Amatersko šokirani?

Amatersko šokirani?

Recenzija dogodka
20. 2. 2013 - 13.00

Amaterska gledališča so v slovenskem prostoru prisotna že od leta 1657, ko so se s tem namenom zbrali študentje jezuitskega kolegija v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni se je gledališki amaterizem naglo razvijal in se ohranil celo med NOB. Zaradi porasta gledališč s profesionalnimi igralci po drugi vojni pa je začelo njihovo število počasi upadati. Še leta 1971 jih je na srečanju amaterskih gledaliških skupin v Velenju sodelovalo zgolj sedem. Situacija pa se vse od tedaj ni ravno popravila. Danes v Ljubljani poznamo le vsem dobro znano Šentjakobsko gledališče, ki se mu po lanskoletni uspešnici To so gadi v sodelovanju s Srečno mladino po poznanosti z mišjimi koraki približuje tudi ŠODR Teater iz Šentvida.

 

Četudi se slovenska javnost počasi, a vztrajno odpira amaterskim gledališčem, so profesionalna še vedno vodilna, tako po razprodanih predstavah in prepoznavnosti kot tudi  pojavnosti v medijih. Vendar že od vsega začetka obstoja amaterskih gledališč na Slovenskem profesionalna teh verjetno nikoli ne bodo povsem dosegla po ostri kritičnosti, vsaj navidezno boljšem razumevanju sodobne družbe in vpeljevanju tega v kontekst gledališke predstave. In prav takšna predstava je tudi avtorska predstava ŠODR Teatra Navajeni na šok!

 

Ideja za samo predstavo se je romantično razvila med igralci med počitnikovanjem na obali. Idejo so nato predstavili že starim znancem, Srečni mladini, k režiranju povabili še Dejana Spasića in predstava je bila narejena. Kabaret, pravzaprav. Ne moremo trditi, da gre za nov stil predstave. Saj smo prvoosebne izpovedi v obliki stand-up komedije že videli. Tudi prekinitve teh izpovedi z glasbo, ki pritiče vsakemu liku. Pa vendar gre morda prav za energijo igralcev, interakcijo s publiko, sporočilo predstave, dobro glasbo ali izpostavljene teme pri tem, da smo se ob predstavi vendarle sproščeno nasmihali, se poosebljali z igralci in predvsem nepremično sedeli na stolih.

 

»Niste prišli na komedijo,« je rekel. Gre za enega od prvih stavkov, ki smo jih slišali z odra. Pa se vendarle z njim ne bi preveč strinjali. Vse je obarvano precej komično. Pri tem ni važno, ali gre za del, v katerem se igralci komaj predstavijo in uprizorijo razvoj generacije '86, ali za del, v katerem se Lejla Salihović z močno osebnostjo sprašuje o razliki med cuzanjem drugih in cuzanjem drugim, ki je zagotovo eden od vrhuncev predstave.

 

Kakšna je torej generacija, ki bo v letošnjem letu dopolnila 27 let? Obupana, ker nima službe? Vseskozi v precepu, ker zaradi pluralnosti možnosti sploh ne ve, kaj bi sama s sabo? Nagnjena k samomoru? Pijana in zadrogirana? Prepričana, da vse lahko pozdravi tableta? To so le ene od tematik, ki jih v predstavi obdelajo ŠODR-ovci. Kot že povedano, se vsako od teh poglavij zaključi s pesmijo. Žal morda malo premalo dobro razumljeno. Če to lahko pripišemo slabemu ozvočenju Ljudskega doma Šentvid, ki je bil preteklo soboto kraj dogajanja, se nadejamo toliko večjega efekta glasbe prihodnji mesec v Kinu Šiška. Ob izidu zgoščenke, narejene po predstavi, ki jo igralci in Srečna mladina pravkar snemajo, se bo prav tam odvila ponovitev predstave in predstavitev zgoščenke.

 

Čemu torej ne dati možnosti amaterskim gledališčem? Tudi Emir Kusturica je na primer vedel, da včasih naturščiki pač bolje odigrajo kot profesionalci, ki so vpeti v konvencionalno akademsko učenje. Zakaj se torej ne prepustiti govoru, ki ni nujno zborno knjižna slovenščina in zveni naravno? Zakaj se torej ne prepustiti glasbi, ki ni predpotopna in ne pozna zvena topota dinozavrov? Zakaj se ne pustiti šokirati s temami, ki so nam vsem tako blizu ne glede na generacijo? Zakaj ne poskusiti razumeti generacije '86? Kje ste bili pa vi leta '91?

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness