Dragi Radio Študent! Pišem ti Pismo iz tujine, a ga pišem od doma. Enako neumnost sem storil z razglednico: kupil sem odlično razglednico. V ozadju črno-bele fotografije je neznano hribovje. V ospredju slike, ob kratkih robovih razglednice, sta majhni leseni brunarici. Mimo njiju se vije makadamska cesta in na tej isti cesti široko nasmejana gospa z ruto jaha ogromno svinjo. A za razliko od nepopisane razglednice, ki bo kot vrhunsko umetniško delo krasilo mojo sobo, nenapisanega pisma iz tujine ne bom zadržal zase. Zatorej, dragi Radio, prisluhni pismu z Norveške.

Z leti sem razvil prav posebno obliko spoštovanja do smalltalka, sočasno s tem pa tudi obilico spoštovanja do dobronamernih vprašanj pred potovanjem. Primer 1: »A na Norveško? Pozimi? A ni tam ful hladno?« Ali primer 2: »A na Norveško? A ni tam ful drago?« No, seveda, odgovor je obakrat pritrdilen. Res je hladno in res je drago. Za prvi del sem poskrbel z dolgimi gatami in rednim savnanjem. Za drugi del pa mi sploh ni bilo treba skrbeti, ker nisem šel kot navaden turist, temveč sem se šel izobraževat. To predvsem pomeni, da je namesto moje kasice prasice, cangr cangr naredila digitalna kasa Evropske unije.

Če še ne veste, izobraževalni oziroma projektni turizem je najboljši možni turizem. To je nekaj takega kot sindikalni turizem za millennialse, kdorkoli že so. Kriti potni stroški? Da. Kaj pa prenočišče? Malo stiskanja, ampak ja. Trije obroki na dan? Ja, ja, ni panike, bo all you can eat v redu? Potrebne kompetence? Ah, kje, izobraževanja so neformalna. Kaj to pomeni? Da na izobraževanju ni nobenih učnih načrtov ali zahtev. O ne, ne, od treningov vsakdo odnese, kar želi. Opredelitev izobraževalnih delavnic kot neformalnega izobraževanja spodjeda trdna tla vrednotenjem prispevkov udeležencev. Vsak je svoje vednosti kovač in šele retrospektivno se da ugotoviti, kaj smo se naučili. Na primer, mogoče je treba kot ključen boj prepoznati prav to, da smo premalo zavestni in bomo – ravno obratno – s tem, ko bomo postali bolj zavestni, rešili svet. Tak bullshit pa je pravzaprav tudi edina cena, ki jo morate plačati: one love permisivna vzgoja, ki takim deliričnim blodnjam daje varen kotiček pod soncem, je nadvse naporna za želodec.

To je ta balkanski silogizem: nekdo ali nekaj vas izkorišča. Ta ista instanca vam zato nekaj ponuja v zameno. Sklep: pretvarjajte se, da ste kratkovidni in vam je ta instanca ful ljuba ter oh-in-sploh najboljša, nato pa jo mirne duše pomolzite do obisti. Seveda ne pozabite na obvezni postskriptum silogizma: obvezno na dolgo in široko pljuvajte po njej, da kdo ne pomisli, da je vaša orientacija v mišljenju vprašljiva.

A hkrati je v projektnem turizmu nekaj krasnega: prav zato, ker so zahteve udeležencev neformalne, je treba zadostiti zgolj zahtevam organizacije, ki pošilja svoje člane. Z drugimi besedami, večina od tridesetih udeležencev tega izobraževanja si ne bi mogla privoščiti takega dopusta na Norveškem. Nekateri udeleženci so prvič videli sneg. Večina nas je prvič videla severni sij. Lahko mi očitate poceni populistične poante, ampak name to vpliva kot Mitar Mirić na Zdravka Mamića. Na koncu bom vseeno izrekel svoje spoštovanje ekipi One World Instituta, da so organizirali trening v Hornsjøju.

Če še nikoli niste slišali za Hornsjø ... Ne, pravzaprav, če ste že slišali za Hornsjø, se prosim oglasite pri piscu recenzije. Kaj za vraga je to? Hornsjø sploh ni kraj, je samo hotel in nekaj slabo osvetljenih brunaric v okolici. Ko smo se po trdi temi slabo uro od Lillehammerja vozili v hrib, smo pristali na kraju, od koder je bilo videti črno nebo, obilice snega in več kot sto let star hotel, ki najbolj od vsega spominja na hotel iz Kubrickovega The Shining. A novo jutro, nov dan – povsem druga scena.

Hotel je zgrajen nedaleč stran od jezera, od koder se prične nežno vzpenjati vzpetina. Jezero je seveda v tem času zamrznjeno in zasneženo, neskončno belino pa razbija samo temno zelena barva iglavcev, ki so poleg občasnih brez edina vegetacija v tem času leta. Tempo naših dni smo prilagodili zimskemu ritmu življenja: dneva se pred deseto skorajda ne spodobi začeti. V Hornsjøju takrat namreč sonce prične svoj počasen in mukotrpen pohod po svojem izbranem koščku neba. Sončni vzhodi in zahodi so izjemnih barv in vsakič znova plenijo pozornost. Obenem so zelo nehvaležni za ljudi, ki smo navajeni smeri neba. Sonce vzide in nato po kratkem sprehodu čez nebo prične zahajati čisto blizu tega istega mesta. Verjeli ali ne, tudi po devetih dneh je to še zmeraj bil vir nepopisne fascinacije. Predvsem pa je izvrstno izhodišče za smalltalk o vremenu.

In o vremenu bi lahko nakladal prav do konca pisma, ampak saj vam je jasno: sneg, mraz, če ni oblačno, za dobrih pet ur sonca, nerazumljivo tih veter in ostale anomalije narave. A žal lahko več povem o norveškem soncu kot ljudeh: osebno sem imel čast spoznati samo enega Norvežana. No, poleg njega smo spoznali kar nekaj ljudi, ki na Norveškem živijo dlje časa. Predvsem bratje Slovani, ki so nekje na tretjini poti med vzhodnoevropskimi domovanji, norveškimi prostovoljstvi in potovanji po Indiji ali Afriki. To je zame Hornsjø in to je zame Norveška: neka tranzicijska točka, stičišče posameznikov, ki iščejo svoje mesto. Tak milni mehurček pa ni vezan niti na Norveško niti na Hornsjø, je pa lep kraj – kjerkoli že bi se zgodil.

Obstaja neka specifična omama takih nenaravnih okolij. Vzpostavi se tihi dogovor, da se gleda naprej: pogostejše je vprašanje »Kam greš naslednjič?« kot »Od kod prihajaš?«. Neskončna vpojnost in širnost sveta je tako privlačna, da je sloves od tega oziroma iztrganje iz tega sanjavega okoliša delovalo kot moralni maček. Valda, najlažje je pa sanjati