Gledališče upora (po partizansko)

Gledališče upora (po partizansko)

Kulturna ali glasbena novica
11. 6. 2015 - 15.10

Začelo se je leta 1965 v Mariboru, regionalno. Zbralo se je več izobražencev, ki so se usmerili k literarnim in tudi ostalim kulturnim tematikam v slovenskem in mednarodnem prostoru. Leta 1994 jih je pod okrilje vzela Založba Aristej. Govorimo o reviji za kulturo in družbo Dialogi, ki se je tokrat raje obračala v zgodovino kot v sodobno dogajanje. Za začetek nam je Emica Antončič, urednica revije, povedala, kaj Dialogi so:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Na petdeseto obletnico izida prve številke je tokratna izšla pod naslovom Gledališče upora in je nastala na pobudo pogovora na lanskoletnem simpoziju Borštnikovega srečanja. Morda bi jo lahko poimenovali tudi Partizansko gledališče in nekaj ostalih performansov. Tokrat so se namreč sprehodili skozi zgodovinske poskuse konceptualizacije radikalnih performativno-političnih praks, od njihovih manifestacij v času druge svetovne vojne in precej manj do novejših primerov gledališča zatiranih in drugih performativnih oblik upora s političnim aktivizmom.

Enega zgodnejših primerov gledališča upora na slovenskem ozemlju izpod peresa Edvarda Kocbeka je predstavil Miklavž Komelj, eden od avtorjev tokratne izdaje revije Dialogi:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V reviji pa niso omenjeni le gledališčniki, ampak tudi drugi umetniki iz tistega obdobja, na primer fotograf Jože Petek. Ta je v nekaj več kot letu dni napravil več kot tisoč reportažnih fotografij, seveda v času NOB. Zakaj je njegova umetnost vredna spomina, nam je povedala avtorica članka, Nadja Zgonik:

Večinski fokus je prav na slovenskem partizanskem gledališču. O njem je pisal tudi Gašper Troha, ki ga je na srečo povezal z nekaterimi drugimi oblikami:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

V zborniku se je predvsem s strani mlajših avtorjev vendarle znašlo tudi nekaj modernejših primerov, kot je gledališče upora v obleganem Sarajevu, o katerem je pisala Zala Dobovšek:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Od sodobnejših performativnih praks upora se v Dialogih ukvarjajo tudi še z mehkim terorizmom Marka Breclja in njegovim performansom Kolenovanje in Vatentat. Žal pa o ostalih sodobnejših praksah ni bilo govora na tiskovni konferenci, kljub temu da je filmska sekcija zbornika proporcionalno veliko bolj usmerjena v trenutni čas. Za trenutek smo se celo vprašali, ali so mladi avtorji edini, ki jih zanima sodobnost in ne nenehno obračanje v preteklost.

Barbara Orel se je vsaj obrnila k gledališkim praksam v zadnjih petnajstih letih:

Izjava se nahaja v posnetku oddaje.

Ali je potemtakem edini upor tisti, ki ima vpliv na širšo družbo, in ali so ljudje pozabili, da se tako družba kot oblike njenega upora vedno spreminjajo skozi čas, se je spraševala Pia N.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

V rokah imam stevilko Dialogov, o kateri pise PN (na predstavitvi nisem bil), pa sem zmedena: ne vem, kaj ima avtorica v mislih, ko pravi, da je filmska sekcija zbornika veliko bolj usmerjena v sodobni cas; o filmu govorita dva prispevka od stirinajstih, oba o partizanskem. Retoricno vprasanje o tem, ali so mladi avtorji edini, ki jih zanima sodobnost, je odvec: niso, avtor prispevka o M. Breclju je, kolikor vem, eden od dveh najstarejsih. Da je bil simpozij, rezultat katerega so prispevki v Dialogih, posvecen gledaliscu upora zlasti v casu nasega odpora med NOB, jasno pove uvodnik v stevilko, ki pa ga, kot ocitno nicesar iz nje, PN ni prebrala. Naj potem samo poroca, na pa da tudi neumestno komentira.

Avtor prispevka o M. Breclju je redkost v Dialogih, kot sem tudi napisala. Uvodnik v številko je jasno povedal, kot so tudi na konferenci sami, da gre za številko nastalo na podlagi simpozija, se pa še vedno sprašujem o umestnosti in smiselnosti vseskoznega ponavljanja partizanskih tematik ob manku sodobnejših. Sicer pa ne gre za recenzijo, ampak za novico s tiskovne konference.

površinsko obravnavanje.nič novega za PN.

saj vem, da ne gre za recenzijo, gre pa za komentirano poročilo, ne samo za novico, in komentar mora upoštevati dejstva. nisem prepričana, da se partizanske tematike (razen v politikantske namene) pri nas res tako "vseskozi ponavljajo", in če bi PN prebrala kakega od prispevkov, bi lahko opazila, da je pristop k tej tematiki drugačen in precej inovativen.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.