V petek, 20. novembra, se je v Novem mestu odvila premierna uprizoritev predstave Anton Podbevšek Teatra v koprodukciji z En-Knapom. VETER, PESEK IN ZVEZDE v režiji in koreografiji Iztoka Kovača združuje dve deli Antoinea de Saint – Exuperyja, ki sta v slovenščini izšli leta 1966 pod skupnim naslovom istonaslovljene predstave v prevodu Edvarda Kocbeka.

Veter, pesek in zvezde torej združuje dve deli: Nočni let in Počlovečena zemlja, ki ju je za gledališko uprizoritev priredil Stojan Pelko, ki pravi, da se je ob tem srečal s trojno tabulo raso. Prvič se je srečal z obema od prej omenjenih del, poleg tega ni še nikoli doslej delal za gledališki oder. Iz tega naslova je izhajal, ko se je do besedila vedel kot do posnetkov v montaži, pri čemer jih je z veliko mero svobode rezal in lepil v novo celotnost.

Rezanje in lepljenje, video projekcija in oder, igra in ples so dvojice, ki se družijo in prepletajo in predvsem razbijajo klasično gledališko formo. Razdrtje dualnosti odra in občinstva vplete gledalca v vlogo soustvarjalca, pri čemer je potisnjen v to novo vlogo že s samim začetkom predstave ali bolje rečeno tik pred njim. Gledalec je namreč nekonvencionalno postavljen na oder, za zaveso, na t.i. belo polje. To belo polje je pravzaprav center gledališkega dogajanja, in pod nizkim stropom, ki ga ustvarja temna ponjava, osvetljena z videoprojektivnimi zvezdami, se znajdeš iz oči v oči z edinim igralcem in protagonistom gledališke igre Pavletom Ravnohribom.

V zgodbo in igro nismo vpeti le gledalci in protagonist, saj se v različnih vlogah za različnimi maskami igri pridružujejo še tri En-Knapove plesalke. Lada Petrovski Ternovšek, Anja Rupnik in Veronika Valdés konceptualizirajo in uprizarjajo nekaj, kar daje vtis trojnosti človeškega ustroja - recimo telesa, uma in duha - čigar pomen pa ostane nejasen, zato lahko o trojnosti govorimo tudi in predvsem kot o sredstvu estetizacije. Naj bo tako ali kako drugače, res je, da velikost prostora ne dopušča prav kaj več kot štiri nastopajoče, če izključimo krajši insert večjega števila statistov ob odprtju gledališkega prostora iz odra v občinstvo. Ta se kaj kmalu zopet zapre in do konca predstave ostaja zaprt s ponjavo, namenjeno video projekciji, gledalci pa ostajamo posedeni ob skrajnih robovih belega kvadrata.

Saint – Exupery leti nad zahodno afriško obalo. Leti v poštnem letalu, ki je namenjeno iz Francije v eno izmed takratnih francoskih kolonij. Piše se tam okrog leta 1930 in vsi vemo, kaj pomeni francoska kolonija na afriških tleh. Prav nič dobrega za tamkajšnje prebivalstvo. Razberemo lahko dvojnost meril: afriško – francoski sužnji, poimenovani vsi enako, kot da (ali pa saj) njihova življenja niso vredna niti lastnega imena. Na drugi strani pa tesnoba in žalost na ''vlaku Evropa'', gledajoč poljske delavce, ki se po prvi svetovni vojni vračajo nazaj v domovino. Vlak Evropa je uprizorjen, zopet s soudeležbo gledalcev, s premikom klopi, na katere nas tri dekleta v hektičnem vzdušju posedejo. Gledalci gledamo statiste v občinstvu, statisti gledajo nas na oder, nato pa se pomenljivih pogledov sprehodijo skozi odrišče v zakulisje. Medtem se nekje v ozadju odvija govor o poljskih delavcih...

Kdo je tujec in zakaj? Tako v predstavi in v realnosti danes. V igro je izvrstno vpleteno to vprašanje, opirajoč se na aktualno problematiko tujosti. Projekcija nas spomni na perečost begunske krize s prikazom natančnega števila prebežnikov - iz Bližnjega vzhoda, Afrike in drugod. In če pogledamo skozi očala Saint – Exuperyja in njegov pogled nato primerjamo z današnjim evropskim, evropocentričnim pogledom ... no, rezultat je enak. Ko vzpostavljamo ali soustvarjamo destabilizacijo nekje daleč, kamor pogled golega očesa ne seže, to nekako izostane empatiji in zdravemu razumu. Na drugi strani pa odjekanje bomb in streli teroristov nekje tako blizu, kot je Francija, v nas sproži brutalne prevrate strahu in reaktivne napadalnosti. Omejenost. Omejenost, ki ustvarja tujost, medtem pa posledice naših dejanj trkajo na naša vrata.

Na Veter, pesek in zvezde lahko gledamo kot na semi prisilno soočitev z eksistencialnimi vprašanji človeka v stiski. Navsezadnje sedimo na robu belega polja, ''s stranico 400 kilometrov'', kot pravi Saint – Exupery. Pred nami oziroma med nami pa se v obliki monologa odvija bitka za preživetje, ki pelje v delirij in – smrt. Ob tem je sicer težko reči, da gre za monolog. Lahko bi to bil monolog s samim seboj, pri čemer se sebstvo cepi v troje plasti, ki jih podajajo tri enknapovke. Kljub temu pa lahko zagotovo razumemo nelagodje, ki ga forma uprizoritve Vetra, peska in zvezd sprovocira. Prostori za gledalce so namreč postavljeni precej bistroumno, in to nam ponudi možnost opazovanja (so)ljudi, ki nas obkrožajo. S tem se odpre priložnost za refleksijo in problematizacija lastnih vrednot.

Vprašajte se, kaj pomeni nelagodno in uvidevno umikanje igralcu, ko si namesto v občinstvo, kjer si varen, postavljen v samo središče dogajanja. Razdiranje in drugačanje gledališkega dispozitiva oziroma razmerja nastopajočih in gledajočih ter sočasna preusmeritev gledališkega pogleda na gledalce vzpostavlja situacijo, ko se pogled na drugega vrne na samega sebe, kar konstituira potencialno samorefleksijo. Z drugimi besedami, središče dogajanja in problematika, ki jo opisuje tudi Saint – Exupery, se seli k nam.

Pa naj sebe ne izključim iz te enačbe. Vsi skupaj smo v istem loncu, na takšnem ali drugačnem ''vlaku Evropa''. Kdo nas vozi in kam nas pelje, to je zdaj vprašanje. Ali pa: kako smo se znašli tu in zakaj? Naj stopim še korak dlje: kako lahko ta vlak ustavim?

Premierno za Radio Študent sem bila tujka v Novem mestu Kaja.