Prihodnost je nejasna in nepredvidljiva. Da, še bolj nejasna kot besedila Siddhartinih komadov in še bolj nepredvidljiva kot sveže ujeti shizofreni rakun. Veličastna naključnost grozi, da nam bo porezala ude in nas z njimi zlorabila. V strahu smo se ljudje zato vedno zatekali k religiji, filozofiji, omamljajočim substancam in literaturi.

Pierre Klossowski v svoji interpretaciji Nietzscheja pravi, da ob božji smrti filozofovi zavesti ne preostane drugega, kot da razglasi, da je sama njena identiteta naključje, ki se arbitrarno ohranja kot nujnost. Grozljivo. Sploh za nas, ki nimamo jajc, da bi naključnost flegmatično afirmirali. Zatečemo se k Bogu. Ta nam obelodani našo usodo ali vsaj obljubi, da bo od zdaj naprej kocko metal on, in mi, božji nebogljenci, zgolj prikimamo. Prepričani smo, da bodo naše molitve dovolj, da bo prihodnost vsaj za odtenek bolj ustrežljiva, kot je bila preteklost. Evropsko krščansko je zato že nekaj stoletij precej udobna zadeva. Enkrat na teden se verniki zavalijo v cerkev, primerjajo oblačila in mislijo, da so storili dovolj. Ali se je pomehkužil Bog ali pa mi.

Če verjamemo, da nekdo bdi nad našo usodo, to ne sme veljati kot izgovor za klečeplazništvo in lenobo. Poglejte velikega Hektorja. Bogovi so se že izrekli Ahilu v prid, kljub temu Hektor odločno odkoraka k svojemu morilcu. Sprva je sicer prestrašen in Ahil ga s sulico podi okrog trojanskih zidov. Zvijačna Atena ga končno ukani in Hektor, s tresočim šlemom, a pokončno držo, se odloči za boj. Kot orel se vrže na Pelejevega sina, v roki trdno stiska meč in ni dvoma, da bo njegov udarec hiter in močan.

Ateistom in katolikom manjka poganske mračnjačnosti in brezpogojne predanosti. Ateisti ne poznajo dolžnosti, katoliške pa sploh niso kul. Vprašam vas – kdaj ste nazadnje žrtvovali dojenčka, odrli psa ali se okopali v jelenji krvi? Na novo leto krščanski Bog ne zahteva popolnoma ničesar.

Novoletno voščilo slovenskih škofov naroča zgolj to, da se v novem letu trudimo za večjo pravičnost in ljubezen v osebnem in družbenem življenju. Brezbožniki niste nič boljši. Povabljeni ste v Beograd – brezskrbno se boste lahko zibali ob Lepi Breni in Stevenu Seagalu.

Kako plehko. Z ustrežljivostjo zlobnega zavarovalniškega agenta vam bom priporočil novega boga. Ritoguz, kot se praviloma sloveni ime skandinavskega božanstva, ki ga Norvežani imenujejo Skärmekderog, zahteva veliko več. Skärmederog je bog menstrualne tekočine, piva in sodomije.

Kljub temu, da je Steven Seagal precej kul, se ne more primerjati z Ritoguzom, ki ima dvanajst glav, tri penise in osem vagin – njegov bojni krik ruši gore in poplavlja fjorde. Novo leto je v njegovem kultu čas razdevičenja in obrednih plesov, začinjenih z raznimi halucinogenimi glivami. Priprava kresa je zahtevna, enako velja tudi za iskanje voljnih devic. Vsaj malo se je treba pomatrati.

Čas je za odločitev. Boste novoletni večer preživeli kot pridni katoličani, brezbožni ateisti ali kot afirmativni, nad devico sopihajoči zamaknjeni pogani?