Kompleks umetniških akademij proti umetnosti

Ekipa Napihovanja se je s presenečenjem seznanila z dejstvom, da je problem lokacije umetniških akademij spet aktualen. Akademija za likovno umetnost, Akademija za glasbo ter Akademija za film in druge teatralne dejavnosti bi si želele nov kompleks nekje na Roški cesti. NSK, ki ni Neue slowenische kunst, ampak Nacionalni svet za kulturo, ugotavlja, da je možnost, da bo megakompleks umetniških akademij realiziran, vse bližje utopiji. Bodoči umetniki se bodo morali še nekaj časa zadovoljiti z obstoječim stanjem.

Trenutne lokalitete proizvajanja novih umetniških sil baje ne zadostujejo potrebam. S tem se očitno strinjajo vsi. Vendar kakšne so te potrebe? Kakšen mora biti prostor, v katerem naj bi se razvijali mladi umetniki, bodoča slovenska elita emocionalnega?

Verjetno si vsi dobro predstavljamo, kakšen bi bil novi kompleks na Roški cesti. Univerza in ostali investitorji bi povabili kakšnega fensi arhitekta, da naredi lepo postmodernistično stavbo, verjetno v slogu tistih na muzejski ploščadi. Ta arhitekt sigurno ne bi pozabil v kompleks vključiti tudi različnih poslovnih subjektov, kot so restoran, caffee bar, suvenir shop in lepa minimalistična galerija. Vemo, a ne? Vse te socializacijske točke, ki gredo danes s kulturo ali ob kulturi. Vse to seveda v pritličju. V zgornjih nadstropjih pa minimalistično oblikovani ateljeji za bodoče umetnike. Skratka, eno lepo ustvarjalno-potrošniško okolje, narejeno po zamisli starih prdcev za bodoče umetnike.

Kaj pa je narobe s trenutnimi prostori? Zakaj so za prodekana ALUO Botasa Kendo trenutni prostori nestimulativni? Kakšni naj bi bili za umetnike stimulativni prostori? To so vprašanja, ki si jih postavljajo profesorji, študentje in kulturni birokrati. Mi pa se sprašujemo naslednje: Kaj se je zgodilo z umetnikom, tistim seveda, ki trpi in ki resnico sveta lahko spozna le v vlažnih, meščanskih, zastarelih prostorih?

A niso prstki, ki udarjajo po klavirju, nekako bolj v svojem elementu, če so v mrzlih zimskih časih oblečeni v volnene rokavice? A ni najboljša risba tista, pri kateri je koža modela rahlo nategnjena zaradi nizke temperature? Kako se bo neki mladi igralec vživel v vlogo Hamleta, če ga obkrožata steklo in železo? Umetnik, ne glede na to, koliko je modernističen ali postmodernističen, potrebuje neustrezne  prostore, in to zato, ker je tudi sam neustrezen. Namesto da kot delavec proizvaja dodano vrednost skozi težko delo, umetnik proizvaja neuporabne intelektualne koncepte in zato mora trpeti v mislih.

Kako naj umetnik ljudstvu sporoča o trpljenju, če tudi sam ne trpi? A hočemo umetnika že pri procesu izobraževanja modelirati kot birokrata? Ne. Naj trpijo. Kompleks umetniških akademij ni utopičen samo zaradi ekonomske krize ali zaradi lastništva terenov na Roški cesti, tako kot si nekateri birokrati predstavljajo, utopičen je zato, ker gre kontra umetnosti, kontra njenemu najglobljemu smislu. Ko se umetnost začne zavedati banalnih vsakdanjih problemov, ko se obremenjuje s pogoji dela, pomeni, da je že dolgo časa mrtva.

Biti umetnik ni poklic, to je življenje. Zato se umetnost ne dogaja samo na akademijah ali v ateljejih, umetnik dela vedno in vsepovsod. Zato umetniki niti ne potrebujejo prostora, umetnik je tako brezprostoren, kot je brezprostorna umetnost. In ravno zato, ker je umetnost brezprostorna, naj te mokre sanje o fensi prostorih ostanejo na idejni ravni. Torej, vprašanje o prostorih nove megaakademije je irelevantno in umetno. Kulturna elita lahko mirno spi.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.