Mrtvi niso mrtvi: Butalci se vračajo

Te dni je ekipa napihovanja od »Javne agencije za dezinformacije in realnost« prejela čtivo posebne vrste. Sledila je nemajhna zmeda, saj nikakor nismo vedeli, ali gre za dezinformacijo ali realnost, ali kaj tretjega. Po do sedaj zbranih podatkih naj bi od mrtvih vstal veliki Fran Milčinski ali vsaj nekaj njemu podobnega. Gotovo pa je, da je ta čil in zdrav, in vse kaže, da ni bil preveč mrtev, ampak je ves čas vsaj eno uho pozorno nastavljal temu, kar se je in se odvija v naši deželi. Vse kaže, drago poslušalstvo, da smo od »Javne agencije za dezinformacije in realnost« prejeli nič manj kot nadaljevanje slavnih Butalcev.

Tako gre tole čudno čtivo:

Kot pravi Zahodnjaki so Butalci vsi po vrsti bili in ostali religiozni. Hkrati pa niso verni in tudi ne verjamejo v nič. Najmanj od vsega verjamejo vase, v svoje mnenje pa sploh ne, saj česa takega sploh ne poznajo kot obstoječo možnost. Že v šolah male Butalce učijo, da mnenje ne šteje nič. Vse, kar šteje, sta Um in Resnica. Nadvse pomemben pa je Red ali Nuja, ki jo je treba neomahljivo ubogati. Od majhnih nog se Butalce poučuje dvoje. Prvič to, da morajo po Pravo mnenje drugam in k Drugim. Drugič, da tisto, kar pri tem šteje, sploh ni mnenje, pač pa tisto Pravo. Tako ima vsak Butalec svoj Prav.

Svoj »Nezmotljivi Prav« Butalec zmeraj pravočasno dobi in bo dobil od Drugih, in sicer v povsem zadostnih količinah. Tega svojega Prav se Butalec trdno oklepa. Zvečer težko zaspi, saj se boji, da bi mu ta Prav kdorkoli slučajno ne ukradel. Butalec brez svojega Nezmotljivega Prav sploh ne bi bil Butalec. Z Butalkami je drugače. One veljajo za »blondinke«, »bejbe«, »pupe« ali preprosto za butaste. Reči v butalščini Butalka in butasta pomeni eno in isto.

Še v davnih časih, ko so Butalci še vzgajali kulturo fevdalizma in kapitalizma, so vsi bili religiozni v Enega Boga. Tiste, ki to niso bili, pa so bodisi zažgali, spravili pod rušo ali pa preganjali vse dokler jih niso tudi pregnali. V novejših časih, ko so v Butalah vzgajali kulturo socializma, pa so bili vsi v Butalah religiozni v Komunizem. Tisti, ki to niso bili, pa so jih bodisi zaprli, spravili pod rušo ali pa preganjali, in sicer vse dokler jih niso tudi pregnali.

Potem se je namesto Boga in Komunizma Butalcem prikazala Marija. Za Marijo so jo imeli zato, ker so videli, da je mlada, sveža, mična ter nadvse nedolžna. A ker tej »Mariji« niso našli ustreznega butalskega imena, saj tega samostalnika v butalščini ni, so ji s tujko rekli Demokracija. V Demokraciji – ki pa se ni pustila vzgajati, saj ni bila rastlina – pa so se Butalci znašli pred velikansko preizkušnjo. Bili so prestavljeni v skrajno neroden položaj. Naenkrat je bilo treba začeti misliti in imeti svoje lastno mnenje.

Pravila so se spremenila ali bolj postavila na glavo. Nič več ni zadoščalo »imeti tisti Prav«, po katerega si šel kar k Drugemu ali pa si si ga izposodil za nekaj dni, mesecev ali let. A tudi to ni bil pretrd oreh. Kajti sedaj so se Butalci »demokratično razdelili«, in sicer na »leve in desne«. Eni so še zmeraj verjeli v Enega Boga, drugi pa v Komunizem, oboji so pa imeli svoj Nezmotljivi Prav. Eni so po svoj Prav hodili k svečenikom Enega Boga, drugi pa k svečenikom Komunizma.

In vse je pravzaprav dokaj lepo kazalo, dokler se ni izkazalo, da Demokracija vendarle ni tisto, za kar se je kazala na začetku. Kajti Butalci – ki kot rečeno ne verjamejo v nič – so odkrili, da Demokracija pravzaprav sploh ni Marija. Še hujše – in to je sodu izbilo dno – Demokracija sploh ni bila nedolžna. Vsi pa so vedeli, da je Demokracija zagotovo ženska. In če je Demokracija ženska, potem – tako poteka logika sklepanja v Butalah – je Demokracija lahko le »blondinka«, »bejba« ali »pupa«, kar pomeni, da je butasta.

Ker pa so v Butalah pametni in zato vzvišeni do butastih žensk, so zavrnili tudi Demokracijo. Kot kurbo so jo napodili iz svoje vasi in se – kako drugače - še bolj trdno oprijeli svoje izvirne tradicije in kulture. Napotili so se k svojim nezmotljivim koreninam. Ponovno je vsak Butalec začel gojiti svoj Prav, po katerega je šel k svojemu svečeniku Enega Boga ali pa svečeniku Komunizma. Ker pa so se vmes pojavili še tretji svečeniki – tisti, ki pridigajo Trg in njegovo nezmotljivost in jo prodajajo celo za Demokracijo –, je nek bistveni odmerek Butalcev začel častiti tega tretjega, najnovejšega Boga-Trga ter ubogati njegove svečenike.

Takšni svečeniški troedini družbi še danes v Butalah rečejo pluralizem. Butalci so danes tako pluralni in tolerantni, da priznavajo vse tri religije: »levo, desno in sredinsko«, vsi skupaj – torej levi, desni in sredinci – pa nadvse sovražijo vse, ki niso religiozni. Tistim, ki so zgolj verni in niso religiozni, pa Butalci rečejo, da so Pogani. Glede Poganov pa Butalska tradicija in korenine nedvomno pravijo takole: tiste, ki niso religiozni, je treba bodisi zažgati, spraviti pod rušo ali pa jih preganjati, in sicer vse dokler se jih tudi dokončno ne prežene iz dežele.

Tako govorijo danes Butalci.

Da ga ne fašete od zadaj, ampak od spredaj, poskrbi Napihovanje.