Ko bi svet bil vsaj malo bolj poetičen. Poetičen tako v smislu tenkočutnosti in milozvočnosti kot tudi v oziru na ustvarjalnost ter kreativnost. Ostaja pa bolj kot ne patetičen, kot bi se veliki drugi zatipkal, ko je ustvarjal kozmos. Ko je pričelo vreti življenje, je pozabil izključiti veliki pok, voda je izparela, ostala pa je čista puščoba. Potrebujemo torej osvežitev, tekočino, tisto življenjsko silo, ki nam podarja bivanje. Nič čudnega, da se je Inštitut IRIU odločil svoj Mednarodni festival poezije vezati na vodo. Ob 16.30 uri pričnejo na kopnem v Konzorciju, dobro uro zatem pa se bodo že preselili k vodi, zapluli po Ljubljanici in se spustili po toku poezije. Za izhodišče prireditve so vzeli Heraklita, povezali vodo in ogenj, njegov rek pa preimenovali v nikoli ne moreš stopiti v isto poezijo. Glorijano Veber, vodjo festivala, smo vprašali, kako so se spopadli z dihotomno vlogo vode, ki je v nasprotju z kreativno silo, pogosto tudi destrukcijska moč:

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje

Pogled v preteklost pa nam bosta ponudila Kinoteka in Kino Otok, saj se jutri v sklopu festivala prične retrospektiva: Oberhausen 60. Gre za enega najstarejših festivalov kratkega filma, ki je letos slavil okrogli jubilej, v številnih letih so se zvrstili mnogi zanimivi filmi, pri nas pa bo moč videti pet programov, v katerih bodo po besedah institucij zajeti eni najboljših kosov zgodovine, ki jih festival hrani v svojih arhivih. Več o izboru in pomenu festivala nam bo povedala programska vodja Kina Otok, Varja Močnik:

*Izjava se nahaja v posnetku oddaje