Pred davnimi časi v galaksiji daleč, daleč stran.

Vojna zvezd

IX. epizoda – Vzpon Skywalkerke

Mrtvi ne umrejo! Po novih dveh letih se spet vrača največji film na svetu. Zadnja trilogija največje kinematografske franšize vseh časov se je iztekla. Šokantno – baje je zaslužila manj od predhodnic.

Vesolje je kot ponavadi spet v razsulu. Medgalaktični zbitek oksimoronov in adolescentnih paradoksov iz prejšnje epizode ga ni razstavil na prafaktorje. Še več, sproduciral je epskejšo vrnitev od povratka Luka Skywalkerja. Nazaj je sam imperator Palpatine!

Bo našim junakom, Rey, Poeju, Finnu in druščini, uspelo še tretjič zaustaviti medzvezdno apokalipso? Ali pa bodo spodleteli in naredili bridek konec, vreden tragedije naše trilogije. Ne da to kaj pomeni, ker tudi smrt ni več nikakršen garant ...

Ah, Vojna zvezd, trop vseh detinskih svetinj. Radost naših otroštev, deziluzija odraslih čudi. Kje začeti tokrat. Kar nadaljujmo z multidimenzionalno večplastnostjo smrti. Palpatine, ki je umrl pred trideset in nekaj leti v Jedijevi vrnitvi, je torej čudežno povrnjen, z vsem samonanašalnim bliščem. »The dark side of the Force is a pathway to many abilities some consider to be unnatural,« v samem štartu modruje pubertetniški muli Kylu. Tako je, citira samega sebe iz Maščevanja sitha, ko se v futurističnem cirkusu postopoma razodeva Anakinu. Človeka vendarle malo naježi.

A nazaj k smrtim. Poleg Luka, ki se vrne v recimo temu obiwanovski duhčevi opravi, je tu še Han Solo. Spomnimo, ta je umrl v VIII. epizodi Sila se prebuja. Svojega sinka pobodri zgolj za kako minuto in pol, pa vendarle. Dalje umre naš najljubši dlakavec Chewbacca oz. Čui, a vidimo, da so nas prelisičili le za kakih deset minut, ker ga očitno ni bilo v tisti eksplodirani vesoljski barkači. Se še kdo spomni vrhovnega vodje Snooka? No, tudi on v Poslednjem jediju ni umrl per se, ampak je bil le eden od neštetih Palpatinovih klonov, ki jih s tisoči privržencev vzgaja v skrivni sithovski jami, kjer je mimogrede spimpal tudi najmogočnejšo armado vseh časov. 

Najbizarnejša živa mrtvecinja pa je seveda princesa Leia, Lukova dvojčica, in to ne računalniško zgenerirana podoba, temveč iz mesa in krvi. Vemo, Carrie Fisher je dejansko umrla pred tremi leti, kar pa seveda ne preprečuje čudes kinematografije. No, tekom filma vendarle junaško umre tudi ona, kar pa ji ne prepreči še ene povrnitve v samem koncu, tokrat z Lukom in CGI-jevsko pomlajena. Lucas je v drugi trilogiji z zelenim ozadjem odpravil scenografijo, prihodnost pa bo pred toisto zelenino očitno nadomestila tudi žive in mrtve igralce in igralke.

Ta nenadejan, a povsem primeren fokus na žive mrtvece tudi razgali bistvo najnovejšega kosa kaosa v vojnozvezdnem kanonu. Nebrzdana masa navezav na preteklost, obupano osmišljanje sedanjosti in neustavljiva brezveznost, na katero je obsojena prihodnost. Če je bil Poslednji jedi povsem brez repa in glave, ima Vzpon Skywalkerke repov in glav preveč. In če to ljudsko prispodobo obogatimo, neprestano seka svoje repe in glave, na mestu katerih jih zraste še več. To lahko potrdi vsak, ki je šel med predstavo scat. Prideš nazaj in si uou, a ni ta umrl?! Kje smo zdaj ... Ampak ni panike, že pičimo dalje, ker dogaja ful in nonstop. Vzpon Skywalkerke je Memento med filmi; sproti pozablja, kaj se je zgodilo pet minut nazaj, samo da lahko nadaljnjih pet minut poglablja in poglablja svoje narativno brezno brez dna. 

Kako torej najučinkoviteje opredeliti to frankensteinovsko abominacijo, ne da bi zapadali v že povedano. Itak je bilo formalno vse izrečeno že ob sami reanimaciji franšize pred davnimi šestimi leti. Za začetek bi lahko dialektično spreobrnili, kar smo izrekli ob drugem delu: »Izvorna trilogija je revolucija kinematografske znanstvene fantastike, neprekosljiv kulturni fenomen, primerljiv mogoče edinole s Star Treki, obrtniško vrhunski izdelki s prvorazrednim scenarijem, dostojno, mestoma briljantno režijo, nepozabnimi liki, štorijo, mitološkim vesoljem, ki te povsem osvoji in pogoltne vase etc. Potem je Lucas z drugo trilogijo stvar zajebal, izdal prvotno mojstrovino, Darth Vaderja spremenil v emocionalno imbecilno naivčino in nasploh ni prišel niti blizu siceršnji čarobnosti prave, stare Vojne zvezd. Končno pa se je ali bal zajebati še bolj ali je namensko zajebal do konca in vse skupaj prodal Disneyju.«

No, pripišimo Lucasu zdaj nekoliko zaslužene subtilnosti, nenazadnje ni zastonj filmski magnat, vizionarski poslovnež in pionir novega Hollywooda. Nadaljevanje z Disneyjem je del načrta! Poglejte po teh novih epizodah, s kolikšno emocionalno nabitostjo je prepredeno Maščevanje sitha! Stvari si sledijo s kolikor toliko koherentno naratološko progresijo, kaj takega. Ne le, da se je Lucas retroaktivno prelevil v vsaj solidnega režiserja, vizija izvirne trilogije je postala še trdnejši fantazijski znanstvenofantastičen monolit. Kot ko je Katanec prepustil trenerstvo slovenske reprezentance nesrečnemu Kavčiču. Evo vam zdaj, kako neizmerno bolj v kurcu je brez mene!

A kar je dobro za Lucasa, je slabo za Vojno zvezd. Stavek, ki bi bil pred našo poslednjo trilogijo šolski primer paradoksa. Terminalna slabost pravkar zaključene nadaljevalne trilogije je evidentna na sami površinskosti, na podlagi katere ponavadi razsojamo filme te branže, ki, kot pravi veliki Scorsese, niso toliko filmi kot zabaviščni parki. Če je bila Sila se prebuja bolj ali manj kopija Novega upanja s poskusi nekih novih likov ter še slabšimi poskusi pogrevanja stare župce in smo po Poslednjem jediju spoznali, da lahko še tak drek našemiš v franšizne cunje, pa bo šlo po producentskih planih, je Vzpon Skywalkerke s preobiljem rekvizitov, utripajočih lučk in alienskih konjev prenasičen ringelšpil. Ob tem tudi zideologizirana naivčina v najnežnejših letih najbrž ne more biti prelisičena v omembe vredne emocionalne odtise, kamor nas je doslej hipnotizirala Vojna zvezd. V petintridesetsekundni sekvenci, ko se mladi Luke Skywalker hrepeneč zazira v dvojni sončni zahod, je več te zamaknjenosti kot v sedmih urah nove trilogije skupaj.

Pa dobro, včasih so bili dolgočasno ojdipalni, preprosti in zaradi tega učinkoviti. »I am your father,« je bil anagnorisis, ki je kakor povsem razjebal dotedanje dojemanje reči. Če s tem vzporedimo zaključek sage, je slednja videti kot kakšna tercialska in kalkulirajoča limonada. Kdo je komu kaj. Kylo je Hanov in Lein sin, torej je Luke njegov stric, Ren pa Lukov nečak. Vstopi Palpatine: »I am your grandfather!« je razodeto nesrečni Rey. Ko slednja zagreši patricid oz. staroočetomor, s Kylom tik pred njegovo smrtjo strastno zažvalita. V samem finišu naša junakinja vendarle najde pripadnost in priimek: Skywalker. Se je torej lizala s svojim bližnjim sorodnikom? Kar za našo največjo kinemategrafsko franšizo vseh časov spet ne bi bilo prvič. Tudi Luke in Leia sta imela svojčas jako nečiste misli. Kdo ve, morda pa v naslednji trilogiji obstaja novo upanje za nadaljevanje romance. Hja, Kylo Ren je mrtev, boste rekli. Res je, a od kdaj je to ovira. Smrt od zdaj tudi v Vojni zvezd ni konec. In sago je treba nadaljevati.