Pisma iz tujine. Tujine?

Mnenje, kolumna ali komentar
16. 2. 2016 - 14.00

Dandanes večkrat poslušamo o tem, da je Slovenija vse bolj negostoljubna, zaprta in nezaupljiva. Da je preprosto zagovedana. Če se v to empirično poglobimo, pa ugotovimo, da je to res. Še bolj očitno kot bodeče žice na meji, ki naj bi nas obvarovale pred nesnago iz vzhoda, še bolj kot paranoja in sovražni govor v medijih, se to kaže na povsem drugi, mnogo bolj vsakdanji ravni. To je v praktično neobstoječem maloobmejnem javnem prometu na slovenskih mejah.

Da bi to ugotovili, se je potrebno odpraviti na pot. Pa ne daleč. Kakšnih sto kilometrov v katerokoli smer iz Ljubljane.

Maloobmejne povezave so na nični točki, tako nizko kot že dolgo ne. Pa najsi bo to katerakoli državna meja. Z vlakom ali avtobusom boste mejo na lokalni ravni težko prestopili. Poskusite oditi z lokalnim vlakom v Trst, ali v Udine, ali v Rijeko, ali v Lenti, ali pa na primer v Zagreb. Težko bo. Morda vlaka in avtobusa sploh ne bo, ali pa se boste debelo načakali.

Zadnjič se mi je zgodila podobna situacija, ki je pokazala, kakšno – fizično in mentalno – bariero predstavljajo slovenske meje in meje sosednjih držav. Potoval sem iz Berlina v Zagreb ter nato v Krško, kjer me je čakal avto, s katerim bi se vrnil v Ljubljano. Do zagrebškega glavnega kolodvora gre vse zlahka, a tam se zalomi. Ob vprašanju, kdaj je moč ujeti prvi vlak za Dobovo, prodajalka kart odvrne da ob pol sedmih, kar bi pomenilo pet ur čakanja, in sploh da je treba za to storitev stopiti do mednarodne blagajne.

“Mednarodne blagajne. Res?” Od kdaj pa je Dobova, ki leži 2.5 kilometra od nekdaj zelene meje in 30 kilometrov od Zagreba, inostranstvo? In zakaj tja ne pelje vlak?”

“Jaz nisem nič kriva, drugi so se tako odločili,” se brani prodajalka.

Ni bilo druge, treba je bilo kupiti karto do zadnje postaje. In tako vlak pripelje v Harmico, neposredno pred mejnim prehodom, nato je treba mejo ob sumničavih pogledih policistov prestopiti peš. In potem zakoračiti skozi Rigonce po lokalni cesti v Dobovo, kjer bo prej ali slej prišel slovenski vlak. Pot vodi mimo sprejemnega centra za begunce. Od oktobra se je spremenil in očedil, reorganiziral, dobil visoko ograjo, a pogled se ustavi na bizarnih drogovih z evropsko in slovensko zastavo, ki plapolata nad šotori, pod njima pa je parkiran vojaški džip s posadko. Ko me pot nosi mimo, se ni moč zadržati, da prizora ne bi fotografsko ovekovečil. S telefonom seveda.

Pa me nemudoma zaustavi policijska patrulja.

“A ste domačin?”, pobara policist.

“Sem.”

“Še dobro,« pravi, »se opravičujem, da nadlegujem, ampak kolegi so rekli, da ste fotografirali zbirni center”.

“Tudi jaz se opravičujem, ampak nisem vedel, da je to prepovedano.”

Pa pravi policist: “Saj ni prepovedano, ampak smo mislili, da ste tujec in potem nismo vedeli, kakšni so vaši nameni. Pa še peš ste prišli od meje.”

“Ja seveda peš, če pa ni vlaka iz Zagreba. In seveda sem domačin, kdo drug pa bi se znašel v tej vukojebini.”

Vse skupaj je dobivalo absurdne razsežnosti. Maloobmejni javni prevoz ne obstaja več. Tisti, ki pa trmasto pešačimo čez mejne barikade, pa smo sumljivi. In potencialni tujci. Obmejni kraji v Sloveniji so tako očitno obsojeni na popolno marginalizacijo in provincializacijo.

Vlak iz Zagreba, ki je nekoč prišel v Dobovo skoraj vsako uro, je preteklost. Prav tako kot vlak za Trst ali lokalni vlak za Rijeko, Pulo ali Lenti. Odgovor, zakaj je temu tako, bi morda lahko iskali na ministrstvih ali pa na Slovenskih železnicah. A to v dani situaciji sploh ni pomembno. Dejstvo je, da je Slovenija z vseh strani nepredušno zaprta. Da je maloobmejni javni promet na nični točki. Da je čez mejo mogoče le z avtom. In to tudi v tistih obmejnih področjih, kjer na drugi strani živi slovenska manjšina, kot na primer na meji z Italijo ali Avstrijo ali pa na nekdaj izjemno prehodni meji pri Dobovi, kjer je Zagreb le streljaj stran in kjer veliko ljudi vsakodnevno prestopa mejo zaradi dela in ostalih obveznosti.

Ta nova politika nepredušne zaprtosti države pa najbolj udari mladino v formativnih letih. Tiste, ki nimajo avtomobilov in ki po nasvetih stroke in staršev ne štopajo, ker je prenevarno in prenaporno. Namesto, da bi šli v Trst na pivo, lahko v Divači posedajo v lokalnih kafičih. Namesto, da bi šli v Zagreb na »provod«, gredo lahko na najbližjo veselico s kakšnimi popularnimi narodnimi zabavnjači. Država, ki je z vseh strani zaprta in ne dopušča redne komunikacije med obmejnimi mesti, je dolgoročno pač obsojena na provincialnost. Kako pa naj bi drugače imenovali fenomen, ko so ljudje spodbujeni v enojezičnost in zapečkarstvo.

Do tujine je pravzaprav izjemno blizu. Le usesti se morate na lokalni vlak in odpeljati do konca. In od tam naprej ni ničesar več. Samo ograja in varuhi meje. Na žalost je to iz Ljubljane dokaj težko videti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mar teh vaših tekstov nihče ne lektorira? Navedena mesta imajo namreč lepa slovenska imena:
Udine - Videm
Rijeka - Reka
Pula - Pulj

Dej od-osti nazaj v Maribor s totim Šiškotom norim no, kak "osti jarej" kadi si to čuł? ka smo v 6. stoletji našiga štetja? si šele došeł? nu od-osti nu.

naj medi!

Traparija - krajevna imena bi morali pustiti lokalcem. Saj New Yorku tud ne recemo Nova Jelsa, mar ne? Pa muenchnu Monakovo?

a se hecaš? Na morje v Pulo in na Rijeko. Marš nazaj v svojo klet

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.