Kritika kolumnizma kot socializma lajkov

»Človeštvo je včasih razdeljeno na dva razreda: kultivirane in nekultivirane. Prvi, v kolikor so vredni svojega imena, se ukvarjajo z mišljenjem in nazori. Ker je v času od Kristusa dalje prvi princip misel, so vladajoči. Zahtevajo podložno čislanje misli, ki jo sami razpoznajo. Država, cesar, bog, moralnost, red, so takšne misli ali prikazni, ki obstajajo zgolj za duha. Samo živeče bitje, žival, se za njih briga tako malo kot otrok. Toda nekultivirani v resnici niso nič drugega kot otroci in tisti, ki skrbi le za nujnosti svojega življenja, je indiferenten do teh prikazni. Toda zato, ker je tudi šibkejši od njih, se mora ukloniti njihovi moči in je tako vladan s strani mišljenja. To je pomen hierarhije. Hierarhija je dominacija misli, dominacija prikazni duha!«

(Max Stirner – Der Einzige und sein Eigentum, 1845)

______________________________________________________________

Za začetek nekaj napotitev in razjasnitev. V današnji oddaji ne mislimo kritizirati kolumnizma, ki ga izvajajo nam oddaljeni akterji, za katere, dragi poslušalci, že tako ali tako vnaprej veste, da so vredni kritike, in se ravno zato od njih distancirate. Ne zanimajo nas mediji kot so Reporter, Demokracija in Cosmopolitan. Ne zanima nas potrjevanje ustaljenega mnenja neke skupine, ki ga povratno povezuje ravno to skupno mnenje. Prav nasprotno: da bi sploh lahko skupaj in kot skupina razmišljali o formi kolumnizma, se ji moramo izogniti, četudi v tej gesti sami na koncu najbrž ne bomo več skupina. Izogniti se formi kolumnizma z namenom, da bi jo lahko mislili, rečeno poenostavljeno, na določen način pomeni točno to: izogniti se potrjevanju tega, kar tako ali tako že vsi vemo.

Formo kolumnizma razumemo specifično: kot fenomen, ki presega žanr časopisne kolumne, ki pa vseeno ni nič univerzalnega, temveč je zgodovinsko nastal. Nedvomno je njen razcvet povezan s specifičnim načinom funkcioniranja socialnih omrežij in s sodobnim principom potovanja mnenj in informacij. Kar je na tem principu, recimo mu »mrežni princip prepričevanja mreže«, specifično kolumnističnega, je določen učinek strastnega strinjanja in lajkanja pri določeni skupini potencialnih kupovalcev mnenj. Večja kot bo ta skupina in večja kot bo njena strast, bolj odmevno bo določeno mnenje in kvantitativno bo bolj uspešno v boju vseh mnenj med sabo. Tudi zato se struktura facebook posta pogosto prekriva s tem, čemur rečemo struktura kolumnizma. V nadaljevanju moramo vseskozi ohraniti idejo o globokem prepletu obeh formalnih struktur.

Povsem samoumevno je, da ima tovrsten princip funkcioniranja določen konservativen karakter: najbolj varno je prepričevanje že prepričanih. Težje je ustvariti novo mnenjsko skupnost kot ugajati neki že obstoječi. Učinek potrjevanja obstoječih mnenj ustvarja vtis zabrisa ločnice med avtorjem mnenja in njegovim naslovnikom, saj ta to mnenje pogosto razpozna, četudi nujno povedano na kvazinov način, kot že vseskozi njegovo lastno. Lajkamo po navadi takrat, ko v mislih lažno presenečeni vzkliknemo: »točno tako bi rekel jaz. Pravzaprav sem jaz tisti, ki tako misli. Identificiram se z napisanim.« Izvorna laž se torej skriva v določeni diskrepanci: s stališča posameznika je lastno mnenje, četudi prepoznano v zunanjosti, dojeto kot skrajno edinstveno, redko in avtentično – ravno zato ga je potrebno javno potrditi in izpostaviti. S stališča strukture pa sta prav nasprotno očitna določena momenta »črednosti« in popolne predvidljivosti razporeditve mnenj.

Napačno bi bilo domnevati, da je struktura zahtevane všečnosti povsem formalna zunanjost, ki pušča vsebino nedotaknjeno. Nasprotno, ta struktura se zajeda v vsako linijo teksta, v načine poteka argumentacije in v načine pozicioniranja avtorske funkcije. »Drugost« bralca je inkorporirana v diskurz na povsem nov način. Zlije se z najbolj osebnim avtorja, z njegovim specifičnim okusom, slogom, njegovimi majhnimi fašizmi, kakor tudi z njegovimi majhnimi progresivnimi preboji. Bralec je, v kolikor tekstu uspe opraviti svojo pridigarsko nalogo, vanj umeščen kot nema priča, ki kima avtorju in se z njim zlije. To identificiranje je najlažje doseči preko distanciranja od zunanjosti: preko posmehovanja, moralnega zgražanja, ciničnega povzemanja itd.

Opazimo lahko, da smo prišli do pravil, ki so podobna pravilom formacije moderne skupnosti, le da gre v našem primeru za skupnost mnenj: trdna zunanja meja in jasno definiran sovražnik, kar implicira tudi skupnost prijateljev in njen skupni politični cilj, katerega manifestacija je že učinek nujnosti javnega afirmiranja določenega mnenja. Tudi z makro perspektive gledano razporeditev mnenjskih skupin močno spominja na razporeditev klasičnih političnih skupnosti: tok informacij ima ostro definiran doseg, posamezniki se ujemajo v izolirane mehurčke enako mislečih. Moment »potrjevanja obstoječega mnenja« je sicer zgolj eden izmed načinov pritegnitve pozornosti, je pa najbolj učinkovit in centralen. Iz njega po navadi izraščajo druge možnosti odnosa do določenega mnenja, denimo spodbujanje kontroverznosti in negativnih odzivov pri napadeni skupini. Iluzorno bi bilo namreč pričakovati, da bo nekdo, ki se razpozna kot napadeni znotraj nekega teksta, spremenil mnenje in skoraj nikoli ne boste naleteli na tekst, ki bi skušal zavreči določeno mnenje s stališča notranjosti diskurza, ki to mnenje reproducira. 

Najbolj enostaven način za tvorjenje skupnosti je torej zunanji sovražnik, kar je tudi na konkretni ravni najbolj pogost začetek kolumnističnega teksta. Najti je potrebno skupnega in ne privatnega sovražnika, nekaj, kar sovražimo vsi tisti, ki se prepoznamo. Za to vlogo so denimo primerni, če naštejemo par stereotipnih primerov, tehnokratski butlji na vodilnih položajih, tipično in karikirano slovenceljstvo, konservativnost, Pahorjeve izjave, šovinizem, nasveti najstnicam iz nišnih revij, resničnostni šovi, moralne in seksualne šokantnosti itd.

Tu se skriva druga konstitutivna laž kolumnizma: sam karikirani nosilec stereotipa, nosilec napačnega in kritiziranega mnenja je konstruiran kot stereotip. Vsi zaviralci boljše družbe prihodnosti, ki nam jih po navadi razkrivajo progresivni kolumnisti, so kot negativni liki v slabem stripu, povsem nekompleksni in brez globine: japiji, Slovenci, tekači, new-agerji, ljubitelji narodnozabavne glasbe, nestrpneži, potrošniške najstnice itd. Skuša se torej zakriti, da so razlogi za tovrstne oblike subjektivacije skrajno kompleksni in neenoznačni. Ti liki v svoji enodimenzionalnosti, brez da bi bili prikazani strukturni razlogi in geneza njihove pozicioniranosti, seveda najbolje služijo prepričevalnemu namenu: sovražimo jih zato, ker so konstruirani tako, in zato, da jih sovražimo, saj je ravno sovraštvo eden izmed najmočnejših magnetov za lajke. Pravo vprašanje, ki ga kolumna skuša zakriti, pa je, tako kot v kontekstu vsakega stereotipa, druge vrste: je konstituirani stereotip realen sovražnik ali ga za realnega naredi šele njegova konstitucija? Ali kolumna res uničuje učinke, proti katerim se bori na ravni reprezentacije, ali jih s tem, ko jih stereotipizira, zgolj reproducira?

V splošnem rečeno je torej paradoksalno, da kolumna na ravni forme ponovi identično gesto, ki jo kritizira pri osovraženem liku na ravni vsebine, s čimer se ujame v določeno samonanašalno zanko: identificiranje se ravno tako kot v primeru vseh zavrženih fašistoidnih likov zgodi preko poenostavljenega distanciranja, preko napačne, poenostavljene predstave o drugem. Prvenstveno vprašanje tu ni, kolikšna je stopnja resničnosti nekega stereotipa, temveč ali nek tekst potrjuje in strjuje stereotipne mnenjske skupine, ki same postajajo lastne stereotipne podobe, ali tovrstne stereotipe ruši, razkraja in kaže na njihovo prazno, torej zrcalno utemeljitev.

Če zunanji sovražnik zarisuje mejo neke mnenjske skupnosti, njeno negativnost, potem obstaja njegova zrcalna podoba tudi v vsebinskem centru skupnosti kot osnovna pozitivnost nekega mnenja. Ta se kaže v obliki površinske floskule, ki ji načeloma ni mogoče ugovarjati, a ki obenem tudi nič konkretnega ne pove: biti je potrebno solidaren, humanističen, racionalen in napreden. Vzpostaviti je potrebno egalitarnost, sočutje, potrebna je sprava, itd. Tako kot je zunanji sovražnik konstruiran za splošno sovraštvo, je jedrni ideal konstruiran za splošno všečnost. To pa zakriva pravi problem, na katerega ne vemo odgovora čisto vsi: kako udejanjiti nek ideal, denimo solidarnost z begunci – bi se morali pridružiti kaki humanitarni organizaciji, pritiskati na vlado ali se pretepati z obmejnimi policaji? Vse se torej konča ravno na točki, kjer se začnejo pomembna vprašanja.

Zdi se, da je mogoče te probleme zakriti zato, ker kolumnizem poganja naprej nekakšna naivna vera v neposredno moč besede, v besedo samo kot moč, v njeno hierarhično nadrejenost dejanjem, v čemer se kaže tudi nekakšna vzvišena razredna zavest kolumnistov: kot da se bodo besede s ponavljanjem bolj in bolj udejanjale. Nikakor sicer nočemo reči, da so vsa mnenja enako vredna in da med njimi ni vsebinskih razlik. Bolj temeljito pa žeelimo preizpraševati predpostavko, torej idejo, da je artikulacija vsebinsko pravega mnenja, ne glede na način njegove konstituiranosti, prava stvar in sama po sebi že nekakšno aktivistično dejanje. Problem je namreč ravno v tem, da je v zadnjih letih mogoče zaznati izrazito diskrepanco med radikalizacijo diskurza in pomanjkanjem udejanjenja te radikalnosti.

______________________________________________________________

Da bi lahko razumeli, kam je nek tekst konkretno orientiran, moramo v kolumnizmu razločevati med dvema nivojema: nivojem reprezentacije v tekstu in nivojem subreprezentacije, torej nivojem socialnih relacij in odnosov moči, ki usmerjajo sile na površini teksta, četudi se v njem, torej na ravni reprezentacije, nikoli dobesedno ne pojavijo. Naloga interpretacije je tako ravno ponovna vzpostavitev povezave med obema nivojema. Na prvi pogled se sicer zdi, da je zunanji življenjski sunek kot povod za kolumno naznačen že v samem tekstu: kolumnist piše o tem, kako hodi po mestu, bere časopise, se pogovarja s prijatelji ali potuje in nenadoma ga nekaj izzove, zbode, prebudi. To je vzrok, da to pišem, trdi. Toda z gledišča nivoja moči se to kaže kot zgolj površinski kvazivzrok, ki je sicer nujno potreben za izvršitev naloge, ki jo zahteva vzrok na ravni subreprezentacije: pridobivanje všečnosti, negacija enega in afirmiranje drugega mnenja. Nikakor nočemo reči, da se akterji tega cinično zavedajo, saj gre za povsem ponotranjen princip, ki je predpogoj, da se neko mnenje sploh lahko uveljavi. V tem kontekstu je indikativno, da je moč navkljub deklariranemu načelu življenjskosti v kolumnah le redko najti kaj resnično in boleče življenjskega, tisto, čemur se reče življenjsko, pa je po navadi zgolj določena, na specifičen facebook način idealizirana piar podoba, ki si jo neko življenje zamišlja o samem sebi.

Striktno ločevanje med subreprezentativnim nivojem moči in nivojem reprezentacije se kaže v tem, da se znaki povezujejo v linije le na vsakem izmed nivojev, le redko pa se sekajo. Odgovori na polemike, kritike in neposredni konflikti, ki ciljajo na nivo konkretnih odnosov moči in ne prihajajo s strani neke druge mnenjske skupine, skušajo biti na vsak način prikriti in preoblečeni, kar pa ne pomeni, da se ne pojavljajo na impliciten način. Poglejmo primer: skupina anonimnih avtorjev spiše javno pismo, v katerem ostro kritizira klientelistično delovanje JAK-a, med drugim favoriziranje založbe Beletrina. Neposrednega odgovora s strani slednje ni. Toda v na videz oddaljenem kontekstu, ki se tiče financiranja festivala Poezije in Vina, Aleš Šteger, vodja založbe, prosi novinarje da naj na JAK »prenesejo apel«, »da prihodnje leto ustrezno ovrednoti pomen tega festivala in mu nameni večja sredstva«. Jasno je, da gre za posreden odgovor, kakor tudi za ponotranjenje anonimne kritike: »nimamo stika z JAK-om, nismo privilegirani, vi ste tisti, ki jim edini lahko prenesete naše sporočilo. Kritike so neutemeljene in to tako zelo, da jih niti ne bomo neposredno priznali kot relevantne.«

Primer navajamo zato, ker gre za klasičen in zelo pogost retoričen spin, za marketinško preusmeritev pozornosti. Tudi v splošnem velja, da je ignoranca, v kombinaciji s površinskim ponotranjenjem kritike, glavni način diskreditacije vsake notranje kritike kolumnizma, ki je tako iz strukturnih razlogov nemožna. Vsakemu notranjemu konfliktu se je potrebno izogniti in to zamaskirati z vzpostavitvijo zunanjega konflikta. Anže Dolinar v članku v nedavnem ČKZ-ju opozarja še na širši problem: v primeru facebooka obstajajo globoki strukturni razlogi, ki preprečujejo kritiko med ljudmi, ki so medsebojno povezani. Ta sicer je načelno možna, a jo, poleg osebnih razlogov in interesov moči, zavirata tudi oblika facebook posredovanja in tehnološko skonstruirani način favoriziranja nekonfliktnih in lahkotnih vsebin. Facebook komunikacija se po navadi prekine v povsem podobnih trenutkih kot družinsko kosilo, torej ob vsakem pomembnem vprašanju. Tudi zato so, poleg očitnih skupnih sovražnikov, najbolj primeren material za pomirjujoč, anestetski učinek tudi naši skupni ljubljenčki, kot so recimo majhni mucki, dojenčki ali sončni zahodi.

Ker je torej vsaka prava in produktivna konfliktnost nezaželjena, je potrebno najti njun nadomestek na ravni reprezentacije, torej lažen konflikt, ki se prvenstveno kaže v obliki pozunanjenega stereotipnega sovražnika. Tudi nasploh velja, da dobimo na ravni reprezentacije serijo premestitev in podvojitev, ki skuša zabrisati obstoj subreprezentacijskega nivoja: namesto pravih in perečih političnih vprašanj dobimo umetno vsiljene stare delitve, namesto prave provokativnosti dobimo lažno, varno provokativnost, usmerjeno proti kakšnemu Pahorju, namesto odpiranja politične praznine dobimo izključujočo izbiro med že izdelanimi politikami, namesto javnih intelektualcev dobimo zgolj intelektualni način reprodukcije večinskega mnenja. Namesto resne analize diskurza dobimo reprodukcijo metafor, ki na vedno nov način povedo že znano.  

Zabavno je tudi opazovati, kako se površinska kritičnost pogostokrat povsem brez refleksije ujema v lastno zanko ali v še bolj problematično pozicijo od tiste, ki je kritizirana. Na Pahorjevo »malo miško« se denimo odziva z moraliziranjem in puritanstvom: »Le kaj si morajo misliti očetje srednješolk?«, »Kje je moralna in družbena avtoriteta predsednika?« itd. V splošnem se nov vzpon moraliziranja kaže v dveh oblikah: pozivi k pogostokrat praznim idejam o človečnosti, solidarnosti in razumu, pri čemer se seveda izogne konkretnim ponazoritvam udejanjanja teh idealov, ter v obsodbah vsega nekorektnega, primarnega, afektivnega, tudi seksualnega. Seksualnost se zdi znotraj kolumnizma posebej spolzko področje: po eni strani imamo opravka s porastom kritike pornografije, videospotov in reklamnih plakatov, ki stavi na nekakšno vrnitev k spodobnosti in korektnosti. Po drugi strani pa je opazna intenca zavračanja tradicionalizma ter intenca ponovne osvoboditve seksualnih in identitetnih norm nasploh. Ta se pogostokrat izvaja v imenu nereflektiranih neoliberalnih idealov, ki se strnejo v podobo naivne površinskosti na ravni čutnosti in fleksibilnega karierizma, ki naj bi ga sicer ovirale tradicionalne vrednote in družbena pričakovanja.  

Ker je na samem nivoju reprezentacije, ki vedno znova išče učinek všečnosti in novosti v odnosu do trenutne situacije, nemogoče vzpostaviti konsistenco in trdno jedro neke mnenjske pozicije, se skuša brisati zgodovino lastne pozicioniranosti in preprečevati vsako bolj kompleksno razpravo o ideoloških učinkih in genezi nekega mnenja, kar se dogaja preko večplastnih in kompleksnih operacij: znotraj lastne skupnosti se ohranja pakt o nenapadanju, medsebojnem favoriziranju in trgovskem sodelovanju. Konflikte tlači tudi nekakšna lahkotnost in ne prevzemanje odgovornosti za konkretne učinke lastnega mnenja.

Pozaba zgodovine je pomembna tudi zato, ker se mora trenutno mnenje vselej izkazati kot povsem neproblematično, vseskozi čisto in popolnoma pravilno, četudi se obenem tudi vseskozi spreminja. Poglejmo primer: Syriza ne izpolni pričakovanj. Pričakovali bi samorefleksijo od tistih, ki so pol leta vzdrževali navijaško vzdušje, toda ne. Nekateri enostavno spremenijo svoja mnenja, drugi vidijo razvoj dogodkov kot izdajo, ki se je oddaljila od njihovega mnenja, ki kljub vsemu ostaja tisto pravo in čisto, tretji enostavno premestijo objekt navdušenja in mrzlično iščejo naslednjo veliko zgodbo. Vse je skratka lažje kot refleksija, ki bi vključevala tudi razmislek o tem, kako je reprodukcija nekega mnenja sooblikovala razvoj dogodkov. Drugi primer: določeni kolumnistični skupini se očita malomeščanskost in kulturni elitizem. Ta se na kritike spet ne odzove direktno, temveč začne v svoj diskurz na povsem površinski ravni vključevati besede, kot so socializem in solidarnost. Ta gesla seveda ne spremenijo bistvenega in delujejo le kot dodaten magnet za lajke: kulturni elitizem ostane v grobem nedotaknjen, le da je tokrat lepše zapakiran. Kaj je namreč bolj lajkabilno kot nekakšen lahkoten in površinski socializem, socializem lajkov? Žal pa je to pogostokrat tudi zgolj »looks-like« socializem.      

Opazko o povsem neproblematičnem sovpadanju elitističnih in na videz egalitarnih idealov bi sicer lahko razširili na velik del kolumnizma. Iz strukturnih razlogov se je namreč potrebno prilagoditi obstoječemu mnenju, ki je v naši postprotestniški dobi takšno, kot pač je: na površini radikalno kritično, v svojem jedru pa pogostokrat tudi malomeščansko in konservativno. A to prilagoditev je potrebno na površini teksta prodati kot nekaj novega in prelomnega, kot poskus preoblikovanja obstoječe strukture. Mnenje mora izpasti kot izjemno in manjšinsko, kot nadvse redek otoček znotraj morja napačnih mnenj, četudi gre, gledano z nivoja sub-reprezentacije, za izrazito večinsko mnenje, vsaj znotraj tiste skupnosti, ki bo sploh prišla v stik s tekstom. Na konkretni ravni teksta se ta dvojnost pogostokrat kaže kot vzvišeno obsojanje množičnega, popkulturnega, primitivno-ljudskega in amaterskega, ki pa se prav tako izvaja v imenu neke imaginarne množice »nas vseh«, razumnih, razsvetljenih, popolnih, a obenem zaradi vseobsegajoče neumnosti tudi odrinjenih. 

Na ravni reprezentacije se kritika kaže v različnih vsebinskih oblikah. Ena izmed pogostejših je kritika kapitalizma. Simptomatično je, da ta kritika retroaktivno zabrisuje sam princip produkcije nekega kolumnističnega teksta, ki je izrazito kapitalističen. Redukcija politične problematike na ekonomsko, ki je bila v preteklih letih sicer nujno potrebna, odigra pri tem zakrivanju ključno vlogo. Po nujnosti naključja koncentracija na makroekonomski in makropolitični nivo v kombinaciji s pozunanjenjem sovražnika legitimira zanemarjenje vzporednega, kolumnizmu povsem notranjega mikronivoja kapitalistične reprodukcije kulturnega kapitala.

Akumulacija obstoječega mnenja, ki se na trgu lajkov v obliki kolumne proda kot avtorjeva last, namreč dosledno ustreza akumulaciji kapitala preko odtujitve delavcev od produkta njihovega lastnega dela. Pri prikrivanju tega procesa pomaga tudi fetišizacija blaga, v našem primeru fetišizacija mnenja na nivoju reprezentacije kolumnističnega teksta, ki se kaže kot povsem nedolžno, bleščeče, nakupa vredno in obenem ločeno od lastnega procesa produkcije. Presežno vrednost, ki jo ima obstoječe mnenje, ki je gledano s subreprezentacijskega nivoja proizvedeno na izrazito mrežen in množičen način, poberejo le redki izbranci. Ti z vsakim lajkabilnim tekstom, z vsakim ponovnim zagonom produkcijskega procesa še večajo presežno vrednost lastne blagovne znamke.

Začudenje nekaterih, ki ugotavljajo, da facebook, principu mrežnosti navkljub, nikakor ne povečuje enakopravnosti pri uveljavljanju posamičnega mnenja, temveč konstantno veča razliko med govorečimi in molčečimi, med aktivnimi in navidez pasivnimi, je podobno kot čudenje nekaterih liberalcev, ki ob koncu 19. stoletja niso mogli razložiti, kako lahko tako egalitaren, neizključujoč in svobodo spodbujajoč sistem, kot je trg, proizvede monopole. Zato v splošnem velja: tako kot vsak nov cikel produkcije veča razliko med razredoma kapitalistov in delavcev tudi vsak nov cikel produkcije in cirkulacije istega mnenja veča razliko med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo besede. Če je splošno pripoznano, da presežno vrednost našega dela v obliki postov in lajkov pobira facebook kot korporacija, ki denimo trži reklame, je potrebno torej nujno dodati, da se podoben proces dogaja tudi med njegovimi uporabniki samimi. 

A kakšne oblike je pretežno tista beseda, ki ji uspe priti na dan? Anže Dolinar navaja primer eksperimenta nekega novinarja, ki je na facebooku 48 ur všečkal prav vsako vsebino, ki mu je bila ponujena. Po določenem intervalu in sledeč zapletenim principom in formulam afirmiranja, se mu na zidu niso več pojavljale informacije o prijateljih, temveč so ostale zgolj od njegovega konkretnega življenja odtujene znamke, novice in reklame. Ne sme nas torej čuditi, da tudi uspešna in afirmirana mnenja največkrat privzamejo formo reklame ali blagovne znamke. Kar preseneča, je bolj nezmožnost, da bi bili akterji zmožni razpoznati formo poblagovljenosti lastnega mnenja, kot seveda tudi nezmožnost, da bi znali svoje vsebinsko všečne splošnosti na kakršenkoli način prenesti v lastno prakso produkcije teksta, kot tudi prakso konkretnega delovanja nasploh.

Nedvomno trenutek še ni zrel za natančno zgodovinsko analizo geneze sodobne, mrežnemu principu prilagojene kolumnistične forme. A dejstvo je, da je v času protestniškega vrenja, ki ga sicer v mnogih drugih ozirih ne gre idealizirati, nedvomno obstajala večja disperzija na ravni produkcije kritičnih mnenj. Sledeč zgledu reklamne agencije Pristop, ki je prva izkoristila protestniško estetiko v reklamne namene, pa lahko danes opažamo trend vse večje privatizacije kritičnosti in splošnega nezadovoljstva. Seveda nikakor ne moremo reči, da v splošnem protestništvo umira, le prilagaja se novi modi: tudi nekateri protesti vse bolj postajajo nekakšne promenade s strogo določenim kulturnim obnašanjem, na katerih se, podobno kot v pariških salonih s konca 19. stoletja, spodobi pokazati in pustiti biti »potagan«. Na formalni ravni tako protestništvo vse bolj prevzema formo »selfija« s transparentom v roki. In kaj drugega je kolumnizem kot »selfie« z všečnim sloganom?

Če nadaljujemo z vzporejanjem specifičnih oblik kolumnizma in aktivizma, lahko tudi pri slednjem v zadnjem času opazimo moment izrazitega pozunanjenja sovražnika: je denimo res največji problem prepleta umetnosti in politike nastop izraelskega orkestra? Je glavni pokazatelj specifično ljubljanske gentrifikacijske politike res Festival Ljubljana s svojimi očitno neumnimi piarovskimi potezami in ali ne bi bilo morda bolje gentrifikacije preizpraševati tam, kjer odgovori niso povsem samoumevni? Zakaj se denimo akterji urbanega aktivizma raje ne lotijo nekoliko bolj kompleksnih in tudi zanimivih vprašanj o vplivu kulturne politike Kina Šiške, Kinodvora, Festivala Liffe in podobnih? Na drugi strani pa moramo priznati, da obstajajo tudi zunanji sovražniki, ki lahko delujejo produktivno, posebej v kolikor ne funckionirajo zgolj kot stereotipne metafore, temveč kot realna moč ter v kolikor združijo tiste, ki so bili prej razdruženi, kar se nemara dogaja v primeru upora proti vodstvu RTV-ja. Glavni problem namreč nastane tedaj, ko imamo na nivoju reprezentacije samo še metafore: metafore sovražnikov, metafore problemov in metafore rešitev, medtem ko na ravni subreprezentacije potekajo povsem drugačni procesi. 

______________________________________________________________

Za konec stereotipizirajmo še mi: glavna forma kolumniza na sploh je moraliziranje v širšem pomenu besede: pozunanjenje zla, kodifikacija in poenotenje mnenja, ponovna afirmacija obstoječega. Ponovno dobimo državo, Boga in moralni subjekt, četudi v novih preoblekah. Paradoks je v tem, da se moraliziranju nikakor ne moremo zoperstaviti z moraliziranjem. Forme kolumnizma zato ne vidimo kot neke čiste zle zunanjosti, temveč kot danost, ki se ji je nemogoče povsem izogniti. Vse dokler govorimo, četudi govorimo o načinu govorjenja, se ne moremo enostavno postaviti v zunanjost hierarhične razlike med govorečimi in molčečimi, niti ne moremo v tem kontekstu zahtevati nekakšne naivne egalitarnosti.

Formo kolumnizma smo torej želeli prikazati kot neko vseobsegajočo notranjost diskurza. Vdori potencialne zunanjosti se nam sicer najpogosteje kažejo v obliki singularnih šokov diskurza in posledično tudi v njegovem počasnem preoblikovanju. Ravno proti tej zunanjosti, ki sama po sebi vselej ostaja v obliki nediferenciranega kaosa, ki ne more ponuditi nikakršnega enostavnega imperativa in je indiferentna do vsake moralnosti, se je nemara potrebno obrniti.