Tipanje telesa v temi

Tipanje telesa v temi

Recenzija izdelka
17. 12. 2013 - 13.00

V zbirki Aleph Centra za slovensko književnost je nedavno izšel romaneskni prvenec Davorina Lenka, naslovljen Telesa v temi. Avtorja smo do zdaj spoznali na teh in onih javnih branjih ter v revialnih objavah, predvsem v reviji Idiot, tokrat pa imamo možnost prebirati njegovo prvo izdano daljše delo.

Slednje naj bi, kot se je bilo moč podučiti ob sicer ne preveč kričečem oglaševanju knjige, popisovalo paradoksalno sobivanje nasprotujočih si čustev in hotenj, pomembnosti samoobčutenja telesa ter seveda postmodernizem. Kdor je z Davorinovim pisanjem vsaj malce seznanjen, lahko z gotovostjo sluti, da v okviru te samoopredelitve ne more izostati tudi kakšna malo hecna, malo čudna in malo nagravžna fuk scenica.

A lepo po vrsti - kot zmerom od skeletnih tehnikalij proti označevalski biti. Dobrih dvesto strani debela knjiga je razdeljena na dva dela. Krajšo Temo, ki je obenem v funkciji uverture in kjer se skozi zaobrnitveno oziroma prevračajočo metaforo na koncu vzpostavijo tekstualni horizont, naratološki modusi ter pripovedna tema, v kateri se prepogibajo subjektova telesa ali raje, telesa v subjektu, in ki so, Telesa namreč, tudi poglavitni daljši del romana.

Že vizualni pogled na tekst pripoved raztolmači za fragmentarno. Naracija teče skozi krajše, redko več kot dve strani obsegajoče pasuse, ločene s kleno peterokrako zvezdico, in tudi ti navidezno ločeni ter kakor ''kar tako skup zmetani'' odlomki so razrezani, različni po dolžini, barvi stavkov, besedilni formi in tako dalje. Tako subjekt razbiramo skoz različne spektre njegovega življenja, v vsej življenjski mnogoplastni polifoniji, zgodbovski intertekstualnosti in samonanašalni metafikciji. Izseki iz terapije, druženja s prijateljem, čudaško družinsko življenje, odlomki intervjuja, delčki teksta v tekstu et cetera.

Kajti naš pripovedovalec je pisatelj. Kastriran pisatelj. Preboli raka na jajcih oz. prav njegova jajca, ki mu jih amputirajo, so žrtev za zdravje. Hkrati pa je spolnost, sploh tista obrobna, obskurna in usrana, glavni fenomen, ki ga kot pisca okupira. V vsakdanu mora živeti z lastno impotenco, svojo punco redno vozi na svingerske zabave, ponoči ne more spati, ker njena hči v sosednji sobi non stop fuka, njegov najboljši prijatelj, profesor književnosti, pa tako rekoč pojebe vse, kar leze, seveda predvsem študentke. Sto devetdeset pičk je posnifal s tičem.

Pa se dobro drži, naš junak, stoičen je in pragmatičen. Resnična groza njegove kastriranosti je v tem, da tudi pred boleznijo ni bil dosti potentnejši. V skladu s poklicem in njegovo postmodernistično strujo ga bolj kot fenomen orgazma, pošastnega izlitja v neskončnost razpotegnjenega užitka, zanima zgodba, pripoved, ki se vanj izlije.

In to, zgodbovnost, je poleg raziskovanja nekaterih senčnih strani seksualnosti najbitnejši fenomen v romanu. Kolikor toliko dobro beroč bralec navkljub konstantnemu rezanju in fragmentiranju hitro razbere nosilno hrbtenico pripovedi. V neprestanem vračanju istih pripovedovalčevih prizem uvidi ne neko naključno razvrščenost, temveč pretehtano montažo. Izrazito metafikcijska naracija, prepredena s citati tako literature kot glasbe, filmov, umetnosti in mišljenja kot takega, je zelo berljiva, jedrnata in lucidna ter vešče razpostavljena terja brati dlje in dlje do konca. Knjiga je navkljub skopljeni in zapackani tematiki pravzaprav bralcu zelo prijazna, Davorin zelo obvlada pripovedni suspenz, sosledno ekonomičnost in kar je še naratoloških fintic.

Če v klasiki postmodernizma, denimo Imenu rože ali Parfumu, konec velike zgodbe oz. njena dekonstrukcija, neprestana označevalska samonanašalnost, pa citatnost, ujetost jezika v lastne mreže pomenjenja in tako dalje, zmerom veje iz pripovednega podtona, stavčnega tkiva ter same slepe govorice, iz katere sestoji knjigin svet, ne da bi bila postmodernistična nota izrecno poudarjana, potlej je postmodernizem Teles v temi skozinskoz samozaveden. V ubranosti s svojo impotenco kot spolnega bitja, naš subjekt, pisatelj, tudi nezmožnost neke izvirne jezikovne avtentičnosti jemlje za dejstvo, na katerega je treba računati in ga je slednjič treba živeti, preživeti.

Seveda bi se dalo polemizirati z vso metafikcirajočo absolutizacijo, češ saj jo sam pojav jezika tako ali tako predpostavlja od samega začetka, npr., ali postmodernim pogledom na svet, za kar pa ni ne mesta, niti to ni naš namen. V vsakem primeru pa se lahko oz. moramo, pravzaprav, strinjati z osnovno gesto subjekta Teles v temi, da kljub izgubi za življenje najvažnejšega, jajc, spola in užitka, živi dalje. Da kljub prepoznani nezmožnosti izpisati neke avtohtone resnice v literaturi, piše dalje. In z njim tudi Davorin Lenko.

 

In z njim Matjaž.

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness