Tik pred revolucijo: Mladost. Režija: Žiga Divjak. Cankarjev dom - dvorana Duše Počkaj, Ljubljana, 6. jun. 2014. Foto: Željko Stevanić.

Sploh ni vprašanje, ali predstava Tik pred revolucijo: Mladost odraža duh časa. V črnini dvorane Duše Počkaj v Cankarjevem domu ji ga je uspelo ne le s polno žlico zajeti, temveč tudi seči nekoliko čez kritiko sodobnega družbenega ustroja, ki mu vladajo (ponotranjene) stare in nove kolonialne, izkoriščevalske in zatiralske strukture, tako na lokalni kot na globalni ravni. Pri tem se je pomembno spomniti, da vladavina starih struktur načeloma pomeni vladavino starih ljudi.

Paradoks, ki v teh razmerah kričeče bode v oči, je vsesplošna prevlada kulta mladosti, ki ga, spet paradoksalno, morda celo lažje prakticirajo stari, sploh pa premožni starostniki, kakor današnje mlade generacije. Te so za kapitalizem kvečjemu sveža kri in mlado meso, potencialni viri prihodnjih zlahka predrugačenih, komercializiranih idej ter seveda potrošniška množica s specifičnimi lastnostmi, ki se jih upošteva vse od prodaje elektronskih naprav, oblačil in zabave do manipulacij s pravico do šolanja, zdravljenja ali rabe javnega prostora.

Vse te razsežnosti je moč uzreti v tej povsem pazljivo premišljeni produkciji šestega semestra dramske igre in gledališke režije AGRFT. Režija Žige Divjaka, igra Mirande Trnjanin, Sare Gorše, Filipa Samoborja, Žana Perka, Gregorja Praha in Matica Lukšiča ter dramaturgija Katarine Morano in Mateje Fajt prinašajo kakopak sveže – mladostne! – in tudi precej subjektivne poglede na čedalje bolj prekerne življenjske pogoje mladih, v katerih smo se sicer znašli praktično vsi, z izjemo redkih privilegirancev.

Iz besedil, gest in koreografije protagonistov lahko razberemo marsikatero stresno situacijo, v kateri smo nekoč bili ali morda šele bomo tudi sami: kako plačati najemnino za študentsko stanovanje in se pri tem ne preobremeniti z delom, zaradi katerega naš študij lahko zgubi smisel; kako se iti rojevanja in vzgoje otrok, če si razpeta med številnimi obveznostmi, in ali se sploh spustiti v reprodukcijo; kaj sploh pomeni diploma, ko možnosti za delo ni veliko in se moraš zaradi tega neskončno prilagajati tistemu, ki upravlja z viri; kako sebi in okolici sporočiti, da si gej, a ob tem ne obtičati v identitetni krizi; kako se vpisati na umetniški študij, ki naj bi bil namenjen samo redkim srečnežem; kako se soočiti z vsesplošno hinavščino kapitalizma, ki pod pretvezo ekologije sistematično uničuje okolje, zdravje in življenja, še posebej tam daleč stran od zahodnih centrov moči. In seveda, kako pri vsem tem odrasti oziroma prerasti otročjost, ki je postala resen sindrom mnogih odraslih "vzdrževanih družinskih članov".

Izhodiščni moto predstave Tik pred revolucijo: mladost, "Star je tisti, ki ima več veselja s preteklostjo kot s prihodnostjo", se tekom odrskega dogajanja izkaže za dvoumnega, če že ne za vprašljivega. Ko se zazreš v negotovo, hektično, nejasno in vprašljivo prihodnost, se ti namreč ne ponudi prav veliko razlogov za veselje. Ravno to je postala že klasična situacija mladostnikov, živečih v nekrokapitalistični družbi, v svetu diktature kapitala, nadzora, kriminalizacije življenja in upora, skomercializiranega izobraževanja in individualizacije. Že preseganje lastnega egoizma, ki ga tovrstne okoliščine zelo spodbujajo, je stopnica, ki jo le redki prekoračijo. Protagonisti predstave naredijo ta simbolični korak sklicujoč se na potrebo po solidarnosti, obenem pa nam razkrijejo atomizacijo družbe v vsej njeni veličini, saj nas postavitev in medsebojna komunikacija akterjev na odru nenehno spominjata na odtujenost: posameznik v resnici komunicira predvsem sam s seboj, čeprav je obkrožen s potencialnimi somišljeniki – kot da bi šlo za proletarce, ki se kljub podobnim željam in potrebam nikoli ne združijo v skupnem boju.

Predstava med temi odprtimi miselnimi nastavki morda bolj kot kaj drugega razgrne problem posebnega statusa mladosti. Mladost je pogosto klišejsko razumljena kot relativno kratko, zmedeno življenjsko obdobje, v katerem navidezno mrgoli od neslutenih možnosti, le odločiti se je treba za pravo in se zanjo potem odločno boriti do konca, na standardni liniji šola-služba-poroka-posojilo-družina-starost-smrt. Tovrstni melodramatski pogled na mladost je še en izum potrošniško programirane družbe, ki to življenjsko obdobje v resnici povsem relativizira na način, da njenega ogromnega potenciala v resnici ne spoštuje, a ravno zato, da bi jo hkrati postavila na kultno, fiktivno, "vrednostno" pozicijo: biti večno mlad menda pomeni biti lep, nesmrten, uspešen.

Protagonisti predstave so nam, hote ali ne, zavedanje o tovrstnem razumevanju mladosti posredovali z uporabo minimalnih izraznih sredstev in maksimalno prezenco igralcev na odru. Ti so v pretočnem prepletu svojih zgodb in situacij na fragmentaren način komunicirali problem odnosa med uporom in mladostjo. V nekakšnem nepretrganem streamingu, podprtem z zanimivo rešitvijo svetlobe, je pod sicer izrazito čustveno nabitimi prizori za nekaj trenutkov zazijala luknja-vprašanje: kaj se pravzaprav zgodi z uporniškim potencialom mladosti?

Skozi stopnjevanje prizorov smo prišli do neke točke preloma, ki bi ji lahko rekli točka obupa. Kazala se je v uspešno performirani histeriji-nevrozi celotne igralske postavke, ki učinkovito ponazarja psihopatologijo "kapitalizma med mladimi" (in ne le njimi). A glede na naslov predstave, se nam zastavlja tudi vprašanje, kako se vzpostavi povezava s prevratom/revolucijo, kako se dojema in posledično performira uporniška gesta, ki bi jo pričakovali na neki performativni ravni, ki bi bila primerljiva z odlično uprizorjeno situacijo obupa. Sporočilo ni namreč povsem jasno: je prevratniški moment mladosti ostal ujet v eksistenčnih in kasneje nevrotičnih težavah totalne individualizacije, ali pa je beseda revolucija v naslovu prej zanimiva besedna igra kot pomembno konceptualno izhodišče. Ne glede na ta kontekstualni problem, sicer vreden premisleka, je mizanscena predstave ta, ki v svoji zanimivi dinamiki drži skupaj uprizoritev krča - sodobne psihopatologije, s katero se morajo spopadati tudi mladi. Tik pred revolucijo: Mladost pri tem odpira ključno vprašanje oseb(nost)ne osamosvojitve ter prek nujnega odmika od ukalupljenih vzorcev vzpostavlja nastavke za njegovo kritično branje.