Mircea Cărtărescu: Zakaj ljubimo ženske

Pa začnimo z malo bolj provokativnim kriterijem, ki si ga Cărtărescu zastavi v eni izmed zgodb, o tem, kako lahko pisatelje delimo tudi na tiste, ki so imeli veliko žensk, in one, ki z njimi niso imeli kaj dosti opravka. Prvi - pomislimo le na žmohtnega Bukowskega ali Millerja, ki jima pri tem nikakor ne odrekamo literarne vrednosti - večinoma pišejo v stilu »daj mu in nategni jo!«, medtem ko je pri drugih opaziti »manijaško težnjo, da na več deset straneh opišejo vsak odtenek njihovega nasmeška«. Če torej pogledamo skrajna pola, imamo na eni strani opraviti z brezosebnim erotizmom in na drugi s pretiranim misticizmom ženskega spola.

Da je mogoče stvar zastaviti tudi drugače, dokazuje zbirka Zakaj ljubimo ženske, ki jo je v prevodu Aleša Mustarja pred kratkim izdala Študentska založba. V njej so združene avtorjeve kratke zgodbe, eseji, spomini, dnevniški zapisi in publicistični teksti, ki so izhajali v različnih literarnih in t. i. ženskih revijah. Zbirka, ki je v romunščini izšla leta 2004, je ob izidu v prodaji prekosila celo Brownovo Da Vincijevo šifro. Mogoče niti ne tako presenetljiv podatek, če vemo, da je v času nastanka prebijala led, saj je ponudila pogled na ženske skozi oči pisatelja, ki ni kateri koli pisatelj. Govorimo namreč o enem največjih sodobnih romunskih pisateljev, pesnikov in esejistov, ki ga že sedaj prištevajo med klasike romunske književnosti in utemeljitelje romunskega postmodernizma.

Delo, ki je pritegnilo vse tipe bralcev, si je nakopalo približno enako število pohval kot kritik. V prid mu lahko štejemo dejstvo, da nikakor ne gre za še eno izmed del iz popularne psihologije, v katerih se moško-ženske odnose rado tematizira na lahkoten in banalen način. Čeprav avtor, bogve zakaj, v zadnjem zapisu postreže z nekaj stereotipnimi podobami žensk, ki »ne berejo pornorevij, ne masturbirajo in jih res zanima, kdo se s kom mečka v svetu slavnih«.

Cărtărescujeve zgodbe tudi niso zgolj spraševanje o naslovni temi, saj avtor na ozadju ženskih usod izrisuje nostalgično-fantazijske podobe socialistične Bukarešte v času svojega otroštva, študentska leta, problem Securitate [sekuritate] in svoje literarno ustvarjanje. Kot v svojih zahtevnejših literarnih delih, realno, na sicer bolj poljuden način, nadgradi s fantazijskim in sanjavim podobjem, deja vu občutki in misticizmom, tako značilnim za romunsko književnost.

Njegovo življenje in ustvarjanje zaznamujejo ženske z vseh vetrov: so resnične, namišljene, prihajajo iz sanj ... Avtor pri tem neprizanesljivo in skrajno odkrito razgalja sebe in svoje življenje, pri čemer si pogosto ne prizanaša z ironijo. Tudi v publicističnih tekstih se ne odreče nekaterim  postmodernističnim postopkom, kot je že prej omenjeno zabrisovanje in prehajanje meja med fikcijo oz. literaturo in resničnim življenjem, prav tako ostaja zvest junaku in pripovedovalcu Mircei, ki ga srečamo v vseh njegovih delih in ni nihče drug kot pisateljev alter ego. 

Poleg omenjene zbirke smo se s Cărtărescujem v slovenščini srečali že leta 2005, ko je izšel njegov vrhunski roman Nostalgija. Zato se ob novem prevodu lahko vprašamo, zakaj, ob tako bogatem in zanimivem avtorjevem opusu, izbrati pričujočo zbirko. Gre nemara za uredniško politiko, ki je želela kar najbolj razširiti krog bralcev? Čeprav povsem solidno napisani, teksti nikakor ne prekašajo že omenjene Nostalgije ali romaneskne trilogije Slepilo. V osnovi vseeno publicistični teksti največkrat vsebujejo le zametke avtorjevih misli, medtem ko se njegova neizmerna domišljija v popolnosti razmahne šele v daljših tekstih, zato bodo bralci Nostalgije tokrat najbrž ostali nepotešeni.

Nad delom ni bila navdušena Kristina.