Čigav objekt sodi naj Kopitar?

Pozdravljeni v zadnji letošnji ediciji oddaje Objekt meseca, kjer bomo proučevali objekt posebne sorte. Objekt, ki nima avtorja, ampak avtorje. Objekt, kateremu v resnici ne vemo vzroka, kraj nastanka pa je variabilen. Objekt, ki ga lahko zlahka poustvarimo kadarkoli hočemo, s komerkoli hočemo. Objekt, kateremu nekateri ne bi rekli niti objekt umetnosti, ampak kratko malo – smet ali huliganstvo.

Danes bomo obravnavali fenomen ponavadi z električnih kablov visečih ponavadi superg. Posamičen objekt nastane, ko dva čevlja, ponavadi v paru, zvežemo skupaj z vezalkami in ju kot bol vržemo preko žice nad nami. Dodajmo še krajšo opombo: bol je srednjeveško orožje, sestavljeno iz dveh med seboj povezanih krogel, ki so ju metali, da sta se zategnili okoli vratu živali, ki je nato zaradi sunka in pomanjkanja kisika padla na tla. Tudi med trenutnim sprehodom po Ljubljani lahko med živo pisanimi prazničnimi lučkami opazimo prenekateri par bolj ali manj odsluženih čevljev, ki na električnem kablu visi med levo in desno stranjo Trubarjeve ulice ali na vhodu v park Tivoli iz Rožne doline. Najdemo jih tudi pred hostlom Celica na vhodu v AKC Metelkova mesto ali pa v stari Ljubljani, ko, kako prikladno, prečkamo Šuštarski most in se znajdemo pod Trančo.

Vsakodnevno opazovanje teh objektov lahko spodbudi željo, da bi se zgolj zaradi črednega nagona tudi sami pridružili in vrgli na kabel še svoj odslužen par superg. Glede na nepotrjene, po svetu krožeče urbane mite lahko malodane vsakdo najde tudi razlog ali opravičujoč namen izvedbe tega ponekod nezakonitega dejanja. Lahko pa gre zgolj za nagib k simbolni vpetosti v družbene rituale, kot je na primer decembrska tradicija dekoriranja, a o tem malo kasneje.

Fenomen visečih superg lahko po pogostosti in razširjenosti primerjamo tudi s fenomenom ključavnic, zaklenjenih na mostove. Te sicer temeljijo na nekem mitu, ki prekaša vse ostale. Na most so tako metaforično s ključavnico za vedno priklenili ljubezen dveh, ki sta na ključavnici podpisana. Vendar naj bi praksa visečih superg izhajala iz ZDA, medtem ko ključavnice verjetneje izvirajo iz Evrope, kjer se je v zadnjih desetletjih začel trend postavljanja novih mostov. Predvsem na novodobnih mostovih, ki imajo za ključavnice primernejše ozke žice, se nato znajde že naslednji par, ki prav tako želi potrditi svojo ljubezen in še dva in še tisoč in še sto in še tisoč in še sto, kot bi morda rekel Katul. Od visečih superg se razlikujejo po tem, da zaenkrat še ni znan primer odstranjevanja ključavnic z mostov, česar za superge ne moremo trditi.

Na tem mestu se torej lahko vprašamo, ali gre v tem primeru resnično tudi za umetnostni objekt? Formalna slovarska razlaga pravi, da je umetnost dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti. Vendar tudi v primeru grafitov, ki sodijo pod tako imenovani street art, ne moremo vedno trditi, da so narejeni z namenom ustvarjati estetsko vrednost, ampak recimo bolj z namenom sporočanja. Grafiti, ki jih poznamo pod imenom 'tagi', so namenjeni večinoma podpisovanju in markiranju teritorija.

V Objektu stoletja nam Wajcman poda sodobnejšo razlago umetnosti, kjer trdi, da je najpomembnejša postavitev v sam kontekst prostora. Vzpostaviti se mora dialog med opazovalcem in objektom, da lahko objekt sploh postane objekt. V primeru visečih superg je ta prostor torej ulica. Ulico pa je tokrat treba razumeti širše. Ne le kot del mesta, kajti superge se najdejo tudi po drevesih v parkih ali na podeželskih ulicah v predmestju. Ulico bomo torej razumeli kot obljuden del mesta ali podeželja. Viseče superge bomo kot objekt torej postavili nekam med street art, kajti objekt je v tem primeru postavljen v za to primerne zunajstavbne prostore in trash art, kajti sestavljene so iz odsluženih predmetov, ki so svojo prvotno namembnost že odslužili in so se le-ti spremenili v ogledno, namesto v odpadno.

Že Gregor Bulc in Sandi Abram sta v Časopisu za kritiko znanosti o street artu, street art določila za novodobnega naslednika grafitiranja kot postgrafitarske kreativnosti. V angleščini jo torej lahko imenujemo tudi urban ali post-graffiti art. Specifike takšne umetnosti so predvsem kratkotrajnost časovne intervencije v prostor, ki je za ogled na voljo vsem in zanj ne rabijo plačati vstopnine. Večinoma gre predvsem za ilegalne posege v prostor, kar izdelovalcem tovrstnih umetnin daje večjo svobodo na način, da večinoma ostanejo skriti in ne prevzemajo odgovornosti. S tem gre hkrati za nasprotovanje urbanemu purizmu, opranemu madežev družbe, kar pa ni nujno politično motivirano.

Vsekakor ni vsak art oziroma umetnost na ulici tudi street art. Pri visečih čevljih umetnikovo delo postane del umetniškega objekta takoj, ko je akt superg, ki se obesijo na žico, zaključen. Tako lahko umetnik postane vsak, ne glede na njegovo preteklo likovno ozadje in namen metanja superg na žico.

Navajeni smo tudi, da če nekje visi kos oblačila, to verjetno pomeni, da ga je nekdo pozabil. Za njim je prišel drugi prijazen neznanec in je izgubljen kos oblačila obesil na vidno mesto, da ga bo lahko tisti, ki ga je izgubil, čim prej našel. Material tega objekta umetnosti ga torej vpenja pod trash art. Pomislimo za trenutek, kakšen učinek bi dosegel Duchamp, če bi svojo slavno Fontano postavil v kontekst ulice? Verjetno bi jo že naslednjo sredo pobrali smetarji. Če bi bili čevlji novi, bi si lahko v tem primeru celo upali objekt poimenovati kar street-ready made art. Vendar je praksa pokazala, da gre ponavadi za staro odsluženo obutev. Da je pa vendar tudi street art resnično dojet kot umetnost šele takrat, ko je tudi ta v galeriji, smo lahko videli leta 2006 ob razstavi »Street art« v ljubljanski mestni galeriji. V času razstave se je pred vrati pojavil grafit na fasadi galerije, kjer je pisalo: ''A grafite bi mel?'' Ki je bil že med časom razstave prepleskan.

Moramo se zavedati tudi manjka literature na tem področju. Tako v umetnostni zgodovini, kot sociologiji in kulturnih študijah je še najbolj prisotna obravnava grafitiranja. V založništvu prevladujejo predvsem fotomonografije streetartističnega deskriptivnega značaja. Prav to street art umetnosti nasploh niža vrednost, kljub temu da gre za edinstveno različico slikarsko-grafično-kiparskih kreativnosti na ulici, ki je primer ljudskega ustvarjanja in izražanja idej, ki je v javnosti sicer različno vrednotena, a bi ji drzno lahko rekli tudi sodoben folk art. Lahko pa jo razumemo tudi kot visoko kulturo, avtentično popularno kulturo, protest, umazanijo ali kaznivo dejanje.

Preden pa se poglobimo v najbolj verjetne razlage fenomena visečih superg, pa omenimo še pomen street arta za medijsko družbo. Ob internetu je to trenutno eden redkih načinov javnega izražanja, ki se ga lahko udejanjajo vsi in je tudi finančno dostopen. Prav zaradi lahke dostopnosti je tovrstna umetnost nezaželena, pa tudi zato, ker niža cene okoliških nepremičnin višjega razreda, ki ponavadi ne sodeluje pri delanju street arta.

Še en fenomen visečih superg je ta, da jih je lahko vsak dan več ali pa naslednji dan že izginejo. Nikoli ne vemo, kaj se bo z njimi zgodilo, pa jih vendar mečemo v višave. Vemo pa, da se jutri z objektom v muzeju ali galeriji ne bo zgodilo nič. Street art je živa ulična komunikacija in poskusi arhiviranja so večinoma neuspešni. Tudi če bi superge potisnili v katero od institucij, bi izgubile svoj smisel, ker je električne kable v notranjosti stavb težje poustvariti in tudi spraševanje, zakaj so tu, bi izginilo. Postale bi bolj trditev kot vprašanje, kar bi njihovo razumevanje spet omejilo na ožje kroge. Sprašuje se lahko vsak.

Pozdravljeni nazaj v oddaji Objekt meseca, kjer se danes ukvarjamo s fenomenom z električnih kablov visečih čevljev. Poglejmo nekaj razlag nastanka visečih superg, oziroma shoefitov, kot jih tudi imenujejo. Pomenov je toliko, kolikor je krajev, kjer najdemo primer shoefitov. Če najprej pogledamo v enega bolj nenavadnih krajev, kjer morda ne bi pričakovali takšnega fenomena, sploh glede na to, da ga povezujemo z urbanimi kraji in mladinsko kulturo. Ta kraj je Ranč Legende v Teksasu. Čevlji na žici tam označujejo štartno linijo za pešpot za skupine znane kot »Legends« in štejejo člane, stare nad 50 let. Še ena pripoved nam pravi, da vojaki, ki zapuščajo vojsko, pogosto par škornjev najprej pobarvajo. Enega pobarvajo rumeno, drugega oranžno in jih vržejo čez daljnovod ali telefonske žice v bližini vojašnice ali enote, ki so ji bili dodeljeni, pa jo zdaj zapuščajo. Torej, v spomin na minulo življenjsko obdobje.

Več obrazložitev nam razlaga, da viseči čevlji niso umetnost, temveč praktična označba za kriminalce. Morda, ker izhaja iz tega, da poredneži kradejo čevlje in jih vržejo nekam, kjer postanejo nedosegljivi, da se lahko norčujejo iz tistih, ki jih nato poskušajo doseči in si jih priboriti nazaj. Spet drugod velja, da je to oglas za prostor, kjer se prodaja crack oziroma kokain. Na teh mestih jim rečejo krek teniske, oziroma crack tennies. Povezano naj bi bilo tudi s krajem prodaje heroina zaradi reference na odvisnost od heroina, od katerega ne moreš nikoli odkorakati. Vendar te teorije opuščajo, ker bi bilo takšno sporočanje preveč opazno za visoko kaznive ilegalne posle.

Mladinske kulture in subkulture pogosto povezujejo z visečimi čevlji, ker naj bi lahko bili spomin na mrtvega člana tolpe, oziroma označba za razmejevanje ozemelj med tolpami. Zaradi slednje razlage so oblasti v Los Angelesu in Tucsonu začele namerno odstranjevati tovrstne označbe, oziroma tovrsten street art, kot ga tu imenujemo mi. Prav za vse do zdaj navedeno bi namreč lahko 'obtožili' tudi grafite.

V nekaterih kulturah naj bi shoefiti pomenili podobno kot pri vojakih, koncu šolskega leta ali bližajoče se poroke, torej naj bi šlo za ritual prehoda. Tako kot v primeru, da takšne superge tam pristanejo v spomin na izgubljeno nedolžnost ali opravljeno maturo. V filmu Wag the Dog iz leta 1997 pa vržejo čez kabel čevlje v spomin na poveljnika Williama Schumanna, ki ga igra Woody Harrelson in je bil ubit na fronti v Albaniji. Kot spomin na mrtvega pa so ponekod metali čevlje tudi za njegovo obvarovanje pred tegobami onostranstva. Legenda pravi, da ko se bo mrtvi vrnil, bo hodil visoko nad zemljo, bližje nebesom. Hiša naj bi bila torej varna pred duhovi, če bi se lahko mrtvi poslužil teh čevljev, namesto da bi nadlegoval žive v hiši.

Ponekod so čevlje na žice metali gradbeni delavci tam, kjer niso bili plačani. Kar bi se časovno dobro ujemalo s stečajem prenekaterih gradbenih podjetij v Sloveniji in s porastom tega fenomena na našem področju. Vendar pa je to lahko tudi znak, da je nekdo odšel boljšemu življenju naproti. To so lahko le sumi in namigovanje na možnost pojava tovrstnega fenomena v Ljubljani. Za ljubljanske čevlje so sicer bolj verjetni namenski akti ustvarjanja street arta, saj se s preostalimi znanimi teorijami ne prekrivajo.

Viseče superge niso vedno znak revnih gosto poseljenih predelov. V ZDA v prestižnem parku obstaja drevo s 76 visečimi supergami, ki so jih poklonili slavni. Vendar v ZDA že dolgo časa okrašujejo svojo okolico s čevlji. Na jugozahodu ZDA stare škornje včasih obrnejo na glavo in jih nataknejo na ograjo. Če so prsti škornja obrnjeni h hiši, so stanovalci doma, sicer je hiša prazna.

Zagotovo pa gre za zahodnjaški fenomen severne poloble. Že v bližnjem arabskem svetu imajo do čevljev drugačen odnos. Po muslimanskem verovanju so čevlji nečisti, če jih vržeš v koga, pa je to sveta žalitev. Spomnimo se samo leta 2008, ko je iraški kamerman Muntadar al-Zaidi vrgel čevelj v tedanjega predsednika ZDA, Georga W. Busha med obiskom v Bagdadu. Sicer pa so tovrstne incidente doživeli tudi Steve McCarthy, David Beckham in Lilly Allen.

Najbližje razlage ljubljanskih visečih čevljev v bližini Rožne doline pa so verjetno v mitih, ki trdijo, da čevlje na žice mečejo mladi ljudje, ko so veseli zaradi opravljenih izpitov v šoli, izgube nedolžnosti, narejene mature ali v spomin na superge, ki so si zaradi udeležbe na uspešni tekmi zaslužile vidnejše spominsko mesto. O tem špekuliramo na podlagi bližine študentskih domov. Razlage viseče obutve, ki jo najdemo na Metelkovi, pod Trančo ali na Trubarjevi pa so kote že omenjeno, verjetno street artistične narave.

Ker pa smo ravno v božičnem obdobju, poskusimo fenomen visečih superg kot mejnega umetnostnega objekta street in trash arta pogledati še malo drugače. Nekateri antropologi nas deifinirajo kot izjemno dekorativno družbo, kar se med decembrskimi prazniki še posebej izkazuje. Zato ponekod verjamejo, da gre pri visečih supregah zgolj za izmišljeno tradicijo, tako kot se je bližajoči božič nekoč želelo prekriti preko poganskega praznika ponovnega prihoda svetlobe. Naša nagnjenost k predeterminirani dekorativnosti se kaže ne le za božič, ampak tudi za veliko noč, noč čarovnic, valentinovo ... To še posebej nakazuje našo nujo po samoekspresiji, oziroma željo po ljudski umetnosti, kot spet pravijo drugi.

Morda nikoli ne bomo vedeli, kako so nastali ali kaj pomenijo. Ampak, zakaj in kaj pa nam pomenijo na primer grafiti kot priznan street art? Steve Smith je umetnik iz Pinellas Countryja, ki se že tako dolgo ukvarja z visečimi supergami, da jih je, ko jih je naslikal, zagotovo naredil za tudi slovarsko priznano umetnost. Ko je bil naveličan spraševanja o tem, ali so viseče superge umetnost, je odgovoril: »To je visoka umetnost, ki sreča metafiziko, ki sreča sociologijo, ki sreča kozmično zavest.«

Ne iščemo stične točke med urbanimi miti in street artom. Umetnost lahko obstaja tudi sama po sebi ali sama zase. Zagotovo pa gre za eno od stičnih točk med trash artom in street artom, ki je zaradi dostopnosti morda eden začetnih korakov v smer sodobnega folk arta.