Janez Janša: Performativna revolucija

Janez Janša: Performativna revolucija

Oddaja
13. 1. 2013 - 20.00
 / Teorema

Ali je performativna revolucija mogoča? Sta vidno in simbolno že dovolj emancipirana, da izpeljeta revolucijo in premagata ovire fizične države? Ali lahko ljudski protesti prevarajo državo s pomočjo performativnega? Spomnimo se na Janeza Janšo, Janeza Janšo, Janeza Janšo in premierja Ivana Janšo. Ali lahko v jedru tega ekcesnega preimenovanja opazimo priložnost, da performativa in moč množice izpeljeta revolt?

Toda kdo je tisti, ki išče cilj - oziroma ga je že našel? So to množice na ulicah ali rigidni vojščak moderne države? Slednji želi v ljudstvu vzbuditi čustvo platonske ljubezni, čaščenje prepovedanega cesarstva in spoštovanje tistega, česar posamezniku primanjkuje ali mu je bilo odvzeto. Spoštujmo torej rigidno državo in verjemimo. Na oblasti je samooklicani odrešenik, ki ga moramo ljubiti. V nasprotnem primeru nismo subjekti, ampak le zombiji, živi mrtveci. Smo mrtvi, ki nočejo ostati mrtvi in s tem rušijo simbolni red. Toda kdo je tisti, ki je poimenoval neimenljivo in tako z imenom zaznamoval prazen prostor, ki bi simbolno moral tak tudi ostati?

Trenutno si v državi mnoštvo subjektov prizadeva za desublimacijo oblastnega mesta. Trije umetniki so si leta 2007 s preimenovanjem sodelovanje pri tem onemogočili. Razlog za to je njihova simbolna determiniranost oziroma navezava na ime, ki že ima substanco. Že takrat so trije umetniki Žiga Kariž, Davide Grassi in Emil Hrvatin izstopili iz mantre ostalih prebivalcev ter se odločili za drugačno potezo.

Dejstvo je, da se za spremembe v naši državi poteguje mnoštvo in ne ljudstvo. Spinozin koncept mnoštva je oblika družbene in politične eksistence mnogih. Ti mnogi v kolektivnem delovanju vztrajajo kot pluralnost: ne povežejo se v ljudstvo, ki bi mislilo enotno. Mnoštvo je permanentna oblika eksistence, zato ima težave pri sinhronizaciji z oblastjo, ki je prehodne oblike. Kot bi rekel Paolo Virno: sloni na podmeni enega, ki ni manj, temveč veliko bolj obče od države. Sloni na javnem intelektu, govorici in občih mestih. Kolektivno mnoštvo je individuacija drugega reda in podlaga za vzpostavitev nepredstavniške demokracije, kar trenutemu rigidnemu pojmovanju političnega ne ustreza.

Upor na način identifikacije je poteza naivnega umetnika, ki politiki ne priznava političnosti v ljudskem pomenu besede. Ker gre tu za postmodernistično operiranje z rigidnostjo, pride do razkola med moderno oblastjo in postmoderno performativo. Preimenovanje iz osebnih razlogov v svoji popolni performativnosti tako izgubi politični naboj.

Blaž Lukan je v filmu Jaz sem Janez Janša poudaril, da je s preimenovanjem treh umetikov prišlo do nastanka raznovrstnih kolizij. Janša je tako na primer 'plesal v Berlinu' in s tem je performativa lahko nastopila v obliki politične sile. Ime samo je lahko nastopilo na način subverzije, toda dobesedno ji subverzija uspe le na papirju. Ime je kljub svoji relativni moči v polju fizičnega lahko namreč le zapisano ali izgovorjeno. Osnovni performativ pa se skriva v govoričenju, ne v branju. To zna performativno akcijo močno otežiti.

Trije Janezi Janša so posvojitelji imena, katerega nosilec je bil v letu njihovega preimenovanja takratni predsednik vlade, vsem nam znani Janez oziroma Ivan Janša. Ker je Jaz sem Janez Janša tudi prvi slovenski crowdfunded film, bi lahko rekli, da ima performativnost zaradi svoje masovnosti kljub vsemu lahko veliko moč. Ta se skriva v mobilizaciji ljudstva in posredno tudi simbolov. Moč simbola je treba izkoriščati, še posebej če ima sporočilnost tranzitoren vpliv na bivanje samo.

Lastnim imenom bi lahko rekli tudi operatorji razreda, saj tega predstavljajo na najosnovnejši ravni. Beseda, razumljena kot lastno ime, se umešča na raven, onkraj katere se klasifikacija neha. Takrat nastopi trenutek, ko se imena zaradi svoje simbolne moči lahko začne tudi izrabljati.

Moč performativnosti je tako postavljena pred prvo preizkušnjo, ko naleti na ovire fizične države. Označevalec je rigiden, v tem primeru je to oblastnik Ivan Janša. Rigidni označevalec je enak v vseh možnih svetovih. David Kellogg Lewis je pravil: »Tvoji dvojniki so ti podobni v pomembnih ozirih, bolj kot druge stvari v njihovih svetovih«.
Nova imena in poimenovanja nas približajo moči jezika – ta dovoljuje in omogoča dogajanja in premikanja. Prav ta kinetičnost in mehanskost pa prehajata na novo, simbolno raven moči, ki postane najmočnejša v času, ko ikona oziroma Vidno prevlada nad fizičnim.

Na tem mestu lahko uporabimo Benthamovo dihotomijo evlogističega in dislogističnega. Gre za distinkcijo, ki razlaga razliko med dvema poimenovanjena neke stvari ali entitete. To je točka, v kateri javno mnenje ali sila popularne in moralne sankcije dobita svojo moč. Je točka, kjer masovnost začne groziti praznemu mestu, ki ga je zapolnilo ime. Razmerje med evlogističnim in dislogističnim je najbolje opisano v primerjavi luksuza in blaginje.

Blaginja kot evlogističen pojem ima pozitivno konotacijo, luksuz pa je dislogističen, saj v sebi skriva negativno konotacijo. Janez Janša, ime štirih nosilcev, je kot razširjena novonastala entiteta že v osnovi dislogističen pojem. V diskurzu javnega mnenja ta umetna, neokusna simbioza teh štirih soimenjakov vzbuja moralno odklanjanje.

Po besedah Judith Butler je od procesa poimenovanja nekega objekta odvisna tudi možnost reartikulacije. Če proces poimenovanja objektov oziroma subjektov ustreza njihovi konstituciji, so njihove opisne značilnosti nestabilne. Tako so tudi odprte za vse možne hegemonske reartikulacije. Z navezavo na Laclaua: bistven performativni značaj poimenovanja samega že je sam predpogoj za vso hegemonijo in politiko.

V primeru Janez Janša sta performativnost s strani treh umetnikov in hegemonija ter politika s strani Ivana Janše tako popoln pogoj prej omenjenega odprtja hegemonskih artikulacij. Pride do pomnožitve označevalcev. Janez Janša oziroma Ivan Janša na tak način izgubi 'mandat' zaradi disperzije. Ta je posledica razdelitve simbolne moči enega imena na štiri objekte oziroma subjekte. Pride do multiplikacije imena in učinka praznega označevalca.
Vendar pa lahko to zgodbo beremo tudi v post-strukturalističnem duhu. Za začetek moramo razmišljati takole: Janez Janša ni tista gesta, ki odpre nov pomen v obstoječem simbolnem polju. Je samo tisto ime, ki zasede že prej obstoječo strukturno mesto proizvajanja nekega historičnega, kulturnega in političnega momenta. To strukturno mesto skuša narediti za nearbitrarno in ga inherentno zvezati s svojim imenom. Janez Janša hoče, da je njegovo ime ime Oblasti. Oblast kot simbol hoče spremeniti v oblast kot lastno ime. Toda kateri je tisti Janez Janša, ki hoče z imenom zaznamovati neimenljivo?
Potezo bivših Emila Hrvatina, Žige Kariža in Davida Grassija bi v kontekstu vstopa v neko institucijo tako lahko jemali tudi kot krst. Ozadje zgodbe njihovega preimenovanja je dejansko subverzija slogana Slovenske demokratske stranke, ki se glasi »Več nas bo, prej bomo na cilju«. Umetniki so se pridružili stranki in slogan uporabili za smoter svojega tamkajšnjega delovanja. Preimenovanje v predsednika stranke jasno poudari subverzijo, ki nastopa v imenu popolnega konformizma.

Judith Butler tu nudi zanimiv obrat: diskurz svojo moč kaže v tem, da producira to, kar poimenuje. Performativa je tako ena od domen, v kateri se moč odraža kot diskurz. S tem se nam cilj SDS zdi še bliže. Subverzivnost lahko na tem mestu naleti na nevarno točko, kjer se ji udarec lahko vrne. Multiplikacija imena Janez Janša lahko privede do tega, da se moč razgali in cilj morebitnega agresorja postane izvedljiv.

S preimenovanjem oziroma krstom je Janš kar naenkrat več. Uradno ime slovenskega politika je Ivan Janša, v javnosti pa uporablja svoje krstno ime Janez. Tako umetniki kot politik so bili zaznamovani s svojevrstnim krstom. Ta je njihovo družbeno pozicijo pretresel in ji dal novo, simbolno dimenzijo. Umetniki so proizvedli serijo – jasen znak je uporaba slogana stranke SDS: »Več nas bo, prej bomo na cilju«.

Tri Janše striktno ostajajo znotraj sistema, spoštujejo zakone in to pričakujejo tudi od svojega soimenjaka. V imenu subverzivne homogenizacije mnoštva subjektov bi za revolucijo umetniki storili vse. Edina opredelitev poguma, ki bi veljala za subjekt v lasti države, je tako izgnanstvo brez vrnitve ali izguba imena. Kot bi rekel Paolo Virno: nič ni manj pasivnega od pobega, saj se ta z alternativami ne ukvarja in se odloči za spremembo konteksta samega vznika problema. Kdo v naši zgodbi sploh lahko izgubi? Tisti, ki izgubi napad, ali tisti, ki uprizarja defenzivo v obliki obstoja samega in skuša poimenovati tisto, česar se ne sme poimenovati?

Identifikacija oziroma želja po uporabi enakega imena v primeru Janez Janša kaže na čaščenje kulta osebnosti. Tu umetnost spretno izrabi svojo pozicijo in dekonstuira čaščenje v lastno, subverzivno korist. Krst v tem primeru enačim s (pre)imenovanjem, saj je njegova funkcija podobna razsežnosti, ki jo vzpostavlja ritual, oziroma simbolni performativnosti.

Imenovanje je tudi gospodovanje, šolski primer tega je kolonizacija. Toda ali bi ofenzivno vlogo lahko imelo tudi dejanje treh umetnikov? Performativno dejanje Janeza, Janeza in Janeza Janše bi lahko jemali kot prilastitev imena obstoječe osebe. Ta oseba je zaradi svoje politične funkcije javna osebnost par excellence. Trije umetniki funkcionarju tako odvzamejo del simbolne moči.

Prilastitev imena bi lahko razumeli v obliki odvzema simbolne moči, toda prilastitev, čakajoč na svojo revolucijo, utone v Vidnem. V dobi Vidnega, kjer je oko organ, ki najbolje čuti in kadar poslušamo le tisto, kar se nas najbolj tiče, do performativne revolucije težko pride. V kakšnem primeru bi bila ta možna? V primeru, da bi umetniki spremenili svoje ime in s tem tudi svoj izgled, tako da bi zgledali kot Ivan Janša.

Toda kdo v končni istanci si sploh želi in mu uspe zmagati? Čigav cilj je zapolniti mesto oblasti s svojim imenom? Je to umetnost, ki ji uspe aktivirati svojo sporočilnost? Ali je to rigidni Ivan, ki se oklepa okvirjev toge fizične države in krepi urgentnost svojih raison d'état?

Naše romantično iskanje performativne revolucije se tu konča, saj osebni dokumenti niso last tistega, na katerega se nanašajo. So last države. Ta ima lastniško pravico nad osebnimi dokumenti vseh državljanov. Tako se v zbirališču revolucionarnih idej osvoboditve skriva tudi praktična in obenem privlačna destruktivna rešitev. Prerežimo osebne izkaznice in svobodni bomo.

Po besedah Alaina Badiouja je prava politika vedno distancirana od države. Prava politika je performativna politika, kaj pa je performativna politika drugega kot bivanje samo? Celotno zgodbo o Janezih se da razložiti tudi drugače in bolj sistematično. Izberemo si lahko dva okvirja in nanju apliciramo primer Janezov Janš. Nerešitev tako izpeljemo v dveh različnih smereh.

Če se za hip ustavimo pri Romeu in Juliji: "Samo ime je tvoje moj sovražnik; ti bil bi ti, čeprav ne bil bi Monteg. Kaj pa je Monteg? Roka, noga ni, obraz ni, niti kak drug del človeka. Preberi si ime. Kaj je ime? To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim; in Romeo, da se drugače kliče, popolnost svojo bi ohranil vso.

Julija na tem mestu ugotovi, da bi se z Romeom lahko ljubila šele, ko bi odvrgla svoji imeni. Prav ta moment označevalca imenu podeli fetišistično noto in ga s tem zaznamuje. V strukturalizmu bi roža dišala enako, če bi imela drugo ime, saj vonj ni učinek imena rože. V poststrukturalističnih okvirih, ki pa jeziku priznavajo performativno razsežnost, so pravila igre vedno drugačna. Odvisna so od subjekta, ki izjavo izreka in njegovega korelata, označevalca gospodarja. Število reartikulacij je neskončno, zato bi roža z drugim imenom dišala drugače.

Kaj bi bili Janše v strukturalizmu, kaj pa v poststrukturalizmu? Strukturalizem Ivanu Janši ponuja varno opcijo, saj performativi ne priznava možnosti transformacije realnega. Tudi če se ima za Janeza, bo Ivan Janša bo tako zmeraj Ivan. Strukturalističen diskurz tako Ivana Janšo postavlja v nelagodno situacijo, umetniki pa s svojo revolucijo ne uspejo. Preimenovanje v Janše jim okvirjev obstoja in simbolne moči ne spremeni.

Poststrukturalizem trem umetnikom nudi delno rešitev: subjekt v poststrukturalizmu predpostavlja gibanje od enega označevalca gospodarja do drugega. Gesta Emila Hrvatina, Žige Kariža in Davida Grassija bi bila tako lahko razumljena kot želja usesti se na mesto učinkov, ki jih jezik proizvaja. Rečeno drugače, to bi lahko imenovali državni performativni udar. Kateri Janša torej hoče oblast kot simbol transformirati v oblast kot lastno ime?

Aktu treh umetnikov bi lahko rekli tudi 'kraja denotativa'. To krajo so zagrešili, da bi s tem performativnost vezali nase. Njihova gesta odpre nove pomene v simbolnem polju, igro subjektov pa se tako lahko jemlje z distanco. Z vzpostavljeno distanco pa se performativna revolucija ne izide. Distanca sama je tista, zaradi katere se prepad med subjektom in državo še poveča.

Kje se skriva brezčasovnost Janezov Janš in Ivana Janše? Prav v tem, da hočejo oblast kot simbol spremeniti v oblast kot lastno ime. S tem kolektivnim preimenovanjem je s pomočjo znaka prišlo do nastanka substance in s tem nastanka specifične entitete. V polju političnega, tistega političnega, ki trenutno vodi državo, na oblasti substance ne sme biti. Mesto oblasti mora namreč ostati prazno.

Ivan Janša je zasedel strukturno in oblastno mesto, zdaj pa želi tam ostati. Janez Janša si torej želi, da bi njegovo ime postalo ime Oblasti. Po drugi strani si 'nemoralna' umetnost treh umetnikov želi isto. Trije umetniki ali Janez Janša politik, vsi si želijo zasesti mesto, ki si simbolnega pomena v demokratični državi ne sme želeti ali privoščiti.

Zaključimo elegantno, z izrekom iz poezije Gertrude Stein, z naslovom Sacred Emily: »Roža je roža je roža je roža«. Vrtnica bi z drugim vonjem dišala še vedno enako. Ime tako ne more proizvesti ničesar drugega kot le lastne serije. Tako do državnega performativnega udara ne more priti.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness