André Leroi-Gourhan - genealogija nastanka človeka

André Leroi-Gourhan - genealogija nastanka človeka

Oddaja
6. 10. 2013 - 20.00
 / Teorema

Lepo pozdravljeni, poslušalci in poslušalke Radia Študent, v Teoremi. Nocoj se bomo vrteli okrog misli avtorja, ki bi ga težko enostavno in enoznačno klasificirali. André Leroi-Gourhan je bil francoski arheolog, paleontolog, antropolog in zgodovinar ali, bolje rečeno, homogena mešanica vsega naštetega. Njegova misel pa je pritegnila našo pozornost predvsem zaradi svojih vplivov in daljnosežnih posledic, ki jih je imela na polju filozofije in francoskega strukturalizma. Leroi-Gourhan je predložil miselno gesto, ki so jo pozneje, vsak seveda v drugem kontekstu in na drugačen način, povzeli, preoblikovali in v lasten miselni kontekst vključili Jacques Derrida, Gilles Deleuze, Bernard Stiegler, Manuel De Landa in mnogi drugi.

 

Preden se lotimo podrobne analize Leroi-Gurhanove misli, predstavimo njene rezultate in produkte. Na kratko in plastično rečeno gre za »strukturalizem«, ki je bolj kot trdni strukturi kristala podoben gibljivi samoorganizirani gmoti brez osnovnih enot in brez statične podlage. Tu vlada vzajemna plastična igra preoblikovanj med posodo in vsebino, kjer kot povezovalni člen nastopa teorija spomina, ki gre onkraj antropocentričnosti in misli kot enoten tako individualen in družbeni kot tudi genetski spomin in spomin same materije. Nadalje pokaže na prepletenost govorice in tehnike ter uvede vseobsegajočo koncepcijo stroja, ki obenem mehanizira živo in oživi mehansko.    

 

Toda vrnimo se od kratkih začetnih zarisov konca spet k začetku. Kaj sploh je izhodiščno vprašanje in izvorni problem, s katerim se Leroi-Gourhan, predvsem v delu Gib in beseda, sooča? Katere so ustaljene dogme, ki jih napade? Četudi je evolucijski nastanek človeka v splošnem že dolgo sprejeto znanstveno dejstvo, je predstava o njem popolnoma napačna, pravi. Pračlovek ni nekakšna vmesna stopnja med opico in človekom, saj so današnje opice človeški sodobne vrste, ki so prav tako imele svojo specifično evolucijo in se nikakor ne ujemajo z neko preteklo podobo v človeški evoluciji. Če razmišljamo na ta način, jim celo, povsem antropocentrično, odvzamemo pravico do njihovega specifičnega preoblikovanja skozi novejša obdobja zgodovine. Znanstveno vprašanje nastanka človeka nima torej nikakršne zveze z mitsko podobo njegovega nastanka, podobo nenadnega prehoda, ko je v nerazumno opičjo žival čudežno vsajen razum. Ne gre za nikakršen nenadni čudež, preskok narave ali za nenadno stvarjenje iz nič, podobno, kot je to denimo predstavljeno prek posredovanja skrivnostnega črnega kamna v Kubrickovi Odiseji.

 

Kako močno deluje ta mitska predstava celo v znanosti, nam dobro ponazori primer nekega angleškega ponarejevalca, ki je leta 1909 sestavil nezdružljive kose lobanje sedanjega človeka in čeljust šimpanza ter dosegel, da je znanstveni svet to deloma celo sprejel in se trudil s postavljanjem raznoraznih hipotez o tem nikoli obstoječem homo presapiensu.

  

Problem je torej v tem, da se najbolj izstopajoč in vseobsegajoč produkt sedanjosti človeške vrste, recimo njegove možgane ali tehnične sposobnosti, pojmuje tudi kot izvor najstarejšega nastanka v genealogiji človeka. Tej mitski predstavi se ne izogne niti določen strukturalizem, kjer je univerzalno v strukturi enačeno z njenim izvorom, recimo pri Lévi-Straussu sledeč enostavni enačbi: kar je univerzalno v vseh kulturah, je naravno. Pri tem pa se pojavi problem, saj je lahko nastanek neke strukture mišljen edino kot stvarjenje iz nič, kjer se nekaj kot univerzalno za neko vrsto vzpostavi dobesedno v trenutku. Dober primer tovrstnega mišljenja Leroi-Gourhan zazna pri Rousseauju, kjer je naravni človek predstavljen kot obdarjen z vsemi atributi današnjega človeka, le da začne materialno iz nič in »polagoma izumi vse, kar ga je na tehničnem in družbenem področju privedlo do današnjega sveta«.

 

Leroi-Gourhan zavrne vse te teorije nastanka človeka. Na začetku ni bila luč, ne misel, niti ne beseda, temveč noga. Četudi se sliši kot slab vic, je to zgodovinsko resnično. Vse specifično človeško se začne z nogo, ki ni več roka, ali z roko, ki ni več noga, torej s pojavom pokončne drže. Ta posamezna sprememba, ki jo Deleuze in Guattari v Tisoč Platojih povezujeta s prehodom iz gozdnatih ali džungelskih v savanska področja, kjer postane štiriročno plezanje manj pomembno od stegovanja in prijemanja, povzroči nujno linijo večplastnih vzporednih strukturnih sprememb. Domine se začnejo zapovrstno podirati v več smereh. Roka, ki ni več noga, postane prosta za prijemanje, udarjanje in v zadnji instanci tudi za tehnično obdelovanje. Prosta roka pa je neposredno povezana tudi z govorico. Kot na intuitivni ravni ugotavlja Gregor iz Nise že v četrtem stoletju, privilegija govorice ne bi imeli, če bi naše ustnice morale v celoti »opravljati težko in trudapolno nalogo prehranjevanja«. Ker to nalogo deloma prevzamejo roke, se usta sprostijo in spraznijo ter tako lahko začnejo služiti potencialnemu govoru. Pokončna drža pa tretjič povzroči tudi povsem fizikalno spremembo težišča glave, kar implicira postopno spreminjanje oblike lobanje: zmanjša še čeljust, poveča se čelni del. In šele preoblikovanje lobanje je tisto, ki dopusti večanje možganske prostornine. Fizikalno gledano bi bilo namreč povsem nemogoče, da bi mesnati možgani evolucijsko razširili trdno lobanjsko kost.

 

Vse se torej začne z majhnim naključjem, na videz nepomembnim odklonom, ki povzroči serijo nenavadnih in daljnosežnih dogodkov. Leroi-Gourhan pokaže nesmiselnost vsake teleološkosti, vsake vnaprejšnje danosti smisla v evolucijskem kontekstu. V za evolucijo povsem obrobni gesti, ko začne eden izmed primatov hoditi po zadnjih nogah, ni vsebovan iztek te geste, torej dejstvo, da bo ta primat v sorazmerno izredno kratkem času postal ena najbolj vplivnih instanc v svetovnem ekosistemu. Toda naključna ni bila samo začetna gesta, temveč tudi na tisoče mikro srečanj, ki so iz nje sledila. Četudi zavrtimo časovni trak neštetokrat nazaj, ne bomo nikoli prišli do istega rezultata, kot pravi Stephen Jay Gould. Prav tako je nesmiselno vnazajšnje iskanje, ki sklepa, da je bistveno enako prvotno in obratno: pri iskanju manjkajočega člena, prvega človeka, je nujno neuspešno.

 

»Pripravljeni bi bili sprejeti vse razen tega, da smo začeli s stopali,« pravi Leroi-Gourhan. Navidezna obrobnost tega začetka je tista, ki nam pokaže načelno spornost kakršnekoli statične opredelitve človeka. Obenem pa je ta začetek tudi nujno zgolj relativen. Zgubi se v poplavi drugih začetkov, saj je bilo pred njim potrebnih nešteto predhodnih srečanj, ki so sploh pripeljala do dovolj močne hrbtenice, štirih udov in drugih predhodnih pogojev pokončne drže.

 

 

KORAK NAZAJ: KAJ JE PROBLEM?

 

Vsako izmed številnih evolucijskih srečanj je treba pojmovati kot specifično rešitev specifičnega problema. Človek kot tak je le ena od singularnih rešitev problema sesalcev. Kot pravi Leroi Gourhan, nas problem sesalcev namreč »že takoj na začetku privede do tega, da postavimo problem roke, problem obraza in problem pokončne drže, pri prijemanju, ki so v resnici en sam problem«. Večina rastlinojedih sesalcev ta problem v splošnem reši tako, da ostane striktno na štirih nogah, ki so dovolj hitre za bežanje pred mesojedimi plenilci, obenem pa njihova glava v celoti prevzame nalogo prehranjevanja. Mesojedi sesalci ponavadi problem rešujejo tako, da sprednjih okončin ne uporabljajo samo za premikanje, temveč tudi za prehranjevanje, torej trganje mesa, prijemanje in lovljenje. Pes kot primer striktno štirinožne izjeme med mesojedimi sesalci pa reši problem z izredno močnimi zobmi in čeljustjo.  

 

Problemi med organizmom in njegovim okoljem morajo biti tako rešeni čim bolj popolno, čim bolj ekonomično. Niso vse rešitve takšne. Kot pravi Gould, so denimo tigri s sabljastimi zobmi odmrli zato, ker so njihovi podočniki rasli tako dolgo, »dokler uboge mačke končno niso več mogle dovolj široko odpreti gobca, da bi jih lahko uporabile«. Nekdanja rešitev je tako postala jedro novega problema. 

 

Deleuze v splošnem predlaga, da vsak element evolucije, v kolikor je uspešen, uvidimo kot rešitev nekega singularnega problema: »Organizem ne bi bil nič, če ne bi bil rešitev problema, in enako velja za vsakega od njegovih diferenciranih organov, na primer za oko, ki rešuje problem svetlobe.« Vendar pa ne smemo iz na videz popolnih rešitev problemov sklepati na planiranost evolucije. Pogosto se namreč na tovrsten način, nekako skozi zadnja vrata, v biologijo znova priplazijo božanski načrt in nesmiselna vprašanja: kako je denimo možno, da se brez božjega posredovanja razvije organ takšne popolnosti, kot je človeško oko? Kako je mogoče, da se nekatere popolne geometrične oblike pojavijo pri povsem nesorodnih organizmih, kar pomeni, da jih ne moremo zreducirati na dednost?

 

D'arcy Wenworth Thopmson, škotski matematik in biolog, ki se je ukvarjal z vprašanjem ponavljajočih se pravilnih geometričnih oblik in fibonacijevega vzorca v naravi, je vedno znova prihajal do enakega odgovora: »Te abstraktne oblike so optimalne rešitev skupnih težav.« Trikotniki, pravilni četverokotniki in šesterokotniki so denimo tako ponavljajoči se motivi, ker so edini ploskovni liki, ki brez ostanka zapolnijo prostor. Ravne linije so v splošnem bolj pogoste od krivih ne zato, ker bi bile bolj všeč transcendentnemu ustvarjalcu, temveč zato, ker je daljica najboljša in najbolj ekonomična rešitev evoluciji povsem imanentnega problema povezave med dvema točkama na neki površini.

 

Leroi-Gourhan pa s tovrstnega stališča ne obravnava samo naravnih, temveč tudi kulturne fenomene. Osredotoči se predvsem na tehnično evolucijo. Vsak nov material, ki se pojavi v zgodnjih zgodovinskih obdobjih, je rešitev določenega problema, v nekaterih drugih primerih pa problem ne zadeva idealnega materiala, temveč idealno obliko. Ostrost kamna ali puščice je pač boljša rešitev lovskih problemov od njune toposti. Med najbolj presenetljivimi zgledi tovrstne evolucije navaja primer bodala, ki je posebej namenjeno za prebadanje železnih srajc ali stikov na oklepih. Za to funkcijo se je idealna oblika in dolžina bodala pojavila sočasno v različnih in medsebojno neodvisnih kulturah, podobno kot se neodvisno in nesorodno pojavijo fizikalno podobne rešitve za problem letenja tako pri ptičih kot tudi pri nekaterih žuželkah. 

 

KOMBINATORIKA MED ROKO, USTI IN MOŽGANI 

 

Vrnimo se k začetkom človeka. Roka in usta se torej s pojavom pokončne drže sprostijo, postanejo prosta za potencialna srečanja in za človeka specifično je, da se izrazito povežejo ravno medsebojno. Dejavnosti roke in sprednjih organov obraza postanejo tesno koordinirane. Gib postane komentar govora, govor pa dopolnilo giba. Ko pračlovek skuša razumeti sočloveka, gleda predvsem roko in usta, ki se medsebojno dopolnjujeta. Izgovorjeni ukaz nadomesti udarec z roko, ki pa je še vedno uporaben, ko prvi ne zadostuje. V ta skupek pa se pridruži še tretji člen, postopoma vedno bolj razviti možgani. Med temi členi se torej pojavi povsem novo problemsko polje, v katerem odigrata pomembno vlogo miselni odlog in odlog želje, ki ju je treba uvideti kot enost, pomembno na več ravneh, tako pri zametkih tehnike izdelovanja orodja kot pri kompleksifikaciji govorice.

 

Ponavljajoče se udarjanje med dvema kamnoma ima svoje odložene učinke. Roka, ki postaja vse spretnejša, se ne uporablja samo direktno za prehranjevanje, temveč začne izdelovati orodja, ki jih šele sekundarno, prek miselnega odloga, uporablja za pridobivanje hrane. Pojavi se operacija nadomeščanja: namesto direktnega lovljenja hrane se izdela lovsko orodje, seveda za še več hrane. Stvar samo pa začne nadomeščati beseda, seveda za še več stvari. Zato ne preseneča, da so prve besede ukazi. Govorica je v svojih zametkih povsem konkretna, zagotavlja komuniciranje med dejanji, v čemer je direktno povezana s tehniko. Obe nam prek odloga zagotovita stvar samo. Miselni odlog pa igra nadalje pomembno funkcijo pri tvorbi prvih preprostih pripovedi, pri katerih je smisel odložen k njihovemu koncu.     

 

Direkten produkt novo nastale konstelacije in njenih problemov je pisava. Zgodi se ponovna premestitev funkcij. Roka, ki je sposobna izdelovanja vse ostrejših predmetov in vse natančnejšega vrezovanja, začne preslikovati govorico in jo zapisovati v trdnejši material. Kar je vrezano ali zapisano, je težje pozabljivo in izbrisljivo od govorjenega. Med zapisom in ukazanim dejanjem, ki iz zapisa sledi, je časovni odlog lahko še daljši kot med besedo in dejanjem, zato se pisava uporablja predvsem za družbeno pomembne zadeve, za zapisovanje genealogij, zakonov in pogodb. Ni slučaj in obenem je, da je pisava kot produkt ostrega predmeta tesno zvezana z nasiljem, s čimer se je obširno ukvarjal Derrida. Znotraj pisave se igra dualnosti med roko in glavo premesti in dobi nove razsežnosti: »Paralelizem je znova vzpostavljen, roka ima svojo govorico, katere izražanje se nanaša na vid, obraz pa ima svojo, ki je zvezana s slišanjem, med njima pa je tisti kolobar, ki podeljuje posebni značaj mišljenju izpred pisave v pravem pomenu: gib interpretira govor, ta pa komentira grafizem.«

 

Tudi na vsebinski ravni človeškega samorazumevanja lahko zasledimo odmeve prvotne delitve na roko in glavo kot skupka možganov in ust. Na strani roke imamo denimo tehniko in ekonomijo, na strani glave religijo in filozofijo. Znotraj zadnje imamo nadaljnjo razvejanost na materializem in idealizem. Znotraj njiju lahko vse poskuse definicije človeka zvedemo na eni strani na sklop, ki poudarja tehniko, in na drugi strani na sklop, ki poudarja govorico ali razum. Osnoven fiziološki problem človeka se torej razprši in razmnoži ter tako odmeva skozi vse njegove dejavnosti. Seveda pa je vsaka redukcija teh kompleksnih problemskih sklopov na njihov fiziološko-evolucijski izvor nesmiselna in neproduktivna ter nič ne prispeva k njihovi specifični razrešitvi. Podobno denimo Leroi-Gourhan ugotavlja, da se funkcije prvih orodij direktno pokrivajo s funkcijami, ki so jih predhodno v celoti opravljali zobje, toda vseeno dodaja, da bi bilo »otročje, če bi v sekaču videli sekalec, prestavljen na konec prstov, ali v tolkaču kočnik, ki ga vihti pest«. Sprememba konteksta pomeni tudi postopno celostno spremembo funkcioniranja. V vsaki tovrstni premestitvi se del prvotnega problema izgubi, pojavijo pa se tudi nove, prej neobstoječe možnosti povezovanja. Iz sekača se denimo pač lahko razvije pisalo, medtem ko si je nemogoče zamisliti tovrstno vzporednost na ravni zobovja.

 

Leroi-Gourhanova intenca je v najširšem smislu razširiti logiko evolucije na področje človeške zgodovine. V tem kontekstu se sicer zaveda glavne razlike, ki se pojavi v načinu posredovanja podatkov iz roda v rod, saj je človek skrajen primer vrste, kjer prirojene nagone nadomesti izkustveno učenje. Kot pravi: »Zdi se, da živčni sistemi v zagonu evolucije res napredujejo v dveh nasprotnih si smereh, v prvi (v smeri čebele ali ptiča) živčna aparatura čedalje bolj na tesno usmerja obnašanje, v drugi (v smeri sesalcev in človeka) pa se živčne poti čudežno bogatijo s povezovalnimi elementi, ki so zmožni povezati situacije, ki jih je izkušnja že prehodila, z novo situacijo. Posameznikov spomin, ki je nastal v prvem obdobju življenja, tedaj odrine v ozadje spomin vrste, ki je zgolj rezultat dednih dispozicij živčne aparature.« 

 

Toda problem pri učenju iz izkustva je uvideti kompleksnost njegovega posredovanja, ki nikakor ni tako samoumevna kot učinkovanje genskega dedovanja prirojenih nagonov. Funkcijo govora in pisave je treba uvideti tudi v smislu dedovanja in prenašanja sporočila, toda ta ne deluje le v času tako kot dednost, temveč tudi v prostoru. Kot pravi Leroi-Gourhan: »Za zunanjega opazovalca je pravzaprav družbi mravelj in človeški družbi skupno le to, da pri obeh obstajajo izročila, ki zagotavljajo, da se od generacije do generacije prenašajo operativne verige, ki omogočajo preživetje in razvoj družbene skupine. O identičnostih in različnostih bi lahko razpravljali, vendar pa skupina preživi tako, da uporablja pravi spomin, v katerega se vključujejo obnašanja; pri živalih se ta spomin, ki je značilen za sleherno vrsto, opira na zelo kompleksen aparat nagona, pri antropih pa se spomin, ki je značilen za sleherno etnijo, opira na nič manj kompleksen aparat govorice.«

 

Govorico kot osnovo družbenosti je treba tu razumeti v njenem najširšem smislu, ki v sebi zaobjema poleg govorice v ožjem smislu tudi tehniko in pisavo. Ravno na tej podlagi Derrida uvede koncept prapisave, ki zajema vse načine transiranja in posredovanja informacij: prek genetičnih kanalov, prek izkušnje na podlagi govorice ali v primeru tehničnih strojev prek koda, ki je pridobljen iz človeške govorice in ki ga je človek vstavil v ta stroj.

 

Leroi-Gourhan ugotavlja, da se vse več znanja, ki se je tekom evolucije nakopičilo v telesu, začne v človeški evoluciji kopičiti zunaj njegovega telesa in tudi neodvisno od njegovega nadzora: »Ideologija se nekako uliva v tehnično ekonomski kalup in usmerja njegov razvoj, natanko tako kot se je prej živčni sistem ulival v telesni kalup.« Človeško telo je postalo za njegovo produkcijo utesnjujoče, kar  pomeni, da ga tudi nikakor ne smemo več pojmovati kot temeljne enote evolucije. Posameznik je nesposoben narediti raketo, kaj šele kaj bolj pomembnega za evolucijo. Nov subjekt lahko uvidimo v nekakšnem sicer nikoli homogenem družbenem organizmu, celostnem stroju, v katerem se telesi posameznika in družbe srečujeta v novih, v dosedanji evoluciji še nevidenih problemih.

 

Bral je Jernej Kaluža 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zanimiva tematika in dobra povezava filozofije(duhovnega) in biologije(stvarnega).Poskusi se malo bolj omejiti tujke,ker so (nekaterim) bralcem nerazumljive sicer pa si se fajn priblizal samemu bistvu..le tako naprej :-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness