Filozofija in spontana sociologija levičarjev II. del

Filozofija in spontana sociologija levičarjev II. del

Mnenje, kolumna ali komentar
23. 10. 2016 - 18.30

Levi prekat mojega srca je ječa, rezervirana za tiste, ki so izvali moje največje besnenje. Med številnimi žrtvami, ki jih dan za dnem trpinčim v tem skritem peklu, so prav posebne muke namenjeni dami, ki jo kličejo po imenu sociologija. Bolečine, ki jih dan za dnem in z raznovrstnim orodjem prizadevam tej nesrečni pojavi, so na njenem telesu pustile globoke rane. A bolečine, ki jih ob tem trpi ona, nikakor niso enakovredne veliki žalosti, ki jo trpim sam ob dejstvu, da hidri kljub vsem rezom, ki sem ji jih zadal s svojim epistemičnim rezilcem, vsakič vzklije nova zeljnata glava. Minljivost ugodja, ki ga pridobivam ob izživljanju, se ne more primerjati z bolečino, ki mi jo povzroča njena navidezna neuničljivost. Da boš, dragi poslušalec, razumel moje muke, da boš sočustvoval z menoj in mi nekoč ponudil robec, da si z njim obrišem solze, naj ti obnovim neuspešne postopke, s katerimi sem, željan umora, dva tedna nazaj ponovno neuspešno zabadal.

 

Prvič: V modernih družbah, torej od razsvetljenskega znanstvenega mita naprej, se bolj kot kdajkoli prej vsaka oblika oblasti dopolnjuje z določenim momentom vednosti, torej z obliko govora, ki ni zvedljiva na ideologeme, v eksplicitnem pomenu besede, moralne in religiozne ideologije.

Drugič: Medtem ko mesto vednosti na desnici pogosto zasede določena oblika evgenike, ki svojo pojavno obliko prejme v govoričenju o genetiki in hormonih, znanstveno komponento levih gibanj zasede sociologija.

Tretjič: Sociologija ni znanost v smislu zaprtega deduktivnega sistema, temveč splet pravil, ki omogoča neskončno število permutacij različnih, med seboj večinoma nekompatibilnih konceptov, nabranih iz različnih samozadostnih teoretskih rezervoarjev. Sociologija torej ni znanost, temveč diskurzivna formacija. Notranje protislovna, a enotna teoretska ideologija.

Četrtič: Lepilo, ki je nujno, da se med seboj poklopijo kontradiktorne izjave, je teoriji vnanja moralna ideologija prakse, skratka moralizem, ki od konceptov terja aplikabilnost pojmovano kot transformacijo družbe. Kolikor je v modi levega moralizma, da se, razen v redkih izjemah, poslužuje komponent teoretske analize, je diskurzivna artikulacija, prek katere so kritike formulirane, skoraj vedno sociologija. Slednje brez levega moralizma tako rekoč ni, kot le tega v obliki, kot ga poznamo dandanes, ni brez sociologije.

 

Tako na kratko. Če želite zvedeti več, si pač preberite prejšnji prispevek. Skratka: Sociologija kot interdisciplinarna psevdoznanost, in interdiscplinarno ter psevdoznanstveno je isto, je znanstvena ideologija, prek katere se formira leva moralna ideologija. Vsako formiranje pa v sebi implicitno predpostavlja možnost vprašanja »Kako se formira?«. Sociologija namreč ni neumnost, muhavost, s katero bi jo nekaterim nesrečnežem zagodla večna in nespremenljiva narava, pa že v tej sicer napačni razlagi bi lahko razpoznali poskus podajanja »Kako se formira?«. Je, nasprotno, proizvedena neumnost, ki je prav tako lahko ne bi bilo. Je ideološka neumnost in kot vse ideološke neumnosti, ki ob razkritju njihove ideološke narave ne izgubijo niti kančka vitalnosti, tudi njen obstoj predpostavlja serijo vzrokov institucionalne narave, ki dan za dnem omogočajo njeno ponovno proizvodnjo. Prav tako pa je nekaj nastalega in v zgodovini vsekakor novega kratki stik med sociologijo in levico. Domorodno deželo vede namreč najdemo v desnem prekatu. Tudi ta premena elementov v razmerju artikulacije med vednostjo in oblastjo sama po sebi ni samoumevna in kot taka terja pojasnilo.

 

Iz tega sledeč bosta tokrat na način orisa problematike, ki bi sicer terjala širšo historično raziskavo, ki bi močno presegala zamejitve rubrike, pretreseni dve vprašanji.

1)Kakšna je materialna geneza diskurzivne formacije sociologije?

2)Kaj je vzrok, ki omogoča kratki stik med levico in sociologijo kot vedo, ki je ob svojem nastanku kooptirala z desnico?

 

Za vzpostavitev prvega problemskega polja bo najlažje, če začnem z obratom k spisu Rastka Močnika Sistem družboslovja in njegovi učinki. Predmet obravnave omenjenega teksta je, kot sugerira ime, vzpostavitev sistema humanističnih ved, ki steče v 19. stoletju. Če smo površni, gre njegova zgodba nekako takole. Nekega lepega dne je na prizorišče zgodovine priromal kapitalizem. Pod giljotino je ločil državno od nedržavnega in kreiral avtonomno politično sfero. Zasekal je še enkrat, tokrat po nedržavnem, in raztelešena ter starega reda osvobojena kosa telesa poimenoval trg ter civilna družba. Izmed teh treh je krono poveznil na trgovo glavo.

 

Ni trajalo dolgo, da je giljotiniranje in ustoličenje instance trga v dominanto novo nastale strukture svoje učinke pokazala tudi na glavah znanstvenikov. Natančneje, kot posledica cepitve na tri relativno samostojne socialne podsisteme, je nastal sistem humanističnih ved. Vsaka osamosvojena sfera je postala objekt specifične znanosti. Trg je postal stvar znanosti z imenom ekonomija, politika objekt vednosti politologije in družba je nazadnje postala objekt vednosti z imenom sociologija. Med temi tremi vednostmi ekonomija zavoljo umestitve ekonomske sfere v dominanto nove družbe predstavlja znanstveno normo ostalim vedam – kvantifikacijo predmeta znanosti, njegovo matematizacijo, ki se kaže v tehnokratski obsedenosti sociologov s statističnimi tabelami in grafi.

 

A želja po matematizaciji prisotna v vseh humanističnih vedah gor ali dol, v razmerju do ostalih ved sociologiji kljub temu pripada določena specifika. Njen objekt je namreč opredeljen negativno. Vsakič, ko tema analize postane kakorkoli vezana na problem blaga, cen, ureditve delitve dela, predmet brez težav pade pod pristojnost ekonomije. Prav tako lahko za vsak bodisi sovražen bodisi zavezniški odnos, za vsak akt diplomacije, vojno razmerje, rečemo, da spada v področje politike in s tem v domeno politologije. Kaj pa je, če omenjeni dve področji odštejemo, sploh družba?

Thatcherjeva je imela po svoje prav, ko je rekla, da slednja ne obstaja. Ne zato, ker bi obstajali samo posamezniki, ampak ker pojem družbe sam po sebi ne pove nič, ker nima predmeta. Če družba ni ne predmet ekonomije ne predmet politologije, če je sama preveč splošen pojem, da bi designirala specifičen predmet, je lahko sociologija zgolj služabnik, ki se prehranjuje z ostanki, ki sta jih za sabo pustila gospodarja politologija in ekonomija, namreč vsakdanje življenje. Ali z drugimi besedami, kar preostali vedi po požrtiji izločita. Sociologija vsakdanjega življenja se namreč dovrši v trivialnih ugotovitvah tipa: »Ljudje na javnih straniščih po eni strani serjejo tišje kot doma, po drugi strani pa postanejo tudi manj vestni, kar se tiče čiščenja wc školjke. To je razvidno iz tega, da na javnih straniščih pogosto naletimo na ostanke blata. Družbeni jaz se tako razlikuje od individualnega.«

 

Če ste se kot študentke in študenti sociologije kdaj povprašali po razlogih za to, da tri četrtine vašega everyday shita predstavlja usedlina z imenom »Vsakdanje življenje in...«, sedaj poznate odgovor. Ker je to edino, kar ostane mogočni sociologiji, ko začne resno pretendirati k znanstveni avtonomiji. Poudariti je treba, da je sociologija, ki svoje problemsko polje zameji na avtonomno sfero civilne družbe, ideološka, v kolikor ne reflektira, da je sama ta sfera nekaj nastalega, da njen predmet ni danost, temveč proizvod. Enako velja za ekonomijo in politologijo, v kolikor svoj predmet zgolj opisujeta, zakone, ki ga formirajo, pa jemljeta kot naravne danosti, saj je z ozirom na epistemologijo ideološka tista propozicija, ki ne reflektira zgodovinskih pogojev, iz katerih nastane predmet, ki ga sama opisuje.

 

A če se spomnite, smo v prejšnjem prispevku rekli, da sociologija že dolgo ne deluje po tem principu. Njen predmet ni zamejen na ostanek z imenom civilna družba. A razlog za to ni v procesih transformacije družbe, ki so marsikod zabrisale ter preuredile razmerja med tremi sferami trga, družbe in politike. Kot nam predoča obstoj samostojnih študijev ekonomije, sociologije in politologije, je institucionalna ureditev vednosti ostala popolnoma enaka. Edina razlika je v tem, da vire podatkov sociologiji predstavljajo tudi polja ostalih humanističnih ved – nekaj ekonomije, kanček politologije, ščepec antropologije in za konec še malo filozofije ter zgodovine.

 

Skratka, postala je interdisciplinarna. Kar nikakor ne pomeni, da je postala teorija v pravem pomenu. V kolikor njena dejavnosti sestoji iz pobiranja nereflektiranih rezultatov, proizvedenih pod okriljem drugih ved, ki so prav tako zamejene na lastno avtonomno sfero preučevanja, postane v oziru na vednost gola brkljarija, katere transformacija je zgolj v tem, da ima zdaj dve, tri nereflektirane tabele več. O analizi vzročnosti, ki te sfere proizvaja in o kavzalnostih, ki določajo interakcijo teh področij, ni ne duha ne sluha. Kar dobimo, je eklekticizem, katerega gibanje lahko povzamemo s formulo: »Od nevednosti k nevednosti za vednost v nevednost.«

 

S tem je po eni strani razrešen problema izvora mešanj matematične tehnokracije, statistike in večine humanističnih ved, po drugi strani pa artikulacija s strukturalističnim besednjakom ostane nepojasnjena. Analiza je na tem mestu sila preprosta. V kolikor je terminološko investicijo v preteklosti predstavljala vrnitev ostankov avtorjev, kot sta Foucault in Derrida, ki so jih na ameriških elitnih izobraževalnih ustanovah à la Jale dodobra izmaličili ter poslali nazaj v Evropo, je dandanes Slovenija v tej panogi postala samozadostni in poleg tega radodaren producent. Modna industrija strukturalistične frazeologije sestoji v pronicanju konceptov Lacanovske psihoanalize na področje kulture, ki se kaže v analizah filma, popularne kulture in kanonske literature. Skratka, za zločine, ki se odvijajo na Fabuli, v Kinu Šiška ter Kinoteki, zločine, ki so postali nujen moment formacije vsakega kulturno izobraženega levega malomeščana. Ta lahko sedaj z obrazom, ki dokazuje govorčevo globoko zmoto o njegovih intelektualnih zmožnostih, poudari, kako globok je v resnici lik Julie Roberts v filmu Pretty Woman, kako v njem nekaj želja, Drugi and other stuff, ter nas lucidno opozori, da je v Shakespearjevih dramah več falusov, kot si jih je bil naš zamejeni in nekultivirani um kdaj koli sposoben zamisliti.

 

V tujih deželah naletimo na domorodce, ki sprašujejo: »Mar ste, dragi tujec, že pogledali The Pervert's Guide to Cinema?« Tako se v prostorih, kot so Kinoteka, Kino Šiška, na prireditvah à la Fabula in v raznih Žižek Studies formira tisto, kar v pogosti kombinaciji s humanističnim balastom à la Debord poznamo pod imenom sociologija kulture. Sej veste, ko sociologija govori o filmih, ne more mimo družbe spektakla. Nič bolj, kot ne more mimo tega, da vsaj nekajkrat potarna o kulturi narcizma in predvsem, ne da zraven vsaj desetkrat izreče besedo diskurz.

 

Tehnokratska matematizacija, humanistične vede, strukturalistični besednjak – tri poglavitne vsebine sociologije kot interdisciplinarne zmede. Recimo, da lahko s tem vprašaj pri prvi točki nadomestimo s piko. A, kot sem rekel na začetku, vez med levico in sociologijo je nekaj novega. Rodna dežela sociologije je namreč vse prej kot leva, odgovor na vprašanje premeščene artikulacije pa vse prej kot rešen. Povedati, da sociološka lepljenka kot vse znanstvene ideologije zaradi svoje konceptualne nesklenjenosti omogoča artikulacijo z zunajznanstvenimi ideologijami, preprosto ni dovolj. Treba je pokazati, zakaj se zveže ravno z levimi ideologijami.

 

Sam bom razrešitev dileme tokrat postavil bolj ali manj stenografsko. Za pomagalo si bom na tem mestu vzel ločnico, ki jo Jean-Claude Milner v knjigi Strukturalizem - Liki in paradigma v poglavju Paradigma – raziskovalni program in mnenjsko gibanje poimenuje velika polarnost. Gre za razliko med physis in thesis, bolj znano kot rez med naravo kot tistim nujnim, od delovanja človeškega neodvisnim in kulturo kot področjem, ki je dovzetno za vpliv kolektivnih človeških ravnanj. Zakaj? Ker mislim, da je bila sociologija ob svojem izvoru v obravnavi in določitvi lastnosti svojega predmeta prej na strani physis, naravne nujnosti, kot na strani muhave in spremenljive thesis, kulturne relativnosti. Avtorjem, ki predstavljajo začetek sociologije – Augustu Comtu, Herbertu Spencerju in Émilu Durkheimu – je bil lasten določen evolucionizem.

 

Če za primer vzamemo le najboljšega izmed trojice, Émila Durkheima, in v pregled vzamemo pred dvema letoma prevedeno Moralno vzgojo, hitro zapazimo, da ključ razlage vsake transformacije socialnega predstavlja shema razvoja od enostavnega h kompleksnemu. Logika mističnega obrazca »od enostavnega h kompleksnemu« je postavljena kot nujna, kot tako rekoč naraven razvoj družbe same, kot physis

 

Zakaj je recimo nastala znanost? Ker nujno širjenje in zapletanje družbenega mehanizma terja nadgradnjo strojne opreme. Zakaj pride do pojava telesnega kaznovanja otrok doma in v šolah? Ker množenje socialnih relacij in zahtevanih družbenih vlog zahteva pospešitev razvoja otroka-divjaka v civilizirano in racionalno delujoče kolesce mehanizma. Zakaj so otroke pretepali kljub očitno porasli človekoljubnosti? To se namreč ne sklada z razvojno shemo. Ker so bile šole dolgo ločene od občega razvoja zgodovine. Ker je bilo njihovo funkcioniranje patološko. Povsod vohamo nekakšno teleologijo, ki, kar je v bistvu funkcija vsake teleologije, vzpostavljene entitete vpenja v določen kvazi-naraven ter posledično neizogiben proces.

 

V tem razvoju družbe je vsaka transformacija po samem načelu pojmovana kot harmonična prilagoditev. Kot funkcija oziroma kolesce, ki odgovarja na zahtevo mehanizma, ki razvoj po nujnosti pelje od naravnega h kompleksnemu. Individuum ter Duh discipline tako nista specifični realnosti, ki jih proizvede premena oblastnega dispozitiva, ki ga v Nadzorovanju in kaznovanju temeljito obdela Foucault. Nasprotno, njuna proizvoda sta sledeča iz reda stvari, iz physis, ki določa družbene transformacije in za physis gre ne glede na vso poudarjanje avtonomije družbenega. Ko je nek razvoj nujen, predstavljen kot neizogiben, je njegov register vedno physis in ne thesis.

 

Od tega, da je nek proizvod nujen po naravi stvari, pa ni daleč do artikulacije z ideologijami skupin, ki se nahajajo na hierarhično nadrejenih mestih znotraj oblastnih razmerij. Po svoje je logično, da skupine na teh položajih hote ali nehote, zavedno ali nezavedno, to v bistvu ni važno, stremijo k sredstvom reprodukcije pogojev, ki takšno ureditev oblastnih razmerij omogočajo. Teorije, ki ta razmerja razglašajo za nujen in harmonični moment neizogibnih procesov, služijo kot odlično diskurzivno dopolnilo ostalim mehanizmom reprodukcije oblastnih razmerij. Kaj hočeš boljšega kot to, da so razmerja, katerih obstanek ti je v interesu, razglašena za naravna? V polju ideologij težko dobiš boljšega pomagača, in če pristavimo, da se je na ugodnem koncu teh razmerij nahajala konservativna, torej desna politična grupacija, ni težko uganiti, zakaj je prišlo do spojitve sociologije in takratne desnice. To nikakor ne spodbije Durkheimove veličine. Njegov doprinos je vsekakor velik. Ne pozabimo, da brez njega verjetno ne bi bilo del Marcela Maussa in Lévi-Straussa. Gre mi zgolj za to, da pokažem na pogoje možnosti artikulacije z oblastjo.

 

Nasprotno od povedanega je sociologija, kot jo v glavnem poznamo danes, bolj ali manj v celoti na strani thesis, na strani kulture. Ta pa je tisto, kar je znotraj opisane velike polarnosti vselej dovzetno za morebitno transformacijo. Od tod stalno sociologistično izrekanje obtožb, povzetih v frazo »družbeni konstrukt«, ki se nadalje izkristalizira v posamičnih primerih, kot so razlika med družbenim in individualnim jazom, med gender in sex, med zatiralsko družbeno normo in neko bojda kvazinaravno individualnostjo. Družbeno in konstruirano je vedno sinonim za zlo in slabo. Če leva sociologija implicitno teži k physis, k naravi, je ta vedno postavljena na mesto nedoseženega, ki ga je kot takega šele treba doseči. Doseže pa se ga lahko tako, da se kritizira trenutno stanje kot stanje thesis, kulture, tj. spremenljivega in nenaravnega.

 

Pomembno je ravno to, da je nenaravno, kar je isto kot zmožno biti preobraženo. In točno to levica, ki večino časa sloni na oblastnim razmerjem imanentni neugodni poziciji, potrebuje kot ideološko oporo transformaciji družbe na enak način, kot desnica potrebuje ideologije, ki ohranjajo status quo. Če ponovno poudarimo, da je levičarska ideologija vedno neka verzija Marxove 11. teze, da so filozofi svet samo interpretirali, treba pa ga je spremeniti, ni težko dognati, zakaj se z njo vedno znova s tako lahkoto artikulira sociologija, ki poudarja bodisi možno, pogosto pa v raznih teleoloških obrazcih kar nujno prihajajočo transformacijo družbe, odpravo kapitalizma in podobne nesmisle. Nazadnje ni čudno, da se skupaj stolčena kontradiktornost, izhajajoča iz opisane institucionalne ureditve, ki omogoča ogromno polje ideoloških kombinacij in artikulacij z zunanjimi moralnimi ideologijami, izmed njih nazadnje zveže ravno s tisto, ki jo zavoljo svoje pozicije nemoči lahko prek naddoločitve s strani ideologije prakse uporabi kot legitimacijo za pohod proti obljubljeni moči.

 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Moralne fekalije so topšit rubrika ČE jih beremo kot montipajtonovski satirični pamflet. Če pa upoštevamo, da se, denimo, avtor jemlje smrtno resno, so pač precej povprečno zafekaljene fekalije, ki reproducirajo ravno tisto, kar poskušajo same skritizirati. Pa ima avtor nekaj odličnih predpostavk, samo očitno je izhodiščna mržnja tako močna, da v končni fazi zapaca še tako izvrstno rezoniranje.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness