Medena koža, vranji lasje

Jung-sik Jun se je rodil na obletnico jutrišnjega dne, 2. decembra 1965, v Seulu v Južni Koreji. Očeta ni nikoli poznal, tudi matere ne. Šest let kasneje se je sirotek preimenoval v Junga Henina, kajti posvojila ga je družina iz Belgije. Avtor, ki nas je v preteklem tednu ob premieri animiranega filma Medena koža obiskal tudi Slovenijo, je ob tej priložnosti na več krajih podpisoval tudi prvi del svojega istoimenskega stripa, ki je bil preveden v slovenščino. Ostalih dveh delov naj bi se nadejali v prihodnjem letu. V Franciji, kjer Jung živi od leta 2003, pa so prvi del stripa, ki ga danes recenziramo, izdali že leta 2007.

Če povemo, da gre za zgodbo, narejeno po resničnih zgodnjih otroških trenutkih neke sirote, bomo pomislili na žalost, ujetost, ne-varnost ali kaj podobno negativnega. Če se spomnimo samo na nekaj znanih sirot iz fikcije, kot so Beowulf, Harry Potter, David Copperfield in Tom Sawyer, vemo, da ne govorimo o veselih zgodbah. Pa vendar tu ne gre za to, morda zato ker gre za resnično zgodbo. Zdi se, da je bilo njegovo otroštvo izjemno lahkotno, srečno in nič kaj pretresljivo. Kljub drugačnemu videzu, ki je bil tudi stvar posmeha med sebičnimi in nesramnimi vrstniki, tega ne prikaže kot travmatično izkušnjo. Pri tem so mu pomagali njegovi sorejenci, pravzaprav kar 6 sorejencev, saj so kasneje posvojili še eno korejsko siroto. Celo bičanje s strani staršev je dojeto skozi rožnata očala neverjetno pozitivnega Junga.

V stripu se soočimo z dečkom ob njegovem rojstvu. Sledimo mu tja do trinajstega leta starosti, do časa ponovnega odkrivanja samega sebe ob vrhuncu hormonske aktivnosti, kjer namigujemo predvsem na spoznavanje spolnih organov in ozaveščanja njihovega delovanja. Na trenutke nas opis prehoda v najstniška leta spominja na Rothovo Portnoyevo tožbo. Ne skopari s podrobnostmi spoznavanja samega sebe, pa naj bodo še tako družbeno nesprejemljive. Če jih naštejemo nekaj, se med njimi znajdejo poskus dotikanja dojke dekleta, v katere družino so ga posvojili; učenje masturbacije s strani starejšega brata in še kaj bi se našlo.

Zaradi prej omenjenih očitnih dobrih odnosov med otroki, s katerimi je odraščal, se je Jung s težavami izjemno dobro spoprijemal. Z nasmehom na obrazu je sprejemal tako obisk baletnih vaj, kot teroriziranje profesorja, da so mu le pustili rasti lase. Najgroznejši trenutek stripa je zavedanje, da bo postrižen skoraj na balin. Ne primerja se niti s trenutki ljubosumja, ki ga prevzamejo ob zavedanju, da v družini ne bo edina korejska sirota.

Črno-bel strip, poln sivin, je narejen v precej realističnem, rahlo karikiranem slogu. Narativa nas pelje tudi do na trenutke precej lucidnih momentov, predvsem med protagonistovim razmišljanjem in sanjarjenjem. Jung se je kot posvojenec srečal s precej očitnimi vprašanji o svojih prednikih in kulturi, iz katere je izhajal. Pripelje ga tudi do identitetne krize, ko se v njem zbudi obsesija z Japonsko in ne domačo Korejo zgolj zaradi želje po pripadanju. Zakaj si ne bi moral pripadnosti izbrati sam?

Animiran celovečerec se bo še do sedmega decembra vrtel na platnu ljubljanskega Kinodvora. Tudi v njem je ganljiva zgodba prikazana podobno kot v stripu, vendar lahko pri filmu komu umanjka intimen moment poglabljanja med platnice, kjer se s stripom sreča ena na ena. V stripu se namreč zdi lahkotnost še lahkotnejša in preprostost še bolj otroška. Čutna zgodba nas zlahka spomni na norčije iz našega lastnega otroštva ali na otroke, ki nas vsakodnevno obdajajo. Zamaknjenost v mladostniški narcisoiden svet, ki se ne ozira na druge. Pretanjenost otroške iznajdljive izmuzljivosti in pretiravanja so prisotne v grafičnem romanu, katerega prevod drugega dela že nestrpno pričakujemo.

Še ena razlika med stripom in animacijo so barve, ki v stripu niso prisotne in s tem ustvarjajo drugačno atmosfero. Čeprav verjamemo, da bi bila animacija manj gledljiva v črno-beli izvedbi. Prav tako je medena barva bolj prisotna. V prvem delu jo omeni zgolj v kontekstu medenih las, ki jih imajo njegovi vrstniki v rejniški družini.

S čutno risbo je Jung ustvaril ganljivo in iskreno zgodbo o odraščanju, ki kljub pretresljivim dogodkom, ki smo jim priča, bralca objame s toplim občutkom močne volje spoprijemanja z življenjskimi izzivi.