LENOBA NI KLJUČ, LENOBA JE VRATA

LENOBA NI KLJUČ, LENOBA JE VRATA

Oddaja
1. 5. 2020 - 16.30

 

Lepo in dobesedno pozdravljeni v Mestnem odpovedniku. Tudi tokrat se bomo ukvarjali s pijanostjo. Poznamo jo v različnih oblikah - dandanes pogosto pade na pamet tista od oblasti. Ker pa je petek in povrh vsega še praznik dela, bomo za spremembo trezno premislili kaj je delo, kaj prinaša nam in kaj drugim in kako nam onemogoča, da bi bili sicer lahko pijani - od življenja samega. Tu pa nam bo na pomoč priskočil slavni Paul Lafargue. Ta francoz, nepresenetljivo rojen na Kubi, ni bil kar en lik - bil je odločen socialističen aktivist, celo tako odločen, da je baje zaradi njega sam Marx rekel, da “če so oni marksisti, jaz to že nisem”. Generacijskemu nerazumevanju navkljub je Lafargue sitnemu bradatežu speljal in tudi uspešno poročil njegovo drugo hčer Lauro, s katero sta, že v poznih letih, napravila pravi romantično aktivističen dvojni samomor. Še prej pa je Lafargue napisal delo, ki je najbolj zaznamovalo njegovo početje, poleg občasnih obiskov zaporov. Ravno tam se mu je kakih dvajset let po prvi izdaji Kapitala utrnila ideja za oster polemičen spis, katerega del bomo danes prebrali, sliši pa na naslov PRAVICA DO LENOBE.

Predgovor

/.../ Buržoazija je tedaj, ko se je bojevala zoper plemstvo, ki ga je podpirala duhovščina, uveljavila svobodno izkušnjo ateizma; toda po zmagi je spremenila ton in ravnanje; danes pa si skuša z religijo okrepiti ekonomsko in politično nadoblast. V 15. in 16. stoletju je veselo nadaljevala pogansko izročilo ter proslavljala meso in njegove strasti, ki jih je krščanstvo zavrglo; dandanes, ko je do grla sita dobrin in užitkov, zanika nauke svojih mislecev, Rabelaisov, Diderotov in pridiga mezdnim delavcem vzdržnosti. Kapitalistična morala, bedna parodija krščanske morale, z anatemo zadeva delavčevo mesto; njen ideal je omejiti producenta na najmanjši minimum potreb, odpraviti njegove radosti in strasti in ga obsoditi na vlogo stroja, ki brez konca in kraja poraja delo.

/.../ Revolucionarni socialisti morajo znova začeti boj, ki so ga bojevali filozofije in pamfletarji buržoazije; naskočiti morajo moralo in socialne teorije kapitalizma; v glavah razreda, ki je poklican k akciji, morajo porušiti predsodke, ki jih je zasejal v vladajoči razred; proti licemercem vseh moral morajo razglašati, da bo zemlja prenehala biti solzna dolina delavcev, da bodo v komunistični družbi prihodnosti, ki jo bomo »če je mogoče miroljubno, sicer pa nasilno« ustvarili, človeške strasti imele uzdo okrog vratu, kajti »vse so dobre po naravi, izogibati se moramo le njihove slabe rabe in ekscesov« temu pa se lahko izognemo le z njihovim vzajemnim uravnovešanjem, s harmoničnim razvojem človeškega organizma.

1. Pogubna dogma

Lenarimo v vseh rečeh, razen v ljubljenju in pitju, razen v lenarjenju. - Lessing

Čudna norost je obsedla delovne razrede narodov, kjer vlada kapitalistična civilizacija. Ta norost povzroča osebno in družbeno bedo, ki dve stoletji trpinči klavrno človeštvo. Ta norost je ljubezen do dela, smrtonosna strast do dela, ki izčrpuje življenjske sile posameznika in njegovega potomstva. Duhovniki, ekonomisti in moralisti pa so posvetili delo, namesto da bi se uprli tej duševni zablodi. Ti zaslepljeni in omejeni ljudje so hoteli biti bolj modri od svojega Boga; ti slabotni in prezira vredni ljudje so hoteli spet uveljaviti tisto, kar je bil njihov Bog preklel. Jaz, ki se ne razglašam za Kristijana, ekonoma in moralneža, se ob njihovi sodbi sklicujem na sodbo njihovega Boga; ob pridigah njihove religiozne, ekonomske morale z grozotnimi posledicami dela v kapitalistični družbi.

V kapitalistični družbi je delo vzrok vsakega intelektualnega propada, vsake organske deformacije. Primerjajte čistokrvneža iz Rothschildovih konjušnic, ki mu streže dvoroka služinčad, s težkim prostakom z normandijskih kmetij, ki orje zemljo, vlači gnoj, prevaža žetev. Poglejte plemenitega divjaka, ki ga misijonarji trgovine in trgovci z religijo še niso pokvarili s krščanstvom, sifilisom in dogmo dela, nato pa poglejte naše bedne strežnike strojev.

Če hočemo v naši civilizirani Evropi najti sled prirojene človekove lepote, jo je treba iskati pri narodih, ki pri njih ekonomski predsodki še niso izkoreninili sovraštva do dela. Španija, ki žal propada, se lahko pohvali, da ima manj tovarn, kot imamo mi zaporov in kasarn; toda umetnik uživa, ko občuduje drznega Andaluzijca, zagorelega kot kostanj, pokončnega in prožnega kot jeklena palica; in človeku zatrepeta srce, ko sliši berača, veličastno oblečenega v preluknjan capa, kako z amigo ogovarja Ossunskega vojvodo. Za Španca, pri katerem prvotna žival še ni odmrla, je delo najhujše vseh suženjstev. Tudi Grki iz velikega obdobja so za delo imeli samo prezir: delati je bilo dovoljeno samo sužnjem: svoboden človek je poznal samo telesne vaje in umske igre. To je bil tudi tisti čas, ko si se gibal in dihal med Aristotelovim, Fidijevim, Aristofanovim ljudstvom; to je bil čas, ko je peščica pogumnih na Maratonu strla horde iz Azije, ki jo je Aleksander kmalu potem osvojil. Antični filozofi so učili prezir do dela, do te degradacije svobodnega človeka; pesniki so opevali lenobo, to darilo bogov: O Melibea Deus nobis hoec otia fecit.

Kristus je v svojem govoru na gori pridigal lenobo: »Oglejte si rast lilij na polju, ne delajo in ne predejo, pa vendar vam pravim, Salomon v vseh svoji slavi ni bil sijajneje oblečen.« Jehova, bradati in odvratni bog, je dal svojim častilcem čudovit zgled idealne lenobe; po šestih dneh dela je večno počival.

/.../

Pa vendar je proletariat, veliki razred, ki obsega vse proizvajalce civiliziranih narodov, razred, ki bo s svojo emancipacijo emancipiral človeštvo od suženjskega dela, izdal svoje nagone in ne pozna svojega zgodovinskega poslanstva; dovolil je, da ga je pervertirala dogma dela. Trda in strašna je bila njegova kazen. Vse individualne in družbene nadloge so nastale iz njegove strasti do dela.

2. Blagoslovi dela

/.../ In pomislite, da so se sinovi junakov Tetorja pustili z religijo dela degradirati tako močno, da so po 1848. sprejeli kot revolucionarno pridobitev zakon, ki je omejeval delo v tovarnah na dvanajst ur; za revolucionarno načelo so razglasili pravico do dela. Francoski proletariat, sramuj se! Samo sužnji so bili zmožni takšne nizkotnosti. Grku iz heroičnih časov bi bilo potrebnih dvajset let kapitalistične civilizacije, da bi dojel takšno ponižanje. /.../ To delo, ki so ga junija 1848 delavci z orožjem v roki zahtevali, so vsilili svojim družinam; baronom industrije so izročili svoje žene in otroke. Z lastnimi rokami so uničili domače ognjišče; z lastnimi rokami so zatrli mleko svojih žena; nesrečnice so morale noseče in doječe otročiče oditi v rudnike in manufakture kriviti hrbtenico in izčrpavati živce; z lastnimi rokami so zlomili življenje in moč svojih otrok. – Proletarci, sramujte se! Pa vendar so vsi buržoazni filozofi, pisci in ekonomisti /.../ intonirali ogabne pesmi v počastitev boga Napredka, prvorojenca Dela. Po tem, kar pripovedujejo, bo na zemlji zavladala sreča: že je čutiti njen prihod. V minulih stoletjih so prebrskali fevdalni prah in bedo ter poročali o mračnih nasprotjih blaginji zdajšnjega časa. Mar so nas utrudili ti prenažrteži. Ti zadovoljneši, ki so še pred kratkim sodili med služinčad velikašev, danes pa so peresni hlapci in mastno plačevani hlapci buržoazije. /.../Delajte, delajte proletarci, da povečate družbeno premoženje in svojo individualno bedo, delajte, delajte, da boste s tem, da postanete revnejši, imeli več razlogov za delo in za bedo. Takšen je neizprosen zakon kapitalistične produkcije.

Ker so proletarci prisluhnili sleparskim besedam ekonomistov in se z dušo in telesom prepustili zlu dela, poganjajo celotno družbo v te presežnoprodukcijske industrijske krize, ki povzročajo krče družbenega organizma. Ker pride tedaj do preobilja blaga in do pomanjkanja kupcev, se delavnice zapro, lakota pa biča delavsko prebivalstvo s tisočjermenim bičem. Proletarci, ki jih je pobebavila delovna dogma, ne razumejo, da je presežno delo, ki so si ga naprtili v časih tako imenovane prosperitete, vzrok njihove zdajšnje bede in da bi morali steči k žitnim kaščam in vpiti: »Lačni smo in jesti hočemo!… Res, nimamo niti prebite pare, toda četudi smo še taki berači, smo vendarle mi poželi žito in obrali grozdje…«

/.../ Naša doba je, kot pravijo, stoletje dela; dejansko pa je stoletje bolečine, bede in pokvarjenosti.

kle je dosegljiv še cel tekst za ne-lene

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.