Anthony Grafton: Ponarejevalci in kritiki

“We have also houses of deceits of the senses, where we represent all manner of feats of juggling, false apparitions, impostures, and illusions…” Francis Bacon, Nova Atlantida

Pozdravljen, poslušalec. V tokratni oddaji Oči da ne vidijo  bomo predstavili nedavno pri založbi Sophia izdano knjigo Anthonyja Graftona z naslovom Ponarejevalci in kritiki; ustvarjalnost in zavajanje v zahodni humanistiki. Knjiga, sicer napisana že leta 1990, se ukvarja s ponovnim vrednotenjem nekoliko čudaškega literarnega žanra, ki cveti že več kot 2500 let: literarne ponaredbe. Te so skozi zgodovino zabavale umetnike prevare, jezile kritike, ki so se z njimi borili, danes pa nam predvsem dajejo bogatejši vpogled v zgodovino humanistike.

Najprej nekaj besed o avtorju. Anthony Grafton je profesor na Univerzi v Princetonu, kjer je redni profesor zgodovine renesanse in reformacije, za svoje delo je med drugim prejel odmevno Balzanovo nagrado, leta 2011 pa je zasedel tudi mesto predsednika najstarejšega in največjega ameriškega zgodovinskega združenja American Historical Association. Grafton se pri svojem delu posveča klasičnim študijam od renesanse do 18. stoletja, zgodovini humanistike, kulturni zgodovini renesančne Evrope pa tudi zgodovini knjige in branja. Danes se bomo posvetili knjigi, v kateri Grafton prikaže, kako so celotna polja znanja, kot so literarna kritika, pravosodje, teologija, različne veje umetnosti in še katera, dozorela prav zahvaljujoč dejstvu, da so se v zgodovini razvijale skupaj s prevaranti in ponaredki.

V zgodovini humanistike se je, kot nam prikaže, izoblikovala nekakšna tekma: medtem ko so se izboljševale tehnike za ugotavljanje ponarejenega, torej tehnike, ki so ločevale zrno od plev, so tudi ponarejevalci sami postali bolj sofisticirani pri svojem ustvarjanju. Zatorej je ponarejanje kriminalna sestra kritike, pa tudi integralen del zgodovinarstva. Prav ponarejevalci so namreč pogosto prevzemali nase nalogo zgodovinskega odkrivanja, si želeli preteklost oživiti, obuditi izgubljeno in nedokazano.  

Pa si postrezimo najprej z anekdoto, ki jo Grafton zapiše v uvodu knjige: »Dioniz je ponaredil tragedijo Partenopej in jo pripisal Sofoklu. Heraklid, ki je tudi sam že kdaj kaj ponaredil in bi zato lahko pričakovali, da ne bo tako naiven, jo je nemudoma razglasil za pristno. Nato je Dioniz izpričal lastno avtorstvo dela. Ko je Heraklid vztrajal, da je zagotovo pristno, je Dioniz opozoril, da je domnevna tragedija v resnici akrostih. Prve črke vsake vrstice so razkrile resnično sporočilo. Heraklid mu je odvrnil, da je to lahko tudi slučajno. Ko mu je Dioniz naročil, naj bere naprej, je odkril, da se akrostih nadaljuje s skladnim kupletom: Stara opica se je ujela v past. O ja, nazadnje se le ujame, vendar čez nekaj časa. Nadaljnje začetne črke so se sestavile v končno, uničujočo sodbo: 'Heraklid je analfabet.' Ko je Heraklid to prebral, je baje zardel.«

Ponarejanje, trdi Grafton, je v zgodovini odigralo osrednjo vlogo pri veri, politiki in literaturi, odnos ponarejevalec – kritik pa prinaša boljše razumevanje preteklega. V 1. poglavju Grafton kronološko predstavi zgodovino ponarejanja. Po 6. stoletju pred n. št. so se avtorji prenehali sklicevati na božjo avtoriteto za svoje besede, saj so vpeljali veljavne, človeške vire za dejstva in besedila. Eden največjih toposov zgodnjega ponarejanja je motiv predmeta, najdenega na nedostopnem kraju, nato prepisanega in zdaj izgubljenega. Drugi so se sklicevali na vir iz nekega daljnega jezika, ki bralcu ni dostopen. Za prvi vrhunec ponarejanja v zgodovini Grafton označi 4. stoletje pr. n. št., ko so mesta in templji začeli posegati v zapise o svojih bojda junaških preteklostih. Takšna je na primer tempeljska kronika iz Lindosa iz leta 99 pr. n. št., ki vsebuje tudi seznam darov, vključno s posodo, ki naj bi jo zapustil neki Lindos, po katerem naj bi bilo mesto poimenovano.

Ponarejanja so se učili v šolah retorike; učenci sestavljali ponaredke del znanih piscev, še posebej v obliki zasebnih pisem, saj je bilo po tem vedno večje povpraševanje. Aleksandrijska knjižnica je celo najemala filologe, da bi s svojimi verzi posnemali klasike starejše grške književnosti. Atenski knjižni trg je bil nasičen z dvomljivimi slavnostnimi govori in dramami. Povpraševanje po redkih delih je le še spodbujalo namerno ponarejanje, v knjižnicah pa so brez zadržkov na police umeščali tako pristne kot tudi dvomljive knjige, ki so jih za takšne sicer v katalogih tudi primerno označili.

Začetki ponarejanja torej segajo v čas odkrivanja zgodovinskih zapisov o precej oddaljeni, junaški preteklosti ter odkrivanja kanonične literarne zapuščine. V helenistični dobi se je to le še razmahnilo; prej neodvisna ljudstva Bližnjega Vzhoda so prehajala pod oblast Aleksandra Velikega in naslednikov. Zato so babilonski in egipčanski svečeniki skušali v grščini dokazati starejši izvor svojih kraljestev in verovanj, zapisom pa so namenoma dodajali grške poteze in delce besedil, ki naj bi prihajala od bogov ali prerokov. Tudi pripadniki poganskih filozofskih sekt – epikurejci, pitagorejci in zaratustrovci- so morali poiskati starodavna in prepričljiva razodetja, česar posledica pa je svojevrstno tekmovanje svetih pisnih virov.

Bližnjevzhodni teksti verskih naukov, izvirno zapisani v Grkom nepoznanih jezikih, so bili seveda lažje ponarejeni. Avtor razodetij egipčanskega polboga Hermesa, Trismegista, ki je pripadal majhni domoljubni sekti, je nekoč celo bahavo zapisal, da bi, če bi Grki v prihodnje prevajali njegova hieroglifska razodetja, ta izgubila svojo moč in postala podobna plehki, suhoparni grški filozofiji. O drznosti ponarejevalcev pa priča tudi zgodba medicinskega pisca Galena, ki je še v času svojega življenja našel ponarejeno delo, podpisano z njegovim imenom, kar ga je spodbudilo, da je napisal celotno knjigo o razločevanju svojih pristnih del od delno ali pa v celoti ponarejenih.  

Tudi v srednjem veku je ponarejanje cvetelo. Narodi so si nacionalno identiteto krepili z iznajdbo plemenitih preteklosti, ustvarjanjem mitov in junakov ter zapolnjevanjem vrzeli. Srednjeveški pisci so proizvajali tudi velike količine literature, ki je posnemala klasične avtorje: nekatera so bila celo vključena v rokopise izvirnih del, saj so jih, sicer nenamerno, zmotno pripisali istemu avtorju. V srednjem veku je prednost pred literarnim ponarejanjem prevzelo ponarejanje listin pravnikov in klerikov, ki so dokazovali pravne osnove za lastništvo ali druge privilegije. Ti dokumenti svoje pristnosti niso dokazovali prek jezika in sloga, marveč predvsem po fizični obliki, barvi, pečatu … in prav zato so do 15. stol. pravniki in dvori sprejeli standarde za podeljevanje »pristnosti«.

Z renesanso se literarno ponarejanje in kritika spet vrneta na prvo mesto. Italijanski humanisti 15. in 16. stoletja so se ponovno vračali k materialom, ki jih je srednjeveška učenost po njihovem mnenju prezrla. Poplava novih tekstov in informacij je s seboj prinesla tudi nepristne, Grafton to ponarejanje označi za novo ponarejanje; takšno, ki izvira iz nostalgije.  Obenem pa se je začelo tudi množično odkrivanje starejših ponaredkov. Renesančni junaki so se o metodah preučevanja pristnosti učili iz Galenovega komentarja k »Telesnim tekočinam« Hipokrata, ta isti komentar pa se je kasneje prav tako izkazal za renesančni ponaredek.

Vladajoče verske elite in dinastije so s ponarejanjem pogosto skušale dokazati, da njihovi privilegiji in oblast zdržijo vsakršna preverjanja. Tako je na primer vsestransko izobraženi Wolfgang Lazius, habsburški dvorni zgodovinar, izpričal dokaz, domnevno utemeljen s hebrejskimi napisi, najdenimi v dunajskem predmestju Gumpendorf. Ta dokument naj bi dokazoval, da naj bi Habsburžani izvirali neposredno iz rodu hebrejskih starešin, ki naj bi se v Avstriji naselili po vesoljnem potopu. Ponarejanje pa je navdihnilo tudi pisatelje; zgodnji romani, med njimi tudi Robinson Crusoe, so dosegali dramatično in realistično prav s prikazovanjem samega sebe kot skupka dokumentov, ki so jih nekje našli ter zbrali in uredili učeni uredniki.

Grafton v knjigi zavrže trditve, da ponarejanje izvira iz pomanjkanja občutka za individualnost ali pa iz želje po zavajanju bralstva o identiteti avtorjev. Motivi za ponarejanje so bili raznovrstni, od socialne ambicioznosti in čudaškega ugodja ob prevaranju drugih pa do ljubezni ali sovraštva do originalnega avtorja, predvsem pa, trdi Grafton, so ponarejena dela služila zagotavljanju ugleda določenim doktrinam ali praksam, ki so se prevarantom zdele pomembne, a jim je za njih zmanjkalo pisnih dokazov ali temeljnih listin.

Med glavnimi sredstvi za ponaredbo Grafton poudarja zagotavljanje lingvistične podobe besedila in fizične podobe dokumenta. Ponarejevalec si mora zamisliti, kako bi bilo besedilo v določenem času napisano ter tudi v kakšnem stanju bi bil dokument, ko bi bil najden. Prav tako pomembna pa je pojasnitev izvora in ujemanje s celotno sestavljanko preostalih elementov.

Če je najpomembnejši notranji, tekstualni način za dosego pristnosti ponaredka, pa je pomemben tudi amorfni napor; ustvarjanje ozračja verjetnosti in pomembnosti. Pomembna je odmevnost v javnosti in napihnjenost retorike; ponarejevalec pač ni skromen človek, pogosto si zato prizadeva pritegniti čim večjo pozornost. Prav podrobnosti, ki pustijo velik vtis na publiko, pa bodo, pravi Grafton, ponarejevalca prej ali slej razkrinkale.

V 18. in 19. stoletju so nemški filologi začeli dvomiti o delih, ki so poprej veljala za vzor neoklasični estetiki, kot sta na primer Homerjevi Odiseja in Iliada. Zmožnost dvoma in željo po dvomu so povzdignili v temeljno načelo znanstvenih metod. Ta t.i. visoka kritika je nemška iznajdba. Grafton pa želi predvsem poudariti, da je kritika v modernih časih objektivna analiza, ki jo je mogoče uporabiti pri vseh vrstah virov, in je del filologije. V antiki pa je bila subjektivna, uporabljena pri virih, ki jih je želel nekdo ovreči, in je bila kot takšna del retorike.

V 3. poglavju knjige Grafton primerja med seboj dela treh kritikov iz različnih obdobij zgodovine; Porfirija iz 3. stol. pr. n. št., Isaaca Casaubona iz 17. stoletja ter Richarda Reitzensteina, ki je živel na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Vsi trije so pri svojem delu uporabljali historična znanja in kritiško spretnost, obenem pa so vsi želeli vzpostaviti nedotakljivo avtoriteto religioznim ali filozofskim prvinam, ki so jih privzeli. V primerjavi jih Grafton zbliža pri kritiški obravnavi istega besedila: Hermetičnega korpusa. Omenjeni korpus je eden izmed najbogatejših poznoantičnih psevdoepigrafov; »je zapis religioznega izkustva in magijskih praks majhnih skupin, ki so si prizadevale za ohranitev integritete egipčanske kulture še dolgo zatem, ko so izgubile svojo politično avtonomijo, religiozno uniformiranost ali celo možnost jezikovnega dostopa.«

Tako Porfirij kot Casaubon sta razčlenjevala tekst glede na jezik, slog, se ubadala z dikcijo, termini in zgodovinskimi dejstvi, da bi le na koncu prišla do sklepa, da tekst ni pristen. Reitzenstein pa je bolj poglobil opazke; zanj dejstvo, da je bilo besedilo ponaredek, ni bilo sklep, marveč začetek. Korpus je obravnaval kot pristen dokument, nasprotujoč avtorjevi volji. Zgodnja kritika sta kritizirala besedilo glede na tehnične in vsebinske odklone, ki so žalili njuna najgloblja prepričanja, Reitzenstein pa je bil pripravljen sprejeti popolno zaupanje v ponaredek in njegovo potrjevanje tam, kjer je to primerno.

Vseeno pa Grafton ugotavlja, da so bili prav vsi trije navkljub vsemu manj kritični do besedil, ki so se ujemala z njihovimi podmenami in željami. Prav vsi so imeli sposobnost sprejetja ponaredkov, če so ustrezali njihovim potrebam in namenom, pa tudi, v Porfirijevem primeru, spreminjanja pristnih tekstov, kadar se mu je to zazdelo potrebno. Tudi Reitzenstein se je izkazal za precej popustljivega, kadar je določeno besedilo ustrezalo njegovim potrebam po dokazih za nezahodne in nekrščanske korenine grških in krščanskih idej. Prav ta sposobnost sprejetja ponarejenega pa je ena izmed kontinuitet, ki se zdijo Graftonu še bolj osupljive kot spremembe v zgodovini kritike. Če se kritiki zmotijo, je to ponavadi prav zaradi razlogov, ki so jih napeljali h kritiki sami; pogosto jih namreč muči iskanje podpore filozofske ali teološke teze, ki pa že v osnovi temelji na predpostavkah in ne na izpričanih filoloških ali historičnih dokazih.

V zadnjem poglavju Grafton ponarejevalca razkrinka kot prvega modernega teoretika kritičnega branja zgodovine, kar je paradoks. Ponarejevalci so tisti, ki so s svojim ponarejanjem priskrbeli filologiji nove intelektualne svetove, ki jih je morala osvojiti. Kritika pa naj bi dosegla tako visoko raven predvsem zaradi tega, ker so bili izzivi in spodbude ponarejanja tako številni. Ponarejevalcem Graftonova študija daje novo podobo; podobo nekakšnih prvih pravih zgodovinarjev, saj so, pa četudi skozi fiktivno historiografijo, preteklost poskušali zares obuditi k življenju. Pogosto se je zdelo tudi, da ponarejanje ni trud za prevaro zgodovine, marveč poskus rešitve izgubljene zgodovine.

V epilogu Grafton poudari, da je potvarjanje zgolj eden od načinov ravnanja s preteklostjo. Tista kultura pa, ki bi tolerirala ponarejanje, pravi, bi s tem razveljavila lastno intelektualno vrednost. Graftonova študija nam tako daje nov vpogled v zgodovino humanistike; ponarejevalci pa, četudi jih avtor sam pogosto označi za zločince, kar formalno sicer so, v preteklosti niso bili omejeni tatovi tujih besed. Bili so strokovnjaki svojih področij, njihov izdelek pa je pogosto hvaležen vir za raziskave humanistične kritike, kulturne zgodovine in zgodovine same.