City Plaza Hotel
Lansko leto 22. aprila se je kot eden izmed mnogih lokalnih odzivov na begunsko situacijo v Atenah ponovno odprl šest let zaprt City Plaza Hotel. Štirje politični kolektivi - ARAN, ONRA, Network for social and political rights in Rosinante – so okupirali prostor zraven famoznega trga Viktorija in ga reorganizirali v nastanitveni center za begunce, ki lahko sprejme do približno 400 ljudi.
Hotel skupaj upravljajo aktivisti in begunci, ki v njem živijo. Zaradi načela, da vsi nastanjeni tudi sodelujejo pri odločanju o skupnih zadevah prostora, se predstavljajo ne le kot begunski socialni center, temveč kot stanovanjski projekt. Aktivnosti, ki potekajo v hotelu obsegajo vse od jezikovnih tečajev do varstva otrok, plesnih uric, telovadbe in fotografskih tečajev, v veliki meri pa je nabor dejavnosti zaradi neprestanega pretoka ljudi odvisen od tega, kdo sodeluje v danem trenutku.
Poleg tega da jim hotelska infrastruktura zagotavlja odlične pogoje za izvedbo projekta, so tudi relativno varni pred deložacijo, saj je bivše hotelsko podjetje še vedno v stečajnem postopku in ne more zahtevati prisilnega izgona stanujočih. Dodatno varovalo predstavlja vrstni red upravičencev do poplačila iz stečajne mase. Prednost imajo namreč bivši zaposleni, ki jim podjetje za leto 2009 dolguje letni znesek plač za delo v hotelu. Sodišče jim je zato dalo možnost, da se poplačajo iz zarubljenega hotelskega pohištva, vendar te možnosti niso izkoristili v znak podpore begunskemu nastanitvenemu centru. Več o tem nama pove Eleni, ki pri projektu City Plaza sodeluje od njegovega začetka in je v njem zadolžena za medijske odnose.
City Plaza Hotel skuša delavcem priskrbeti nadomestilo za njihove plače prek prirejanja različnih dogodkov, kjer zbirajo denar v ta namen. Vsaj zaenkrat pa se z njimi ne povezujejo na političnem nivoju, na primer za organizacijo stavk. Vseeno skušajo oblikovati sindikat za begunce z namenom povezovanja s kolektivi, ki delujejo na področju delavskega organiziranja. V hotelu namreč večkrat opozarjajo na potrebo po naslavljanju splošno slabih delovnih pogojev, ki so jim podvrženi tako obstoječi kot nastajajoči grški državljani. Eleni v povezavi z vključevanjem v delavsko gibanje še doda, da so jim nekateri sindikati pomagali že pri samem zagonu projekta.
Hotel se je priključil širšim lokalnim mrežam tudi za zdravstveno oskrbo, namreč sistemu socialnih lekarn, ki je bil organiziran kot odziv na otežen dostop do državnega zdravstva in zdravil. Čeprav naj bi bila po novem vsem beguncem omogočena uporaba javnih zdravstvenih storitev, velik del zdravstvene oskrbe za njih in za domačine še vedno nudijo socialne farmacije, povezane z zdravniki, ki delujejo tako v atenskih četrtih kot na podeželju. Socialne lekarne si kot zanimivost malodane zaslužijo mesto na zemljevidu atrakcij in digresijo v pričujoči oddaji. V njih lahko brez recepta dobiš vse od kamilice do antibiotikov. Vmes ko čakaš na svojo zel, lahko opazuješ kako naključna gospa dobiva injekcijo. Ko prideš na vrsto, ti bolj kot zdravstveno zavarovanje za tujino pride prav znanje grščine, ki onemogoči, da bi namesto kamilice dobil čaj za pospeševanje laktacije. Več uporabnih informacij o njihovem delovanju pa prispeva Eleni:
Do tega trenutka se Plaza Hotel najbrž zdi velik, premišljen in natančno organiziran projekt. Ob vstopu vanj se moraš tako najprej identificirati varnostnikom na vratih, ki te, če nimaš posebne kartice prebivalca hotela, vprašajo, zakaj si prišel in te skupaj s tvojimi posli napotijo na recepcijo. Tam spet poveš, kaj iščeš in če so to informacije ali priložnost za prostovoljenje, ti dajo termin za uvajalno srečanje oziroma sestanek z medijsko ekipo. Do takrat je ravno dovolj časa, da se sprehodiš po soseski in nekaj minut stran od Plaza Hotela obiščeš drugi begunski skvot v četrti – Jasminovo šolo oziroma Jasmine School.
Jasminova šola je skvot, ki ga upravljajo zgolj begunci in je osredotočen predvsem na izobraževalne dejavnosti. Oziroma je vsaj bil. Aprila letos se je namreč skupina španskih aktivistov, ki je pomagala pri okupaciji prostora in urah angleščine, vrnila v svojo domovino. Poleg tega so se šoli močno zmanjšala sredstva iz donacij, UNHCR, ki jim je 2 meseca nazaj obljubil mesečno pomoč, pa obljube še ni uresničil. Tako so naseljenci ostali z zgolj enim Špancem, Italijanom, komaj kaj denarja, priložnostnimi tetrapaki soka, ki jih občasno dostavijo dobrodelne organizacije in, najpomembnejše, brez prave orientacije ali znanja jezika za politično povezovanje s kolektivi, ki bi jim potencialno lahko asistirali. Kljub oteženim razmeram vztrajajo pri projektu. Ko jih vprašava, če se povezujejo s Plaza hotelom, odgovorijo zgolj, da to ni možno.
Pod vtisom depresivne odrezanosti Jasminove šole ob vrnitvi na srečanje z medijsko ekipo Plaza Hotela najprej vprašava, ali sodelujejo z Jasmine School in če ne, zakaj ne. Eleni nama pove, da je Plaza Hotel del širše koordinacijske mreže lokalnih skvotov, prek katere usklajujejo organizacijo nekaterih skupnih dogodkov, na primer protestov in okroglih miz. Tesnejše povezave zaradi različnih mnenj ne obstajajo.
Ali je tudi Jasminova šola del te mreže in prek nje torej sodelujete z njimi?
Tudi Rebeka, ki vodi uvajalna srečanja za prostovoljce, nama na njem razloži, da so si skvoti preveč različni, da bi stalneje sodelovali, pri čemer teh razlik ni natančneje opredelila. Zato Eleni vprašava o konkretnih nestrinjanjih z Jasminovo šolo. Izkaže se, da zanjo sploh še ni slišala.
Nakar ji pokaževa, kje se Jasminova šola nahaja na zemljevidu.
Čeprav drži, da so španski aktivisti prebivalce Jasminove šole pustili, naj se znajdejo, kakor se vejo in znajo, bi tudi Plaza Hotel z zapuščenimi, pod pogojem, da bi vedel zanje, brez težav vzpostavil stik in jih povabil na jezikovne delavnice ali na kakšen obrok. Sploh glede na to, da na te dejavnosti sicer spuščajo zunanje obiskovalce, dokler imajo ti v skvotu kakšnega sorodnika ali prijatelja.
Izhodiščna nasprotja ter pomanjkanje časa in energije so v Plaza Hotel pravzaprav standardni odgovori oziroma izgovori za razhajanja in nesodelovanje z drugimi kolektivi. Zaradi drugačnih prioritet in vizij naj bi projekt zapustili tudi Rosinante, ena izmed skupin, ki je leto in pol nazaj pomagala pri vzpostavitvi hotela.
Na tej točki je torej treba postaviti ključno vprašanje – kako bi sploh opredelili lastno pozicijo?
Vseeno pa ne vzemimo te izjave za suho zlato – gre za, recimo temu, samoorganizirano interpretacijo marksizma-leninizma. To lahko razberemo na primer iz njihove spletne strani, na kateri najdemo fotografski projekt We Are City Plaza, kjer so portreti posameznih aktivistov in beguncev pospremljeni s kratkimi opisi, ki naj bi skupaj zajeli duh City Plaza Hotela. Receptor Jamie iz Škotske, ki v hotelu stanuje, na primer pravi: »Prvič sem videl Afganistanca, Sirca, Iračana in Iranca v isti sobi. Pripovedovali so mi zgodbe o vojni, o strahu, o upanju. Kakšna ironija, da sem prišel v hotel učiti, a sem se na koncu jaz nečesa naučil. V bistvu smo vsi enaki. Še smejimo se istim šalam.«
Za še en primer prisluhnimo tovarišici Sierri iz ZDA. »Živim kot umetnica in aktivistka, za kar sem zelo hvaležna, saj sem uspela preseči svojo ruralno vzgojo. Vseeno pa sem ugotovila, da je moje življenje zgolj ponovitev enakega v različnih oblikah. Lahko se borim za okoljske pravice in pišem pesmi o premagovanju rasizma, a sem na koncu dneva še vedno enojezična Američanka. Ker je tudi problematika spola zame zelo pomembna, me je še posebej pritegnil prostor za ženske.«
V Plaza Hotelu imajo namreč organiziran prostor, v katerem potekajo podobne dejavnosti kot sicer, vendar izključno za ženske. Vzpostavljen je bil na pobudo begunk, ki stanujejo v hotelu, in je na eni točki zaradi menjave stanujočih za nekaj časa zamrl, nato pa je bil pred kratkim zopet obujen. Eleni je poudarila, da je iniciativa s strani begunk samih ključnega pomena, in dodala še nekaj razlogov, zakaj se ji zdi ta prostor nujen.
O poteku dejavnosti se odloča na zboru stanovalcev, pri katerem morajo obvezno sodelovati vsi v hotelu. Tam se sprejema tudi odločitve glede urnika obrokov, rotacijskega sistema pospravljanja in kuhanja, prav tako pa se tu tudi diskutira o raznih problemih, ki se pojavijo. Pravilo je sprejeto, če se zanj opredeli večina, vendar se na zboru ne glasuje, temveč naj bi vsak prišel do besede in tako izrazil svoje strinjanje oziroma nestrinjanje. Kako štiristo ljudi pride do besede, razloži Eleni.
Poleg zbora stanovalcev imajo še tako imenovana koordinacijska srečanja, na katerih potekajo na primer dogovori glede financ, varnosti v hotelu, oziroma, kot pravi Eleni, glede stvari, povezanimi bolj z aktivisti kot z begunci. Ti vseeno lahko sodelujejo, a jih pri tem ovira potencialno neznanje angleškega oziroma grškega jezika, za tiste z družinami, kar obsega večino ljudi v hotelu, pa problem predstavlja zlasti pomanjkanje časa.
Za zaključek Eleni vprašava, kakšne kriterije imajo za selekcijo novih prebivalcev hotela iz dolge čakalne liste prijavljenih.
Pove nama tudi, zakaj so se na splošno odločili proti sprejemanju mladoletnikov.
Postopek za prijavo je torej sledeč. Prosilec pride do recepcije Plaza hotela in pove, da bi rad sobo. Dodajo ga na čakalno listo, nato je povabljen na sestanek, kjer ga vprašajo o njegovem stanju oziroma položaju, iz kje prihaja, kaj lahko ponudi skvotu, obenem pa ga seznanijo s splošnimi pogoji bivanja v hotelu, na primer prepovedjo drog in alkohola. Potem prosilec čaka, da se sprazni ena izmed sob.
Kot je povedal receptor Jamie za projekt We Are City Plaza: »Ko stopiš v to stavbo, imaš občutek, da nisi več v Atenah.« Skvot je tako velik, da je organiziran kot nekakšna manjša država, pri čemer ima celo svojevrsten azilni postopek. Kot urejena gromozanskost se zdi projekt res izjemen, aktivisti pa se seveda upravičeno sklicujejo na čas in energijo, ki ju sodelovanje pri njem zahteva. Vendar pa je po drugi strani ta stavba še vedno v Atenah, kjer je z ozirom na begunsko situacijo relativno majhna in seveda sama ne more rešiti problema. Prav zato se izolacija, rezerviranost in zaprtost tega kolektiva kažejo kot pomanjkljivost, saj ob zavedanju lastne pomembnosti in samozadostnosti iščejo bolj podporo kot povezave.
Oddajo sva pripravila Živa in Svit.
Dodaj komentar
Komentiraj