Slab Taksist

Slab Taksist

Recenzija izdelka
15. 10. 2019 - 13.00
 / Kinobar

Joker je še eden tistih najbolj nahajpanih filmov, ki jih vsi pogledamo zgolj zato, da naslednjega pol leta razumemo internetne meme. Niti na Radiu Študent nismo imuni na hajp. Liberalnim, alt-rightovskim, marksističnim in celo lacanovskim kritikam in prisvajanjem verjetno najbolj nahajpanega filma leta tako dodajamo še RŠ-evsko. Film, ovešen z beneškim zlatim levom, liberalno paniko, da promovira alt-rightovski terorizem, in navdušenjem levice, da promovira antikapitalizem, bi si bolj kakor Kinobar zaslužil mesto v oddaji Napihovanje. Hajp ima namreč prav toliko veze s kvaliteto filma kakor nagrade na velikih filmskih festivalih - popolnoma nič. 

Nekaj let po slaboumni, a hvaljeni in nahajpani Nolanovi trilogiji o Možu-netopirju je letos blagajne Warner Brosa napolnil film o njegovem glavnem sovražniku - Heckotu. Kot pri Možeh-netopirjih gre tudi tokrat za poskus filma o stripovskem junaku - ti se zadnje čase izjemno dobro prodajajo -, ki se pretvarja, da je resen film, primeren za splošno občinstvo, ne le za najstnike, zaostale v razvoju do te mere, da ob branju celo najpreprostejših zgodbic še vedno potrebujejo sličice. 

Pred kratkim je Martin Scorsese dejal, da filmov o superjunakih ne more gledati, ker da sploh niso filmi, kvečjemu zabaviščni parki. Todd Phillips, ki se je sicer v svetu filmskih sladokuscev proslavil kot režiser filma Prekrokana noč 3, je z ravno nekje v času te izjave izšlim Jokerjem ironično na vse kriplje kopiral Scorsesejeve filme. Kako brez večjih težav se da Scorsesejeve klasike iz sedemdesetih in osemdesetih let prilagoditi superjunakom, morda nekaj pove o Scorsesejevih filmih. 

Kopiranje pa se nikakor ne ustavlja zgolj pri formi in estetiki - še bolj mu tekne vsebina. Zgodba o nastanku največjega sovražnika Moža-netopirja ima izjemno veliko podobnosti s Scorsesejevim Taksistom. Osamljen in sociopatski čudak v razpadajoči newyorški družbi postaja vse bolj depresiven in blazen ter nato ubije par ljudi. Le da si Joker pred svojim strelskim pohodom lase pobarva na zeleno, saj irokeze niso več v modi, in ne vozi taksija. Namesto tega skuša postati komik, pri čemer je brezsramno križan s Scorsesejevim Kraljem komedije. Ikonične scene in geste iz Scorsesejevih filmov so v Jokerju replicirane kar se da očitno, da ja ne bi kdo spregledal, da se zgleduje po resnih filmih. Škoda le, da film ni kopiral tudi filmske glasbe - namesto finega jazza nam namreč servira nenavadno mešanico naključnih evergreenov od Franka Sinatre do Cream z vstavki Radiohead in Arctic Monkeys. 

Film torej prikazuje srce parajočo zgodbo, kako je mamin Srečko postal Hecko, strah in trepet milijonarjev, ki se ponoči oblačijo v netopirje. Zgodbo torej, ki niti ni zares zanimiva, delno zato, ker je vsem poznana vnaprej, delno zaradi ne preveč domišljenega scenarija z nekaterimi povsem odvečnimi in za celoto nesmiselnimi zapleti. Zgodba o postopnem psihičnem zlomu luzerja pač, ki jo je, kot že rečeno, pred štiri desetletji Scorsese uprizoril bolje. A zgodba večine komentatorjev in gledalcev niti ni zares zanimala. Kar se je najbolje vpelo v hajp in ga potenciralo preko vseh meja dobrega okusa, je domnevni politični komentar filma. Pri tem pa so si komentatorji edini le v tem, da ta komentar je, ne pa tudi, ali je alt-rightovski ali marksističen.

In res, film ima politični komentar. Na to nas kar se da očitno spominja znova in znova. Neprestano nas opominja, da so v Gothamu - mitičnem stripovskem New Yorku - brezposelnost, stavke, slab zdravstven sistem in da milijonarjem ni zares mar za njihove zaposlene. Da je sistem slab in se ne briga za revne, slišimo znova in znova. Pa vendar, ali to lucidno, globoko in oči odpirajoče sporočilo res lahko imenujemo politični komentar?

V resnici je političnost, ki jo tako zelo in neprestano poudarjajo, povsem depolitizirana in brez kakršnekoli vsebine. Kar je predstavljeno kot resnični problem in kar Heckota, ki poudarja, da se za politiko ne zanima, edino zares moti, je kriza vrednot. Težava je v tem, da družba ni več skupnost, ki bi cenila vsakega posameznika, da so najstniki nasilni in brez spoštovanja do starejših, da se na TV-ju delajo norca iz norcev, predvsem pa to, da nihče več ni spodoben in prijazen. Celo vsesplošni ljudski upor, ki ga sproži Heckov umor par zaposlenih pri milijonarju in politiku, mimogrede tudi očetu otroka, ki se bo v prihodnosti oblačil v netopirja, nima nobene vsebine onkraj spontanega razrednega sovraštva. 

Spontano razredno sovraštvo se morda sliši kot nekaj skoraj marksističnega, a v resnici je v filmih o superjunakih to precej pogosta tema - spomnimo se le protestnikov, ki jih je pretepal Mož-netopir. Njihov politični program je bil, če me spomin ne vara, sprožiti atomsko bombo v lastnem mestu. Revni so pač jezni in nasilni, njihov upor pa lahko vodi le v anarhične spopade, rope in morda kakšen kult osebnosti, če ta osebnost le nima kakršnegakoli pozitivnega političnega programa onkraj tega, da rada pobija ljudi. Srd revnih, čeprav prikazan z nekaj dobrodušnega pokroviteljstva, češ, res jim je težko, ni v Jokerju nič manj nesmiseln, blazen, demoniziran in depolitiziran kakor v protofašističnem Vzponu Viteza teme

Skratka, Joker je slavljen kot dober film zgolj zato, ker so ostali nahajpani filmi - večina jih je o superjunakih - dandanes tako skrajno zanič, da je že bleda kopija uspešnic izpred štiridesetih let nad vsemi pričakovanji. Že to, da ima visokoproračunski spektakel ambicijo biti film, ne le zabaviščni park, zadostuje, da se vsi razpišemo o njegovem globokem političnem in družbenem komentarju.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Ni več kaj za povedati zato je napisal post, ki ga bomo objavili na r/iamverysmart.

Temu se reče spodobno dissanje - vse po spisku direkt med oči, pa še Scorseseja za zraven. Super je tudi meta-dis, namreč uporaba finega jazza za podlago. Super tekst, super izvedba by Biga, super podlaga, super uporaba vzdevka "Hecko". Skratka: klasika. :) 

Neverjetna bedarija od recenzije. Vav...holivudski film je nahajpan? Ma nemoj, res? Kaj je to ugotovitev sedemletnika iz osnovne šole? Film ni del "visokega" veka holivuda? Ma nemoj? Mitični stripovski New York? Vav...film nima "avre"? Ma nemoj...a res? kako hudobno od filma. Dej vsaj en list iz stripovskih arhivov bi lahka odprl al pa vsaj vikipedijo. res užas. res sama recenzija je dis zaradi disa samega, da bi izpadel "edgy".

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.