Misliti arhitekturo #7: o fenomenologiji in Heideggerju – 1. del

Misliti arhitekturo #7: o fenomenologiji in Heideggerju – 1. del

Oddaja
26. 2. 2018 - 20.30

Smo na pragu druge sezone radijskega bralnega seminarja filozofskih del o arhitekturi, ki ga v letošnji ediciji namenjamo fenomenološki perspektivi. V etru Radia Študent bomo vsaka dva meseca v oddaji Misliti arhitekturo na sledi konceptu arhitekture v fenomenološki filozofiji, danes pa se bomo ustavili pri enem glavnih in najbolj kontroverznih imen te filozofske struje, Martinu Heideggerju. Govorili bomo tudi o tem, zakaj ta ista fenomenologija nima domala nič skupnega z nečim, kar je vzniknilo pred začetkom postmoderne in si je nadelo ime fenomenološka arhitektura.  

 

V prvi sezoni oddaje Misliti arhitekturo smo postavke o arhitekturi iskali pri avtorjih materialističnega ozadja, med njimi so bili Walter Benjamin, Manfredo Tafuri, Theodor Adorno in György Lukács. V tej sezoni gremo k radikalno drugačni misli: prebirali bomo dela Martina Heideggerja in njegovega učenca Hansa-Georga Gadamerja, Mauricea Merleau-Pontya, Gastona Bachelarda, v roke bomo vzeli tudi arhitekturne teoretike, kot sta Dalibor Vesely in Juhani Pallasmaa.

 

***

Preden se spustimo v kontroverzno življenje in mišljenje Martina Heideggerja, ki ga je avstrijski pisatelj Thomas Bernhard poimenoval za »smešnega nacionalsocialističnega filiastra v pumparicah«[1], velja postaviti visok zid med fenomenologijo in t. i. fenomenološko arhitekturo. Gre za dve različni entiteti, ki ju najverjetneje navzven druži le ime.

 

Nemški filozof Edmund Husserl je v začetku 20. stoletja položil temelje fenomenologije kot nove filozofske veje, ki sledi maksimi »K stvarem samim!«. Gre za tako mišljenje v filozofiji, ki želi razkriti to najbolj evidentno, kar se lahko pokaže. Fenomenologija je osnovana na predpostavki, da se s tem, ko se pokaže to očitno, pokaže tudi stvar sama, kot se jo lahko neposredno uvidi. Ta veda o fenomenih zasleduje nekaj, čemur pravimo fenomenološka stvar sama (die Sache selbst), ki ni kantovska stvar na sebi (das Ding an sich), ampak je to fenomen in nič drugega, kar bi lahko izhajalo iz metafizike. Fenomenologija zahteva vrnitev mišljenja k stvarem samim, izven metafizične tradicije, predvsem pa določa mišljenje stvari v njihovi biti. Fenomenologe je, tudi bolj prominentne kot so Brentana, Husserla in Heideggerja, družila ena rdeča nit: sveta ne želijo ne interpretirati ne spreminjati, ampak razumeti iz njegove biti, iz fenomenov tega sveta.

 

Za fenomenološko arhitekturo po drugi strani velja, da gre za strujo arhitektov, arhitekturnih teoretikov in zgodovinarjev, ki so se v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja formirali kot samoidentificirana skupina, kateri je skupen odmik od modernistične ideologije ob zori postmoderne. To gibanje, ki je svoj fokus usmerilo predvsem v preoblikovanje (arhitekturne) zgodovine, je bilo najbolj prisotno v Združenih državah v akademskih krogih, ki so bili blizu Jeanu Labatutu, Charlesu Mooru, Norvežanu Christianu Norbergu-Schulzu in Kennethu Framptonu[2]. Poleg teorije, kjer so se osredotočali na zahodno arhitekturno kulturo in zgodovino modernizma ter postali ena od zgodnjih referenc postmodernizma, sta jih zanimala tudi izkušnja in estetsko delovanje, saj naj bi arhitektura bila edinstvena praksa, ki združuje intelektualno (besedo) in estetsko (podoba).

 

Eno osrednjih del te struje je knjiga Norberga-Schulza Genious Loci – Za fenomenologijo arhitekture, s katero ta avtor postane glavni interpret Heideggerja za arhitekte. Na Heideggerja se je naslanjal tudi Frampton pri oblikovanju teze t. i. kritičnega regionalizma. Fenomenološka arhitektura je torej zlitje teorije, zgodovine in neke celovite izkušnje, saj naj bi arhitektura gradila stavbe po meri človekovega telesa, pri čemer je ravno telo postalo izhodišče za bolj spiritualno in religiozno interpretacijo arhitekture. Na kratko: zanimajo jo vsi čuti, ne le vid in vizualno.  

 

Kaže pa se, da gre pri t. i. fenomenološki arhitekturi za prehitro prestavitev filozofske misli v polje arhitekture, pri čemer ta prestavitev ostaja samo na ravni označevalca, torej imena termina, vsebinsko pa se ta prenos ne izvrši. Kako bi le fenomenologija v filozofiji lahko pomenila nekaj drugega kot napor ratia, razuma, za spoznavanje sveta? Kateri fenomenolog je že fenomenologijo enačil s tem, da velja spoznavanje izvršiti z vsemi čuti, razum pa zanemariti? Verjetno nobeden. Kdaj že je Heidegger pristal na to, da je glasnik kritičnega regionalizma? Vsa ta hitra nakazila, ki bi zahtevala poglobljeno razčlembo, kažejo na to, da gre pri fenomenološki arhitekturi za neupravičeno apropriacijo neke filozofske šole. Zdi se, da gre še za eno zablodo arhitekture, ki se vrši na površju diskurza samo za to, da bi razjasnila z nečim veliko kompleksnejšim enostavnejše pojave in bi obenem pridobila na intelektualni potenci. Branje teh filozofov, ki stojijo v fenomenologiji in so se ukvarjali tudi z arhitekturo, izkazuje drugačno, predvsem pa bolj zapleteno sliko. Ta kompleksnost, do katere brez natančnih branj ne moremo priti, je nemara glavni vir nerazumevanja, neupravičenih apropriacij in poenstavitev, ki delajo tej filozofiji silo. Tej filozofiji je namenjena druga sezona oddaje Misliti arhitekturo. 

***

Nemški filozof Martin Heidegger je postal z vrsto spisov, predvsem pa s predavanjem Gradnja Prebivanje Mišljenje iz 1951, kateremu bomo posvetili sledečo oddajo, markanten mislec bivanja v moderni dobi in med bolj prezentnimi filozofi v arhitekturnem diskurzu 20. stoletja. Heidegger se je rodil v mestecu Messkirch 1889 in je do smrti 1976 živel na obrobju Freiburga. Prosti čas je preživljal v znameniti leseni koči v Črnem gozdu, natančneje v Todtnaubergu, ki je postala vir neštevnih anekdot. Bil je priljubljen profesor, ki je po objavi Biti in časa 1927 dosegel svetovno slavo, na domači univerzi v Freiburugu pa je predaval do 1946, ko so ga zaradi sodelovanja z nacisti prisilno upokojili za 5 let.

 

Predvsem zaradi sodelovanja z nacisti v času njegovega rektorstva na univerzi 1933, ki je trajalo vsaj eno leto, čeravno njegovi biografi omenjajo daljšo zvezanost s to politiko tudi po njegovem odstopu od uradnega položaja, ostaja izredno kontroverzen avtor. Za politično paktiranje z nacionalsocializmom se ni nikoli opravičil, še več: v času rektorstva je napisal sporne tekste, kjer je svojo filozofijo domala kot orodje predal tej politični ideji. Nato je ob izdaji predavanj Uvod v metafiziko, ki jih je imel 1935 in jih je pripravljal za tisk v povojnih letih, je pustil posvetila nacionalsocialistom, kar mu je 1953 očital Jurgen Habermans in kar je eno od spotikanj, ki so botrovala celi plejadi publikacij o t. i. najspornejšem filozofu 20. stoletja. Z objavo njegovih osebnih dnevnikov iz medvojnega obdobja, Črnih zvezkov, kjer je zapisal nekaj antisemitskih opazk, se je 2014 ta debata še bolj razvnela. 

 

Vendar, ali naj Heideggerja, ki ostaja pomembna referenca pri celi plejadi mislecev, zaradi teh nedopustnih političnih stališč v celoti zavržemo, odpišemo tudi kot filozofa? Na to vprašanje ni možno enoznačno odgovoriti: verjetno velja slediti Derridajevi poziciji, da je potrebno obe te plati misliti naenkrat, kot paradoks. Čeprav je bil nemara samo nacionalsocialističen filister v pumparicah – poleg političnih prepričanj je imel tudi nenavadno prezenco, od oblačenja do obvezne črne čepice - je korenito posegel v filozofijo. Zaradi te bipolarne podobe je postal filozofska zvezda, ki je prisotna v akademskih krogih in v popularni kulturi: o njem so izdane razprave in čitanke, imel je številne intervjuje, o njem so snemali dokumentarce. V spisih, ki jih zaznamuje samosvoj jezik kot izkaz dekonstrukcije metafizičnega mišljenja, prevprašuje korenine zahodnega sveta po koncu metafizike, pri tem pa se vrača h grškim začetkom mišljenja. V filozofske anale se je vpisal z obuditvijo vprašanja o biti, ki ga je pričel v kanonskem delu Bit in čas.

 

Heidegger je svoje mišljenje znotraj fenomenologije oblikoval na negaciji znanosti in znanstvenega mišljenja. S fenomenologijo se je srečal v prvem letniku študija, ko je prebiral Husserlove Logične raziskave. Oddaljil se je od Husserlove transcendentalne fenomenologije, saj je pri opredeljevanju objekta mišljenja zagovarjal prepoznanje, čisto doživetje in s tem stal na poziciji, da je potrebno usmeriti misel v uvid, v doživljaj. Heidegger je od svojega zgodnjega obdobja, ki ga zaznamujejo Bit in čas ter ponovna postavitev vprašanja biti in destrukcija filozofije kot ontologije, do obrata (Kehre des Denkens) v 30-ih letih ter nato do poznega obdobja, kjer stopi v ospredje osrednje vprašanje prebivanja, vselej gojil ostro kritiko do znanstvenega mišljenja in s strani znanosti ustvarjenega sveta. Po obratu se Heidegger približuje poetičnemu mišljenju, ki ga najpogosteje išče v delih Rilkeja, Trakla in Hölderlina ter predsokratski misli Heraklida, Parmenida in Anaksimandra. Heideggerjevo sidrišče ob biti pa skozi celoten opus ostaja tudi bivajoče, resnica kot aletheia, tubit in bit-v- svetu, dogodje, tehnika, postavje ali Gestell kot bistvo tehnike, umetnost in seveda govorica.

 

Heideggerjevo naracijo premisleka arhitekture oziroma gradnje in prebivanja v modernih časih bomo razdelili na štiri korake: na oris pomena četverja, na pomen pesniškega, na dom in na korelacije med mišljenjem, prebivanjem in gradnjo. K tej zadnji relaciji se bomo vrnili v naslednji oddaji Misliti arhitekturo na Radiu Študent, ki bo na sporedu 23. aprila.

 

Temeljno določilo človeka je po Heideggerju, tudi v obdobju konca metafizike in prevlade znanstvenega mišljenja, v katerem je živel sam, ostalo isto: to je njegova umrljivost. Ljudje smo to, kar smo, ker umiramo: smrt nam je položena v zibelko. Človek postane smrtnik takrat, ko zmore umirati; šele takrat, ko zmore smrt v njenem bistvu, postane človek. Več indicev kaže v smer, da je ta opredelitev človeka kot smrtnika bila vzvod, da je Heidegger vpeljal idejo četverja (das Geviert). S četverjem v korpus svoje misli ponovno vpotegne s strani znanosti zradirane bogove. V istem zamahu, ko znanosti odreka vsako legitimnost o »pravem«, celostnem razumevanju sveta, v ta svet vpelje četverje kot kraj združevanja ljudi in bogov, neba in zemlje. Četverje, kjer se po Heideggerju sveti jasnina sveta, lahko odpira in razgrinja le pesniška govorica, logični svet znanosti do njega ne more prodreti. Samo pesniška govorica  lahko nakaže razmerja med ljudimi in bogovi, zemljo in nebom. Ti štirje »elementi« sveta odsevajo eden v drugem, samo njihova vzajemnost in zrcaljenje omogočajo, da kompleksnost četverja[3] sploh obstane. Heideggerjeva misel, ki premišlja konec metafizike, kritiko znanosti in vznik četverja ob prednjačenju pesniške govorice, je ob tem ostro uperjena tudi v bistvo tehnike kot po-stavja (Gestell), ki zakriva sodobnemu človeku bit oziroma pot do biti. Za nemškega filozofa je to bistvo tehnike, ne sama tehnika, proti kateri ni moralno ali kako drugače uperjen, večja nevarnost za modernega človeka kot atomska bomba. To bistvo tehnike kot postavlje je obenem glavni vzrok pozabe biti, ki je na delu v družbi, ki postaja vse bolj brez temelja.

 

Heidegger je v 30-ih let posvetil serijo spisov nemškemu pesniku Hölderlinu. Ti razmisleki so pomembna napotila, če želimo priti do mišljenje doma in domačnosti pri Heideggerju. Izkazujejo namreč jasno rdečo nit: za nemškega filozofa varnosti doma in domačnosti v sodobnem času ni, na kar se v intimi doma navajamo, je na to nedomačnost v nedomačem, na brezdomovinskost, na grozljivost nemškega termina das Unheimliche, ki preži na in reže čez prebivanje. Natančno branje teh spisov namreč izkazuje drugi obraz nemškega filozofa, ki ne izvaja kičastih apologij doma in domačnosti ali domačijskosti, kot mu običajno podtikajo.

 

V predavanju Hölderlinova himna Ister (1942) se je Heidegger spraševal o domu in domačnosti. Tu se je navezal na Hölderlinov verz »pesniško domuje človek«, ki ga pripelje do zaključka, da je prebivanje ena sama priprava na to, da postanemo domači s tem nedomačnim. Na področju prisotnega temelj prebivanja v »srcu hiše« ni dosegljiv. Ko tu govori o hiši, gre za eno redkih aluzij na arhitekturo v tem tekstu; arhitektura ni v fokusu tega predavanja, pa še na mestu, kjer jo omeni, jo izpostavi samo zato, da pove, da »srce hiše«, »srce prebivanja«, ne moremo nikoli doseči v prisotnem. Tako prebivanje, ki je naravnano na domačnost, je lahko pri Heideggerju samo pesniško, ki je v stiku z nedomačim. Piše: »Prebivanje samo, biti domač, je udomačevanje v nedomačem.«[4] Prebivanje, ki izkazuje domačnost, je, ne glede na kulturo, ne glede na civilizacijo in njene implikacije, za Heideggerja v Istru možno le v pesniškem.

 

Trditi, da Heidegger v svoji filozofiji zagovarja nostalgičnost tradicionalnega doma pomeni zgrešiti poanto njegovega dela. Že v Biti in času je pisal, da sta nedomačnost in neudomovljenost dana tubiti izvorneje kot domačnost. Človek si lahko le domišlja, da je doma, saj je v stalnem izgnanstvu: moderen človek leta 1927 v Heideggerjevi misli nima doma. Ta postavka se v njegovi filozofiji nato še okrepi, ko se okrepi potenca pesniškega in se pojavi termin udomačevanje. Udomačevanje zanj pomeni le postajanje domač z nedomačim, z das Unheimlichste. Človek je za Heideggerja najbolj grozljivo, strašljivo, nedomače bitje, je das Unheimlichste. Dom, das Heim, in domačnost se mu že izvorno izmikata. Človek prebiva; to prebivanje pa je namenjenju udomačevanju nedomačega. Udomačevanje je to prehajanje v domačnost, ki je zgolj prilagajanje na strašljivost tega die Unheimlichkeit.

 

Heidegger je imel 1950 in 1951 v različnih mestih tri predavanja, ki veljajo za njegova osrednja razmišljanja o arhitekturi: Stvar, Gradnja Prebivanje Mišljenje in »... pesniško prebiva človek«. Tedaj so mu po prisilni upokojitvi zaradi kolaboracije z nacističnim režimom ponovno dovolili poučevati: predavanje Stvar je njegov prvi javni nastop po rehabilitaciji. 

 

V Nemčiji je takrat potekala družbena in ekonomska povojna izgradnja države. Med letoma 1939 in 1945 je bilo uničenih več kot petina domov, na čakanju za rešitev stanovanjske stiske so bili lačni, preseljeni, ki so potrebovali več kot tri milijone novih domov. Stanovanjska stiska, znana kot Wohnungsfrage, je v Nemčiji trajala še do konca petdesetih let. Heidegger je od 1947 zaradi svojega sodelovanja z nacističnim režimom delil svojo hišo v Freiburgu še z dvema družinama[5].

 

Ta tri predavanja prinašajo številne prelome z dosedanjimi Heideggerjevimi spisi. Na mesto visokih umetniških del, ki jih sicer jemal kot referenčne, hipostazirane objekte, sedaj nastopijo vsakodnevni predmeti na poznanih lokacijah. Stari most v Heidelbergu zamenja prvo zborovsko pesem Antigone, schwardwaldska domačija zamenja grški tempelj, vrč zamenja slikarsko mojstrovino Van Gogha. Na mesto zemlje in sveta, ki sta nastopila v Izvoru umetniškega dela (1933), vpelje koncept četverja (das Geviert), zaključnega kozmosa zemlje, neba, smrtnikov in bogov.

 

Heidegger je v teh predavanjih spel gradnjo, za katero je uporabljal termin bauen, z mišljenjem ter pesniškim. Pesniško ostaja zanj oporišče proti prevladujočemu znanstveno-tehničnemu pogonu. Kakšno vlogo ima pri pesniškem gradnja? Enega možnih odgovorov podaja v predavanju »... pesniško domuje človek ...«. Piše takole: »Človek domuje, kolikor gradi. (...) Prava gradnja se dogaja, kolikor obstajajo pesniki, ki jemljejo mero za arhitektoniko, za gradbeni ustroj domovanja.«[6] Ko pesniki ubesedijo glas četverja po Heideggerju, lahko določijo mero za pravo domovanje, ki je onkraj običajnega stanovanja in običajnega razumevanja domovanja kot le enega od načinov človekovega zadrževanja. Pesnjenje daje mero gradnji, saj določa očrt domovanja.

 

Vendar pozor: Heidegger ob tem nima melanhoničnih pozicij do predmodernih, predtehnoloških časov, prav tako ne zagovarja vračanja v naravo ali v ruralno, ne poveličuje preteklih oblik življenja, ne gradi apologije izgubljenega doma. Pri pesnikih, predvsem v Hölderlinovem pesništvu, je iskal nakazovanja mišljenja temelja, bistva zgodovinskega sveta ljudi.

 

Heidegger spada med redka zveneča filozofska imena, ki so stopila pred arhitekte in jih nagovorili s takim razumevanjem arhitekture, ki je tesno speto z jedrom njegovega mišljenja. Esej Gradnja Prebivanje Mišljenje (Bauen Wohnen Denken) je nastal kot zapis predavanja, ki ga je Heidegger imel v Darmstadtu na konferenci »Mensch und Raum« 5. avgusta 1951. Gradnja Prebivanje Mišljenje ostaja eden relevantnejših spisov o arhitekturi: zaradi tega odločilnega odtisa in številnih prehitrih branj, bomo to predavanje podrobneje pretresali v sledeči oddaji Misliti arhitekturo, ki bo v etru Radia Študent 23. aprila ob 20.30.

 

Hvala za pozornost. Bral sem Marko, za tehniko je skrbel Linč, v podlagi je bil Brad Mehldau z albumom 10 years solo. Oddajo je pripravila Mateja Kurir.

 

 

[1] Thomas Bernhard, Stari mojstri, komedija, Ljubljana: Beletrina, 2009, 54.

[2] Več o tem glej: Jorge Otero-Pailos, Architecture's Historical Turn, Phenomenology and the Rise of the Postmodern, Minneapolis, London: University of Minnesota Press, 2010, XI- XXXIV.

[3] O četverju kot eni od osrednjih tem Heideggrove filozofije glej: Julian Young, The fourfold, v: The Cambridge Companion to Heidegger, Cambridge University Press, 1993.

[4] Martin Heidegger, Hölderlin's Hymn »the Ister«, translated by William McNeill and Julia Davis, Bloomington: Indiana University Press, 1996, 137.

[5] Več o tem glej: Adam Sharr, Heidegger for Architects, Thinkers for architects series, London: Routledge, 2007.

[6] Martin Heidegger,»...pesniško domuje človek«, v: Martin Heidegger, Predavanja in sestavki, prevedli, Tine Hribar et al., Ljubljana: Slovenska matica, 2003, 215.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Torej, posameznik z grajenjemi lastnega pesniškega mišljenja dojema svet in zaradi tega se bliža domačnosti? Na hitro mi deluje kot obrambni mehanizem, preslepitev samega sebe pred nedomačnostjo.
Se opravičujem za laičnost, super oddaja, do aprila je še predolga.

Vesela sem spodbudnih besed, hvala.

Kot razumem Heideggerja, se velja obrniti k pesniški besedi zato, ker ta razpira svet na ravni, kot ga druge entitete ne morejo. Tudi preko pesniškega se lahko bliža nedomačnost. O tem piše v Uvodu v metafiziko, ko obravnava prvo zborovsko pesem pri Antigoni, ki jo je prav tako napisal pesnik - Sofoklej.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness