Potepanje po Potepuških spisih

Oddaja
30. 4. 2017 - 20.00
 / Teorema

Cankarjeva založba, del največje in morda edine slovenske založniške korporacije Mladinska knjiga, je v zbirki Čas misli pred meseci izdala knjigo Potepuški spisi: Od Prešerna do Ricarda, o kateri se bomo prav kmalu razgovorili v tokratni Teoremi. Preden spregovori konkretna misel o misli knjige, lahko morda z nekaj besedami opredelimo samo zbirko, kar bo še kar smotrna introdukcija v bistvo in prikaz samega teksta oz. tekstov, kolikor bo zmogla uokviriti določeno simptomatiko, na katero niso imuni niti spisi imenitno lucidnega teoretskega pisca oz. misleca, kakršen je avtor knjige prof. dr. Rastko Močnik.

 

Moč misli, torej, še kar drzno poimenovanje, ki pa ga vendarle ne moremo prebrati brez določenega cinizma; ne našega, temveč imanentnega imenu. Reči, da ima misel moč, je le nekoliko zamaknjeno ali neprisebno, ker se dandanes in tudi sicer skozinskoz pač praktično izkazuje, kako absolutno brez moči je vsakršno mišljenje – o čemer se mdr. razpisuje tudi naša knjiga -, na primeru dejanskih misli, ki jih mislijo v Moči misli misleče knjige, pa hote nehote ejakulira pocinizirana misel. Površinsko seveda na primitivni komercialni ravni, Žižek in Dolar sta pač popularna in se prodajata, kdo bi temu lahko sploh kaj resno zameril. Tudi ne, ker ne gre za ne vem kakšne izvirne tekste, temveč izbore reprodukcij, s katerimi se prek ponatiskovanja razmetavajo ti brezkončni spisi. Ne da ne mislijo ali mislijo slabo ali nimajo teoretske relevance, prej nasprotno, bolj je problematična njihova pričujoča faza cirkulacije, ki je v bistvu prazna, krik med kriki, betoniranje betoniranega, presežno prepakiranje. Kar je, nasprotno pretvarjanju denarja v kapital, ki kot dobiček spet postane denar v pretvarjanju v kapital in tako proti neskončnosti – tudi o čemer piše naša knjiga – kopičenje misli, pretvarjane v nemisel. Morda bi bilo primernejše poimenovanje Moč nemisli. Hm.

 

Pa dobro, Žižka smo vajeni, isto Dolarja ali Salecl, kamor bomo uvrstili tudi Močnika, če je to nemišljenje proizvajano s partikularnimi mišljenji, ki jih vendarle lahko razstavljamo kot delce iz atomskega jedra, da bi se ekvivalentno primeri sprostile tudi ekvivalentne količine za nemisli destruktivne energije, se že da preživeti. Malo pa vendarle špikne med rebri, ko kot kak okostnjak iz omare na trupla misli v Moči misli pade npr. gospod bivši sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjan M. Zupančič, ambasador naravnost grozljivega brezumja, če slednjega vzameš kolikor toliko resno. Kot npr. dandanašnja teoretska fizika delcev s kvazikomplicirano matriko matematične govorice zgrešeno pretendira, da dejansko kaj ve o vesolju, življenju in sploh vsemu – ker misli tako ali tako ne ničesar – tako nekateri gospodje z amaterskimi teoretizacijami oz. praznimi označevalci nekaterih teorij ter hudo površinsko logiko čistega uma morda mislijo, da res ne vem kaj mislijo, pri čemer absolutno ne morejo niti pomisliti, kaj mislijo dejansko. Tudi o teh podobnih horizontih se razpisuje naša knjiga. A ravno zaradi takšnih heterogenosti, ki zmorejo požreti vse, Moč misli izrazito izpisuje oz. zalaga miselno nemoč. Je pa verjetno jaka po poslovni plati, prodaji, razpisih ipd. Moč dobička nemoči misli?

 

No, Rastko Močnik in njegovi Potepuški spisi vendarle sodijo med močnejše in misli polne Moči misli, tako so imuni na razne obskurnosti ali nemišljenja, čeravno se omenjena slaba heterogenost v njih pojavlja ne vsebinsko, temveč formalno. Kar pa je vendar bistveno, kot nas mdr. v mišljenju ideoloških pasti oz. dejanskosti ali kar resničnosti podučijo prav ti v našo knjigo pritepeni teksti. Kraj izrekanja, mesto v označevalski verigi, privilegirano mesto mitologizacije, takšne reči, ki jih knjiga teoretizira odlično, a sama zapade v pozicijo reakcije ali recimo temu njenega praktičnega horizonta. A ker nas šprint, maraton in vobči tek odbijajo in se ne bi radi preveč zaleteli ali zašvicali, bomo sledili knjiginim spisom in se tako raje odpravili na potep. Po Potepuških spisih.

 

 

Kot ponavadi ne bomo veliko zgrešili, če bomo prebrali, kaj knjiga pravi o sebi oz. rečeno v njenem določenem diskurzu bomo računali, da nam videz predoči bistvo. Torej bomo iz ideološke lažne zavesti, v narekovajih, razbirali dejanska razmerja, tudi v narekovajih. Nasploh je v samih tekstih dosti narekovajev, ki pa v nasprotju z dandanašnjo vobčo rabo, se pravi nehotene ali hotene vzpostavitve distance, alibija do izrečenega, nad katerim ti navedki operejo roke, funkcionirajo organskejše, strukturno, kot, v narekovajih, algebrski znak jezikovnega diskurza. Da nas spet ne povleče predaleč, preberimo torej, kaj pravi tekstovni del dizajna na platnici:

 

'Lingvistika, literarna teorija, antropologija, psihoanaliza in historični materializem je pet področij, ki se jim je dr. Rastko Močnik posvetil s svojo neutrudno eruditsko mislijo. V knjigi sestavljajo pet poglavij, pet sklopov besedil, ki obravnavajo raznolike teme: od vprašanja obstoja zasebnega jezika in razvoja Prešernove metaforike do fukncij mita v družbi, razmerja med teorijo in prakso ter zmagoslavja tehnoznanosti. Potepuški spisi prinašajo nekaj Močnikovih prelomnih razmišljanj, med katerimi so tako njegove zgodnje revijalne objave kot najnovejši prispevki k mednarodnim zbornikom.'

 

Vsemu temu opisno ni kaj dodati, se pravi da je vtem o knjigi povedano vse in nič, zato je treba ta opis prebrati malo precizneje, da pa bi to storili, je treba prebrati celo knjigo, ki terja na moč precizno branje. In če naš potep začnemo tako rekoč na koncu – in če verjamete, da smo knjigo prebrali -, je treba naveden zapis ustrezno popraviti oz. modificirati. Lingvistika, literarna teorija, antropologija, psihoanaliza in historični materializem, teh pet področij se najmanj po zunanjem posegu, tako so pač urejeni v razdelke, že resda šeta po Potepih, vendar so diskurzivno in miselno stkana in pretkana, da bi jih le težko takole fino razločili oz. jih lahko malo na silo, kar pravzaprav stori naša knjiga. Čisto površinsko se npr. da kakšen tekst v poglavju Historični materializem zamenjati s kakšnim pod Psihoanalizo in obratno. Toliko bolj, ker je samo Močnikovo pisanje sumničavo do oz. distancirano od teh oznak, kolikor vse navedene vede, antropologija, literarna veda, lingvistika, še širše filologija, humanistika, zgodovina itn., nujno manifestirajo določeno ideološko posredovanost. Sicer se da prebrati, da se avtor, če naj ostane deklariran s temi znanstveno disciplinskimi termini, šteje za sociologa, a tudi pojav te znanosti ne ubeži recimo temu infraideološkemu pogledu.

 

Zato je treba v skladu s teksti v knjigi vsa ta področja in avtorja ustrezno distancirati; Močnik se je že resda ukvarjal z antropologijo, literarno vedo, lingvistiko itn., a nikoli ni bil antropolog, literarni zgodovinar ali lingvist, temveč je bistven njegov vpogled v njihovo dejanskost, ki pa je bistveno – marksističen. Rečeno v lacanovsko strukturalistični govorici – ki je ena od poglavitnih govoric knjige – marksizem in psihoanaliza sta privilegiran kraj, bomo namesto S malo za zabavo rekli veliki K, od koder je mogoče polno opomeniti vse prejšnje ideološko zastrte oz. z ideologijo šele možne znanosti. Ime za postopek umevanja je – teorija. In prav Marxovo in Freudovo delo predstavljata revolucionarno, se pravi edino resnično zarezo v teoriji, ki potemtakem ne rabi nekega mitskega, predpostavljenega onstranstva, npr. družba v sociologiji, narod v nacionalizmu, primitivnost v antropologiji itd., temveč strukturno, v narekovaju, razbira heterogenost, v narekovaju, v navidezni nerazstavljivi homogenosti, v narekovaju, recimo. Kaj precizneje tu pomenita marksizem in psihoanaliza, ne moremo zdaj popisovati, tu so drugi teksti, med katere štejejo tudi Potepuški spisi, so pa pomembni pogoji oz. recimo jim diskurzivni momenti ali nujno specifična mesta, od koder lahko takšna teorija vznikne. Skladno s tem bi lahko zgornji knjigin opis ne brez dobrodejne navihanosti spremenili v:

Razredni boj, kapitalistični način produkcije, stališče proletariata, nujna ideološka posredovanost, mitologija buržoaznega univerzuma ter freudovsko intersubjektivno veriženje označevalca so ključne točke, skoz katere Rastko Močnik posreduje v lingvistiko, antropologijo, literarno vedo itn.

Koliko bi bila to marketinško učinkovita tehnika, je vprašljivo, kakšnega žlahtnega meščana ali profesorja književnosti bi lahko tudi kap, da se še operira s temi termini nekdanjih svinčenih totalitarnih režimov, ko pa imamo izpolnjen tisočleten slovenski sen, nacionalno državo, preporod meščanstva itn. Sta pa s temi besedami gotovo zadovoljivo popisana tako bistvo kot manifestacija naše knjige.

 

Ko smo rešili ta recimo zunanji problem naše knjige, lahko zakorakamo globlje v samo potepanje, kjer pa bomo, kot bomo kmalu videli, naleteli na nov, čeprav podoben, nemara isti izid in zid, kot da je formalno neskladje zgolj odraz notrinske nezmožnosti oz. absolutne zmožnosti, ki zaradi sopostavljenega zgoščanja kastrira samo sebe. No, spet smo se nekoliko prevneto zalaufali in malce spesnili oz. pregovorno zapisali rezultat našega razmisleka, pa vendar je to bolj ali manj tudi postopek Močnikovega pisanja; na začetku izpisat poanto ter jo nato po teoretski logiki izpeljat. Tudi Hegel to počne. Bo že dobro tudi za nas.

 

 

Če začnemo na začetku, urednik knjige Jernej Habjan je v Uvodu zapisal malo konsistentnejši tekst kot na platnicah:

'Rastko Močnik je eden glavnih tvorcev izvirne freudovsko-marxovske teorije v humanistiki. Izvirnost te freudovsko-marxovske teorije je v tem, da je, natančneje rečeno, lacanovsko-althusserjevska. Lacanova in Alhusserjeva strukturalistična vrnitev k Freudu oziroma Marxu je Močniku omogočila izvirno kritiko zgodovinskega freudo-marksizma, izviren rez z idealističnim humanizmom prvotnega freudomarksizma Wilhelma Reicha ali Herberta Marcuseja. Vzpostavljanju in ohranjanju te prekinitve s humanistično ideologijo v humanistiki se Močnik posveča že štiri desetletja. V tem času je Močnik Lacanov in Althusserjev strukturalizem izvirno uporabil za intervencije v samo intervencijo, v sam strukturalizem, kakor je ta posegal v humanistiko. V podobnem zaporedju kakor strukturalisti je tudi Močnik posegal najprej v lingvistiko in literarno teorijo, nato v antropologijo in psihoanalizo, v najnovejših spisih pa predvsem v kritiko politične ekonomije. Potem ko je Saussure odkril razliko v jeziku, Jakobson afazično motnjo v poeziji, Lévi-Strauss divjino v misli, Lacan metaforo v subjektu, Althusser pa ideologijo v ekonomiji, je Močnik v njih samih odkril in vztrajno odkriva teorijo. Nekaj prelomnih, a danes slabše dostopnih nasledkov tega odkrivanja, med katerimi so tudi piščeve zgodnje revijalne objave in najnovejši prispevki k mednarodnim zbornikom, prinašajo tukajšnje litterae vagantes, tukajšnji Potepuški spisi.'

 

To se kljub nekaterim grobo rečenim rečem, ki pa jih kratkemu uvodnemu sestavku seveda ne moremo zameriti, bere še kar fino in napoveduje neko v smotrno berljiv lok vpeto kontinuiteto. Vendar slednja ob nadaljnjem branju knjige umanjka. Kako se to zgodi. Kot že rečeno, spise v zasilno celoto povezuje zgolj sestavljanje od zunaj, da pač ta in ta spis podobno kot naslednji ali prejšnji govori o tem in tem, po samem pisanju pa delujejo, kot bi bili razločeni, tj. prebereš enega in potem bam, strogi rez, prihaja naslednji, paradigma sam sebi. V neki govorici knjige bomo zapisali, da je vsak spis v sebi sinhron, zaključen in homogen v svoji špuri, a so vsi skupaj kot celota, celovitost knjige diahroni. Temu bi se dalo čisto preprosto izogniti z minimalnim uredniškim posredovanjem, ki bi ga lahko morda še najboljše izvedel še živeč avtor sam, namreč podoben preludij, kakršnega smo malo prej navedli, pred vsakim spisom, kot je to narejeno denimo v Freudovih raznih zbranih spisih. Morda tudi kakšno tekstovno vezivo vmes, da bi jih strogo samostoječe nekoliko zgravitiralo skupaj.

 

Kar pa privede do še važnejšega zatika, ki se tika posebej tegale pisanja. Zaradi teoretske zgoščenosti in vsaj lastne partikularne zaokroženosti je ob tej knjigi tako rekoč nemogoče spisati koherentno Teoremo, čisto fizično. Skorajda vsak tekst v knjigi bi se dalo zapopasti z njemu pripadajočo teoretizacijo. Tako bi lahko zgolj na hitro našteval in premišljeval, kaj vem, npr. konzervativni, fančiškanski katolicizem proti janzenizmu v času po strukturalni metaforičnosti Svetokriškega kot konstitutivnih ideoloških faktorjev pri pojavu Prešernove, na ideologiji nacionalnega materinega jezika osnovane umetnosti. Ob čemer bi seveda hitro zmanjkalo placa in bi vse skupaj funkcioniralo enako kot knjigina diskontinuiteta, pač mala teoremica ob teoremici. Tako je resen razmislek o knjigi nujno istoveten njeni reproducirajoči razprtosti, kar bi seveda imelo neubranljiv šarm fragmentiranosti npr. Marxovega opusa, nedokončane mojstrovine, multiideologizirne sfere v vršenju vsakokratne dejanskosti itd., če bi bilo to zgolj to in ne bi imeli na razpolago tako splošno razširjene močnikovske literature. Torej ostane Močnik nedostopnih ali težko dostopnejših spisov, to pa je spet muzejsko, iztrgano iz njihove odlične teorije, ki spodnaša ravno podobno spomenikovanje oz. bi jim prav prišlo vsaj pretanjenejše kuriranje.

 

Zato je treba onstran te bolj ali manj nesmotrno vkup dane gmote iz nje iztrgati tisto res dobro v Potepuških spisih, in to je postajanje njihovega mišljenja, strukturiranost njihovega pisanja. To je tisto, kar knjigo rešuje razgravitacije od lastne sredice, specifičen modus pisanja, edino v katerem najde teorija svoj izraz in obraz, in nekaj teh potez oz. fint oz. nemara edinih možnih jezikovnih udejanjenj bi rad izpostavil v zadnjem delu tegale zapisa.

 

 

Malo naivno in blesavo rečeno, glavna odlika teh spisov je, da so res težki za branje, ne nerazumljivi, kriptivni ali prekomplicirani, temveč preprosto – težki za branje. Kar je v splošnem odklonilno, to moramo seveda še enkrat znegirati in sprevreči v dobro. Ne čisto brez veze s spisi v knjigi, katerih razpravljalna logika je vrhunsko marxovska oz., kar je isto, avtentično heglovska. Glavni gradnik vsakokratne poante je ponavadi predpostavljeno, izgubljeno, iskano in spet najdeno protislovje, ki s sopostavljenimi negirajočimi členi postane pozitivno določujoč faktor. Če lahko za hip pozabimo na konkretno praktično teorijo, to močnikovsko pisanje mestoma deluje kot historično materialistična vaja v aufhebungu. Ni pa to tisto, zaradi česar se večino tekstov v knjigi bere le stežka. Morda lahko zadevo praktično ponazorimo z nekim drugim, sorodnim avtorjem.

 

Žižek, ta ta para pa pa, oh honey honey, pa pa ra ta pa pa etc. Nič čudnega, saj koreninita v istem intelektualnem vzniku. Kar dela žižkovsko pisanje v primerjavi s pričujočim dostopnejše, je širok spekter vobče dostopnih ponazoritev, filozofantskih parabol, zaradi katero potem kakor zaštekamo filozofskejše stavke. No, Močnik tu operira bistveno nasprotno in tudi v neštevilnih konkretnih primerih je zelo eliptičen in skrajno neanekdotičarski, zato je tudi pisava toliko čistejša, teoretskejša. Ni fora samo v tem, da mnogokrat operira z diskurzom, ki ga morda danes nismo več tako vajeni kot denimo pred tridesetimi leti, diahronija, sinhronija, interpelacija, metafora, metonimija itn., ter njegovim konsistentnim obvladovanjem. Je še drug, pomembnejši moment, ki to pisanje predikatira za res teoretsko.

 

Naj slednje za konec ponazorimo z enim od postopkov v knjigi. Težka berljivost in avtentična teoretičnost teh tekstov je v tem, da ima njihova govorica svojo funkcijo povsem izven tako imenovanega naravnega ali recimo temu splošnega občevalnega jezika v tem primeru pač naše partikularne časovnosti, vse seveda v narekovajih. Tisti glavni označevalec brez označenca v nekem jeziku, na podlagi katerega se govorca razumeva, ne po črki, temveč po duhu, garant za to razumevanje, v katerega mrežo je nujno ujeto vso nadaljnje praktično govorjenje, označevanje, materinskost v maternem jeziku, kar vse je na tej ali oni točki nujno zaobjeto v tem ali onem ideologiziranju, ideološko interpelirano; ta naturaliziran moment jezika v teh spisih umanjka oz. je na absolutnem minimumu. Pisani so slovensko, berem slovensko, vendar se moram zaradi čistosti in splošne nereferencialnosti, strogega zaobjetja v tako rekoč govorno algebrirani strukturiranosti, te slovenščine, teoretske oz. močnikovsko teoretizirajoče slovenščine naučiti na novo. Nimam spontane referenčne točke, skoz katero bi lahko filtriral stavke. Kar jim v tem pogledu fali oz. ima nemara videz slepe pege, so ravno pogosti marxistični aksiomi, tj. razredni boj itd., tudi če so skozinskoz uporabljani nemistificirano in v konstantem gibajočem odnosu z ostalimi označevalci, ravno zaradi česar bi morda moral njihovo siceršnjo nevtralnost bolj podčrtati in jih sostrukturirati, da bi izgubili videz nonšalantne samoumevnosti, ki jim ga tolikokrat očitajo razni na pojem komunizma alergični gospodje akademiki. Tem težkim besedam, razredni boj, delavski razred, revolucija, teoretska avantgarda, buržoazija, vzeti balast, s katerim jih dandanes spontano in referenčno oblagamo, kakorkoli že. Ravno ker jih je sedanja ideologija pokopala s tolikšnim triumfom, so v nekaj deset let starih spisih toliko bolj recimo temu stilno zaznamovani. Pojav teh spisov v knjigi omrežiti v analizo, ki jo vzpostavljajo. 

 

Potepanje po Potepuških spisih je s svojo knjižno prakso torej zaklenjeno v današnji anonimni oblastniški ideologiji, ki jo tako fino teoretizirajo, a ji skoz to izdajo, mišljeno v obeh pomenih, ne morejo ubežati. Triumf slednje je ravno brezhibna teoretskost teh spisov, zato je nemara najsubverzivnejše dejanje barbarski poseg v pričujočo celoto, imenovano knjiga; že če bi jih fizično iztrgali iz zaobjetja in vezave v Času misli, Cankarjevi založbi, populističnem knjigotrštvu in jih tako emancipirane brali vsakega razločeno in posebej, diahrono, bi njihova teoretsko revolucionarna sinhronija morda butnila toliko intenzivneje.

 

 

 

    

 

  

 

 

   

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness