Westworld je lanskoletna produkcija HBO, ki kot senzacija vztraja tudi letos. Zgodba serije je osnovana na istoimenskem znanstveno-fantastičnem filmu iz leta 1973, ki je javnost prvič seznanil z idejo zabaviščnega parka, v katerem se premožni gostje lahko igrajo z umetno inteligentnimi androidi, imenovanimi tudi »gostitelji«. Park sta v ponovno obratovanje spravila Lisa Joy in Jonathan Nolan, brat Christopherja Nolana, ki je prav tako znan po znanstveno-fantastičnih hollywoodskih velehitih.

Kot se spodobi za vsako HBO serijo, tudi Westworld zgodbo podaja skozi perspektivo širokega nabora oseb, ki ga sestavlja mešanica robotov, obiskovalcev in zaposlenih v parku. Glavni med njimi so genialni, a etično vprašljivi stvaritelj parka, ki ga tokrat z normalno dieto igra Anthony Hopkins, dve emancipirani androidki, dva tehnika, ki popravljata eno od dveh androidk in asistirata pri njeni emancipaciji, še nekaj osebja in star sadist. Slednji je najpomembnejši, najbolj premožen gost parka in celo delni lastnik podjetja, ki s parkom upravlja. Medtem ko stari odkriva globlji smisel parka in v ta namen muči androide, emancipirani robotki razvijata zavest in se začenjata zavedati strukture, v katero sta postavljeni. Del osebja so pravzaprav androidi, ki so odgovorni le stvaritelju, sezona pa se zaključi tako, da Hopkins na zaključni proslavi v parku z emancipiranimi roboti ubije sebe ter nekaj članov podjetja, ki hočejo prevzeti in spremeniti njegov park tako, da bi bil bolj primeren za obiskovalce.

Na prvi pogled se zdi, da serija Westworld predstavlja nekaj povsem novega. Obiskovalci, ki v parku sproščajo svoje neuresničene želje po streljanju in fukanju, so metafora za navdušence nad preostalo komercialno produkcijo, ki vedno manj cenzurira svojo pomanjkljivo vsebino. Identificiranje z androidi, nad katerimi se izživljajo vsi, ki premorejo kanček človečnosti, naj bi v gledalcu vzbudilo kritičnost nad lastnim masturbiranjem na zombi pornografijo, ki jo med drugimi ponuja tudi HBO. Nekateri bodo v seriji prepoznali visoko filozofsko vrednost, saj raziskuje temeljna vprašanja o nastanku zavesti, nasilju in meji med človekom in androidom. Tisti, ki so prebrali kakšno obnovo Deleuza, bodo morda v ponavljanju vzorca, za katerega so bili roboti sistemsko programirani, našli razlog za diferenciacijo njihove zavesti.

Zdi se, da moto, s katerim je v seriji oglaševan park, velja za serijo samo – v njej se najde nekaj za vsakega gledalca. Čeprav je možno zaslediti zametke nekaterih filozofskih konceptov, so ti manj razdelani kot v primerljivih produkcijah, na primer Matrici. Serija ne stremi k razvoju teh konceptov - prepusti jih gledalcu takoj, ko ga z njimi uspe pritegniti v park. Na videz bogata vsebina nanizanke je tržna kulisa, ki jo razkrijejo šele pogoji njene produkcije. Potencialne vzporednice z našim svetom ali vsebinami, nad katerimi se navdušujemo, so namreč prikazane z ustaljenimi standardi estetiziranih oseb, repetitivnim dialogom in vulgarno klišejskimi kadri. Ko se na primer ena od androidk zave sveta okoli sebe in tehnika prisili k nadgradnji njenih umskih sposobnosti, se kamera ob udarni glasbi z njenega hrbta premakne v dramatičen bližji plan njenega vidno ozaveščenega obraza. Robotka izgovori zaključne besede: »fanta, zdaj se bomo pa zabavali«, nato pa se epizoda konča in črna podlaga z napisi pove, kdo je že stotič uporabil isto sekvenco.

Westworld je približno toliko svež in konceptualno razvit, kot je Igra prestolov znanstvena analiza fevdalne družbe. Vseeno pa je tudi avtor te kritike postal obiskovalec parka in v njem našel nekaj za ustrelit. Meja med androidi in obiskovalci, ki se tekom sezone vedno bolj briše, in zavest, ki jo androidi razvijajo, temeljita na nasilju. Prve kali zavesti robotov so prav spomini na pretekla, vedno ponavljajoča se nasilna dejanja gostov. Ena od že omenjenih androidk pokaže emancipiranost svoje miselnosti s tem, da strele začne vračati – ne glede na to, da je programirana tako, da tega ni zmožna. Spet druga svojo zavest manifestira tako, da s skalpelom prereže vrat enemu od tehnikov. V zaključni sceni pa roboti med streljanjem na podjetnike, ki v parku nazdravljajo uspešnemu trženju zlorabljanja androidov, razvijejo nekakšno kolektivno zavest. Ključni stavek, ki ga ponavljajo karakterji v nadaljevanki, torej ni vprašanje »ali si že podvomil o svoji realnosti?«, temveč opozorilna napoved - »te nasilne naslade imajo nasilen konec«.

Pri prikazovanju nastajanja zavesti pri androidih ostaja skrito, da se človeški gostje v parku po razvitosti svoje zavesti ne razlikujejo od robotov, saj ponavljajo vedno isti vzorec vedenja in preigravajo že preigrane zgodbe. V Westworldu torej ne gre toliko za izoblikovanje zavesti, kot za vzpostavljanje suverenosti. Suveren v parku je tisti, ki odloča o meji med življenjem in smrtjo. Razlika med človekom in robotom ni odvisna od njunih bioloških oziroma tehnoloških danosti, temveč je opredeljena politično – človek je tisti, ki ima oblast nad drugim. Meja med enimi in drugimi se poruši šele takrat, ko so robotom dani pravi naboji in lahko ustrelijo nazaj na »tiste, ki so jih oživili«. V tem smislu postanejo nosilci nasilja, za namene katerega so bili sploh vzpostavljeni. To pa je konec koncev že od samega začetka nadaljevanke višji smisel parka in navdih iskanja sadističnega starca, ki je v zaključni sceni pokončan skupaj z ostalimi lastniki in upravitelji parka.