Da je začetek leta čas umirjanja, ker smo do konca prejšnjega tako ali tako že vsi ponoreli, gotovo ne velja za današnji dan. Preplavljen s kulturnimi dogodki spominja na all-you-can-eat bistro in nihče ne bo ostal lačen. No, razen tistih, ki pač živijo v pomanjkanju.

Evropska komisija se je uspela dogovoriti in nam tako predstavlja prestolnico kulture 2016. Ker je v resnici več bolje kot manj, imamo letos prestolnici dve. Eno v San Sebastianu in drugo v Vroclavu. Baskovski San Sebastian je dvojnosti navajen iz poskusov sobivanja z brati Španci. Tako bodo nadaljevali tudi v letu prestolovanja, saj z množico dogodkov napovedujejo promocijo boljšega življenja v skupnosti preko kulture in umetnosti.

Poljski Vroclav, na drugi strani, si od prestola obeta ekonomsko prosperiteto in prepoznavnost. Slednja je odvečna skrb - vsaj na kulturni ravni Poljske kot države - saj na njej vestno delata pred kratkim izvoljena oblast in nje ljudstvo, ki brez prikrivanja tangirata na skrajno desno. Naj spomnimo: novembra lani je novi poljski minister za kulturo, Piotr Gliński, pozval k prepovedi izvedbe dramske igre nobelovke Elfriede Jelinek Deklica in smrt, saj da gre za čisto pornografsko delo, ki utegne skvariti še to malo morale, kar je svet premore. Kako moralno bodo odločevalci alocirali svojih več kot 100 milijonov evrov budžeta, pripravljenega za evropsko prestolnico kulture Vroclav, bomo lahko opazovali že konec tega tedna.

 

Na domači grudi ni nič manj pestro. Medtem ko potekajo očitki ministrici Mlakar, da v zadnjem letu ni prav nič izboljšala pozicije kulturnikov, ti pospešeno delajo svoje. Tako nas danes v galeriji Kapelica pričakuje otvoritev kar dveh razstav. Notranji prostor bo gostil Sašo Spačal in Slavka Glamočanina ter njuno delo Syncness. Tandem razstavlja biofonično napravo, ki deluje kot komunikator med črički in človekom, in kot takšna raziskuje možnosti univerzalnega algoritemskega jezika, preko katerega se ne sporazumevajo zgolj ljudje, temveč cele vrste. Pa zakaj ravno črički, vprašamo Sašo Spačal.

Izjava

V zunanjem delu galerije bo svojo zvočno instalacijo, imenovano Vlaki, predstavila Nataša Muševič alias Dot. Avtorica je pripeljala drveče vlake v podhod K4, s posnetki 8 mikrofonov dislocirala specifično zvočno pokrajino in jo umestila v podhod mestne ulice, miren prostor bivanja in prehajanja. In kaj želi avtorica zbuditi v poslušalstvu?

Izjava

Razstavi bosta imeli svojo otvoritev nocoj ob 20. uri.

V kolikor ne obsedite na tirih ali ob post-otvoritveni zakuski, vas že ob 21. uri čaka otvoritev naslednje razstave. V Tobačni 001 namreč gostuje prištinski umetnik Astrit Ismaili, ki se v Sloveniji mudi na umetniški rezidenci. Projekt, ki nosi ime Unique, se utemeljuje v misli Simone de Beauvoir in njeni polemiki o družbeni konstrukciji spola. Ismaili se opre še na vse bolj priljubljeno queer teorijo in t.i. fluidnost spola ter tako v avtopoetičnem performansu zaplava v teme seksualnosti. Zgodijo se trije fragmenti zgodb, albanska polifonična glasba in a capella petje, ki naj skupaj delujejo subverzivno na ustaljene družbene konstrukte.

Že od zjutraj pa v atriju ZRC SAZU poteka znanstveni simpozij Kako misliti 'begunsko krizo', na kateri poskušajo predavatelji poglobiti razumevanje begunstva iz socioloških, pravnih, filozofskih ter zgodovinskih perspektiv. Če pohitite, ujamete še predavanja Darija Zadnikarja o epistemologiji fuge, Marijance Ajše Vižintin o vključevanju učencev beguncev v slovenski šolski sistem ter tisto Friderika Klamferja, ki bo mislil o etiki begunstva in migracij.

Še nekaj knjižnih novosti. Na policah humanističnega oddelka naše največje knjigarne najdemo dve novi deli: prevod eseja Kaj je družina francoskega filozofa Fabrica Hadjadja, ki ugotavlja, da se družina iz osnovne celice družbe spreminja v poskusni laboratorij. Tik ob omenjenem delu stoji delo Doroteje Hladnik, ki je za Mohorjevo založbo razmišljala, kako odkriti boga s Terezijo Avilsko. Istočasno na drugi strani sveta Berardi v novi knjigi razmišlja o fenomenologiji konca in pokaže, kako smo prišli do točke, kjer je semiotični tok kapitala tako kompleksen, da več nismo zmožni procesirati aktualnih informacij. A komu mar, te knjige pač še ni pri nas, saj imamo preveč dela s patološkimi strahovi pred izgubo osnovnih celic.