna Reaganova kampanja verige solidarnosti, ki se v filmu stalno vzpostavlja kot senčni podzemni dvojnik sodobnega trenutka.