David Simon, ustvarjalec v zgodovino vklesane serije The Wire in Treme, se je v letu 2017 vrnil na HBO-jeve oddajnike z novim projektom The Deuce. Ime nadaljevanke izvira iz vzdevka za odsek 42. ulice na Manhattnu med 7. in 8. avenijo - predel okoli Times Squarea, ki je bil ob začetku sedemdesetih znan kot poslovno središče kriminala, prostitucije in tedaj še ilegalne pornografije. Gre torej za prikaz New Yorka v času revolucije spolne industrije, ko sta produkcija in distribucija pornografije z odločitvami sodišč postopoma postajali legalni, ponudba prostitucije pa se je z ulic premikala za fasade masažnih salonov.

Če smo bili v The Wire deležni le bežnih vpogledov v problematiko trženja seksualnosti in še to zgolj v okviru naslavljanja trgovine z belim blagom, je serija The Deuce popolnoma osredotočena na to tematiko. Simon tudi tokrat reciklira nekatere stare obraze, jim dodeli nove vloge in raztegne njihove poteze iz štiritretjinske slike v širokozaslonski format. Estetsko premeno dopolnijo agresivne luči newyorških ulic, ki za razliko od medlih baltimorskih zasenčijo podnevi vidne smeti, igle in uporabljene kondome v tančico glamurja nočne scene na Broadwayu. Rap sample in prenosne radie nadomestijo jukeboxi z originalnimi funk, disko in soul komadi.

Vsebinsko gledano nam serija po eni strani prikazuje prostitutke, njihove zvodnike, navade, socialne kroge, delovni prostor in stranke. Z drugega brega reke Hudson pa uleti James Franco v dvojni vlogi upravitelja lokala in njegovega s kockanjem zasvojenega brata dvojčka, ki jima zacveti posel zaradi ideje prvega, da bi natakarice oblekel v trikoje. V njegovem baru sta zaposlena še falirana študentka in gej Paul. Slednji služi predvsem prikazu razvijajoče se LGBT in trans scene v času seksualne osvoboditve poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, medtem ko študentka nastopa kot kvazi-učeno oko, politično angažiran lik, ki naveže stik s prostitutkami v lokalu, jih zaslišuje o njihovih življenjskih odločitvah ter jih prepričuje, naj dajo odpoved, se osamosvojijo in odidejo domov. Moškim v kafani, zlasti zvodnikom in vodji lokala, postreže z občasno obsojajočo opazko glede njihovega odnosa do žensk, na primer ko šefu zaradi eksplicitnih uniform očita objektivacijo natakaric. Sledeč njenemu vzoru je bil Franco tudi izven svojega bara v The Deuce med zadnjimi tarčami obtožb za spolne napade v hollywoodski industriji.

Onkraj vseh karakternih variacij in specifik v zgodbi lahko glavno poanto zreduciramo na raziskovanje odnosa med zvodnikom in prostitutko - med tistim, ki pimpa, in tistim, ki je pimpan. Če se najprej osredotočimo na prostitutke, gre pri likih v nadaljevanki za punce z ameriške periferije, ki se prostovoljno odločijo za svoj poklic, torej ne za trgovino z belim blagom. Večina jih ima zvodnike, ena je samostojna, nekaj pa se jih prekvalificira v porno igralke. Vredno je izpostaviti predvsem dva momenta, preko katerih serija gradi kompleksnost svojega prikaza. Prvi je vzporejanje vloge spolne delavke z drugimi oblikami mezdnega dela. Že v pilotni epizodi prostitutko Candy mlada stranka zaradi bliskovite ejakulacije prosi za še eno rundo brez doplačila, češ »ni fer, da plačam isto kot drugi, ki rabijo dlje.« Candy njemu in posredno tudi gledalcem objasni situacijo prek primerjave s fantovim očetom, ki prodaja avtomobile. »A tvoj fotr kupcu, ki pride v njegovo prodajalno in si ne zmišljuje, ne zahteva testne vožnje in nasploh že točno ve, kaj hoče, proda dve vozili za ceno enega?«

Po drugi strani pa so zanimivi zlasti prizori prostitutk izven njihovega delovnega mesta, na primer ko ena izmed njih bere Kritiko čistega uma ali ko prej omenjena Candy skuša začeti normalno romantično razmerje, ki hitro postane izrazito shizofreno. Serija se pri tem osredotoči predvsem na probleme v povezavi s seksualnostjo, torej na to, kako naj spolna delavka ne nosi službe domov in uživa v spolnosti s partnerjem po vseh izkušnjah na delovnem mestu. Najbolj ilustrativen primer tega predstavlja scena, v kateri Candy zavrne povabilo svojega tipa, da bi po končanem spolnem odnosu prespala pri njem, in se odpravi na delo, on pa ji kavalirsko vsili denar za taksi.

Če se torej po eni strani sprašujemo, kdo je prostitutka in zakaj je to, kar je, serija postavi tudi vprašanje, kdo je pimp in kaj je njegovo mesto. Najbolj značilno je prikazan v vlogi zaščitnika na nevarnih ulicah, patrona. Temu primerno tudi vodja lokala obračuna z nasilnim tipom svoje bivše žene, ker jo pretepe, zaradi česar mu študentka zastavi vprašanje: »Koga si s tem branil?« Po drugi strani pa serija skozi dialoge med zvodniki uvaja problem ogroženosti njihovega položaja na seksualnem trgu. »Pička ostane pička in denar bo denar, ampak kje bo pimp?« se sprašujejo ob poznem zajtrku, ko se okoli njih pod sponzorstvom newyorške italijanske mafije odpirajo masažni saloni kot de facto javne hiše, podkupljeni policaji neumorno čistijo poulično ponujanje spolnih storitev in jih silijo k selitvi v notranje prostore, prostitutke pa bodisi sprejmejo ta povabila bodisi se preusmerijo pred kamere. Zvodniki tako izpadejo kot nekakšni s. p.-ji, domača obrt, ki ne more konkurirati korporacijam novonastajajoče in razširjajoče se spolne industrije prostitucije in pornografije.

Daleč najbolj izrazito simonovski moment v nadaljevanki je identifikacija razmerja zvodnik-prostitutka v celokupu odnosov, ki jih med seboj tvorijo različni karakterji. Režiser in porno igralka, menedžer lokala in natakarice v seksi uniformah, skorumpiran vodja sindikata, ki postane šef masažnega salona, urednik in novinarka – vse to so primeri razširitve tega specifičnega modela razmerja moči v podobnem slogu, kot smo ga lahko spoznali na nekaterih drugih primerih že v The Wire. Z njim uspe ustvarjalec izoblikovati dodelan prikaz medsebojne prepletenosti institucij in akterjev, ki determinirajo polje neke oblike družbene dominacije, presegajoč mejo med legalnim in ilegalnim. Vse te štrene pa se najbolje strnejo v pogovoru med študentko in eno izmed prostitutk o tem, zakaj bi se kdo samovoljno odločil za takšen poklic in zakaj bi prenašal šovinistično ravnanje svojega zvodnika. Ashley študentki odvrne: »Mogoče nam je pa všeč to, kar počnemo. A ti tvoj fotr še vedno plačuje stanovanje, zdaj ko si pustila faks? Očkati, pimpi, možje, pri vseh gre za isto stvar. Pimpi so vsaj glede tega odkriti.«

Mimo tega je precej piarovsko govoriti o the Deuce kot Simonovi seriji, saj ni naveden niti kot avtor vseh epizod, ob njem pa kot producenta sodelujeta še Candy in Franco, kar se povratno odraža tudi v prepričljivosti njihove skupne stvaritve. Poleg tega, da sta Francu dodeljeni kar dve vlogi, čeprav ne zna zadovoljivo odigrati niti ene, je najšibkejši vsebinski element serije zvajanje variacij možnih razlogov za izbiro prostitucije kot poklica na probleme z očeti. Skoraj vsem prostitutkam v določeni fazi dogajanja eden izmed moških v nadaljevanki navrže kot zbadljivko, če jih je njihov oče zlorabljal, tepel ali posojal svojim prijateljem, da so takšne. Ti momenti bi seveda lahko služili za ironizacijo takšnih psihologizmov, vendar se v seriji zgodi ravno obratno: prostitutke se pod težo teh resničnih in bolečih opazk zlomijo in jim vsaj implicitno, če ne izrecno, pritrdijo.

Še bolj intrigantna je nevarnost, da bi nadaljevanka sama postala pornič, saj velik del svoje pripovedi o nastajajoči spolni industriji nameni fuku samemu. S tem postane še ena serija v seriji sodobnih produkcij, ki lahko, zahvaljujoč prav tisti seksualni revoluciji, problematizirani v the Deuce, pridobivajo poceni občinstvo na račun »še nikdar tako necenzuriranih erotičnih vsebin«. Vsa ta necenzurirana seksualnost pa meji na to, da cenzurira samo analizo seksualnosti. Na eni točki občinstvo že dojame: prostitutke, porno igralke, geji, natakarice, natakarji, sindikalisti in mafijci seksajo. Ko serija v gledalcu končno sproducira popolno otopelost do teh prizorov, pa ji zmanjka časa, da bi podrobneje razvila svojo poanto. Morda se lahko več tega nadejamo v naslednjih sezonah.