Skoraj je prišlo že v navado, da so jesenski dnevi v veliki meri posvečeni filmu – ravno se praznuje petdesetletnica revije Ekran, prihajata Jesenska filmska šola in ljubljanski filmski festival, pred kratkim pa se je končal tudi Festival slovenskega filma, ki se oglaša samo še v medijskih odmevih, kot je pričujoči. S to razliko, da poskuša pogled usmeriti v neosvetljene, spregledane dele filmskega platna, kar je posledično tudi sestop s slavnostne rdeče festivalske preproge.

Naj za začetek samo omenimo nekatere spremembe pri organizaciji letošnjega festivala. Festivalski termin se je podaljšal za en dan, ob tem se je odprlo tudi novo prizorišče v Amfiteatru z digitalnim projektorjem in prostim vstopom za prebivalce občine Piran. Razlog za nekaj negodovanja so bile ukinjene novinarske projekcije filmov, zaradi česar je prišlo do prekrivanj projekcij z novinarskimi konferencami, z vpeljavo strokovnega programa pa se je celoten urnik novinarjem še bolj zapletel.

Sam strokovni program je novost, ki izraža težnjo po strateškem razvoju slovenske kinematografije v obliki seminarjev o avtorskem pravu, scenaristiki, marketingu in promociji ter posvetu o trajnostnem razvoju slovenske filmske industrije. Bolj kot tem simptomom časa – marketing, promocija, novinarska obsedenost z avtorjem in njegovo samopromocijo – se bomo posvetili določenim spregledanim aspektom festivala.

Dobrodošla programska osvežitev je bila zagotovo kategorija dokumentarnega filma, ki se je pokazala kot izredno zanimivo in plodovito področje slovenskega filma. V tekmovalnem programu je bilo predvajanih sedem dokumentarnih filmov, podrobneje pa bo ta segment festivalskega dogajanja predstavljen v oktobrski Temni zvezdi.

Velik klasifikacijski problem je organizatorjem očitno predstavljala umestitev filma Deklica in drevo Vlada Škafarja. V festivalskem katalogu ga niso uvrstili med igrane celovečerne filme pa tudi med dokumentarne in srednjemetražne filme ne, tako da osamljeno zastopa svoj sklop celovečernega filma. Na festivalski spletni strani pa je film nekako vendarle uvrščen med igrane celovečerne filme, sicer brez zaporedne številke in z odstavkom ločen od ostalih. Morda je nejasna fabulativna struktura filma zmedla nekatere člane žirije, ki so predčasno zapustili projekcijo, pri vrednotenju pa so na film pozabili.

Z znano frazo bi film na kratko lahko opisali takole. Naslov filma je Deklica in drevo, film prikazuje deklico in tudi drevo, ampak naj to ne zavede. To je namreč film o deklici in drevesu. Film se ne pusti zamejiti v igrane ali dokumentarne okvire, še najbolj bi ustrezal resničnemu, čistemu. Resnično ni realno samo na sebi, ampak je strukturirano skozi simbolno, tako je tisto občuteno v filmu čas. Če film govori, govori o deklici in drevesu, ta govor pa ne pade v čas, ampak je temporalizacija sama.

Protagonisti filma, Štefka Drolc, Ivanka Mežan in hrast, najprej predvsem so. Navkljub temu očitnemu dejstvu, ali pa morda prav zaradi tega, se film izmakne sedanjosti. Ob prijateljskih pogovorih in nežnih prehodih se skozi pisavo minljivosti izrazi človekova skrb, predvsem ob trenutkih bolečine in nemoči posredovanja v današnji svet ter s čudenjem nad izjemnostjo narave. To čudenje kot dogodek povleče v preteklost in prihodnost hkrati. Povezava med njima je mogoča, kolikor je deklica še vedno prisotna in je pravzaprav tisto, kar je neminljivo. Pri tem ne gre za stalno, imanentno prezenco, ampak se bolj zdi, da dekličina zgodba ni njena osebna pripoved, ampak je na neki način desubjektivirana.

Ob neminljivi poziciji filma Deklica in drevo in izstopajoči sekciji dokumentarnega filma na letošnjem festivalu slovenskega filma je treba poudariti, da festival zagotovo ni predstavil toliko in tako raznovrstnih celovečernih filmskih izdelkov kot lanski. Filmska jesen se je šele dobro začela.

Rdeče preproge se je izogibal Borov.