Gomora je nadaljevanka italijanske televizijske hiše Sky Atlantic iz leta 2014. Svoj navdih črpa iz istoimenske knjige Roberta Saviana, ki je izšla leta 2006 in je svojo prvo filmsko adaptacijo doživela leta 2008. Saviano se je v naslovu poigral in združil biblijsko Gomoro in specifično neapeljsko obliko organiziranega kriminala, camorro. V filmu lahko vidimo depikcijo delovanja camore, brez romantičnih upodobitev gangsterjev in njihovega dela. Mafijaši niso prikazani kot glamurozne ali šarmantne figure, temveč prej kot delavci, katerih vsakodnevna izmena obsega izsiljevanje, preprodajo drog, požige, pretepe, umore itd. In če je film v svojem realizmu deloval kot skupek epizod igranega dokumentarca, so si ustvarjalci serije pustili več interpretativne svobode.

V seriji Gomora tako spremljamo fikcijsko prireditev vojne za prevlado nad neapeljsko trgovino z drogo iz let 2004 in 2005. Čeprav so v seriji imena spremenjena, je precej jasno, da gre za spor med klanom Di Lauro in t. i. secesionisti, frakcijo, ki se je želela osvoboditi izpod monopola Di Laurovih.

Dogodke v nadaljevanki spremljamo prek zgodbe glavnega junaka Cira di Marce, ki ga upodobi Marco D'Amore. Ciro je zvest in izjemno ambiciozen vojak klana Sevastano, ki ga že 20 let vodi neusmiljeni stari maček in boter klana don Pietro Sevastano, ki ga igra Fortunato Cerlino. Ko policija don Pietra, bolj kot ne po naključju, le ujame in spravi za zapahe, ostane klan brez vodje. Njegov naslednik in sin Gennaro Sevastano, ki ga ekranizira Salvatore Esposito, na upravljanje družine še ni pripravljen. Genny je namreč razvajen in pomehkužen bogatunski sin, ki svoj status razume kot dovolilnico, da lahko nekaznovano počne karkoli. Zato breme vodenja družine prevzame don Pietrova žena in Gennyjeva mama donna Ima, ki jo odigra Maria Pia Calzone. Donna Ima, ki po svoji neusmiljenosti, preračunljivosti in hladnosti ne zaostaja za svojim možem, se trudi obdržati vse vajeti v svojih rokah. Vendar pa druge družine začutijo trenutek slabosti Sevastanovih in želijo prevzeti prevlado nad mestom.

V ozadju kadrov lahko velikokrat opazimo nedokončana gradbišča, zaprte lokale ali kupe smeti. Ozadje je tisto, ki razkriva neuspeh države in njenih ključnih institucij, neuspeh, ki kot kulisa stoji za vzponom camore. Ni namreč naključje, da je camora tako zacvetela ravno na jugu Italije, saj je to območje ekonomsko in socialno popolnoma opustošeno. Država in njene institucije ali ne delujejo ali pa jih sploh ni. Neapelj je eno najrevnejših mest v Evropi, kjer se brezposelnost po nekaterih podatkih giblje od 28 % pa vse do 40 %, stopnja revščine pa dosega vrtoglavih 26 %. Številni socialni programi so bili zaradi varčevalnih ukrepov ukinjeni.

Porazne socialne in ekonomske razmere ustvarjajo neki vakuum, ki ga zapolnjuje mafija, saj s svojo organiziranostjo nudi mesto nevidni mladini iz blokovskih getov. Na žalost je camora edina, ki lahko ljudem iz nižjega sloja ponudi možnost, da materialno preskrbijo sebe in svojo družino, pa čeprav za to plačajo visoko ceno. Camora nevidnim ljudem, ki so izpadli iz družbe in se utapljajo v obupu, daje vtis, da so neodvisni akterji, ki nadzorujejo svoje življenje. Serija to iluzijo odpravi in razkrije, kako so nižji člani camore brutalno izkoriščani in slabo plačani kljub temu, da v vsakem trenutku tvegajo izgubo življenja ali svobode. Čeprav na prostosti, so tudi višji člani camore ves čas odvisni od globalnih finančnih tokov in vsakokratnih političnih opcij. Gomora nam skozi delovanje kriminalnega podzemlja razkrije to, kar se zavito v tančico ideologije vsakodnevno odvija pred našimi očmi. Gre za izčiščeno obliko nebrzdanega kapitalizma, v katerem ni nobenih omejitev, edina mera pa je mera dobička.

Glavna značilnost camore je ta, da ni tako striktno hierarhično strukturirana kot npr. sicilijanska mafija. Pri camori gre za bolj ohlapno strukturo, kjer se različne družine povežejo v napol demokratične alianse. Vsaka družina ohrani precej več lastne avtonomije kot v klasični mafiji. V nadaljevanki se struktura camore odraža v sami arhitekturi osrednje figure serije, ki je pravzaprav blokovsko naselje Vele di Scampia oz. »jadra Skampije«. Čeprav stojijo nasproti še vedno aktivnemu vulkanu Vezuvu, so ravno ti bloki tisti, ki predstavljajo največjo nevarnost mestu. Prav na jadrih Skampije plujejo cele generacije Neapeljčanov naravnost v propad. Iz njihovih razvejanih, temnih in ozkih hodnikov ter dilerskih punktov kot lava nenehno bruhajo trume mladih in oboroženih gangsterjev, ki terorizirajo celotno mesto.

Nasilnost camore je v seriji prikazana s hitrim tempom dogajanja. Akcija je nenehna in nepopustljiva. Kljub vrtoglavi hitrosti se serija na momente upočasni tako, da podrobneje predstavi zgodbo kakega stranskega karakterja. V teh zgodbah lahko jasno slišimo odmev dogodkov, ki so pretresali Italijo v letih 2004 in 2005. V eni izmed epizod spoznamo mlado punco Noemi, ki jo igra Elena Starace, ki postane še ena nedolžna žrtev camore. Gre za izjemno odmevno zgodbo Gelsomine Verde, ki so jo novembra 2004 ugrabili, mučili, ubili in zažgali. Primer je vzbudil splošno ogorčenje javnosti, italijanska vlada pa se je odzvala z ostrimi ukrepi in policijskimi racijami. Umor Gelsomine je v končni fazi pripeljal do končanja scampijske vojne septembra 2005. S tem se je zaključilo krvavo leto, v katerem so zabeležili kar 120 umorov, mnogo od njih civilistov.

Če se za konec vrnemo na začetek, lahko rečemo, da se gledalec v filmu težko poistoveti z antijunaki do te mere, kot se ob seriji. Film je v svoji naraciji namreč precej bolj hladen in na trenutke deluje sterilno. Serija pa nas na drugi strani dobesedno posrka vase in vrže v središče dogajanja tako, da imamo na koncu občutek, da smo bili priča nečemu tako umazanemu, da bo vsak čas k nam vdrla policija in nas odpeljala.

Omerto je za vas prelomil Denis Adanalić.