Pogovor z dr. Miroslavom Stanojevićem

Pogovor z dr. Miroslavom Stanojevićem

Okrogla miza, intervju ali pogovor
3. 11. 2018 - 17:00

Slovenski sindikati v 90. letih postanejo intermediarne neokorporativne interesne organizacije oz. v bolj znanem jeziku – socialni partnerji. V pogojih takratne gospodarske rasti je bila kombinacija socialnega partnerstva in strategije sindikalnega ekonomizma uspešna. Postopno desindikalizacijo, neenakomeren trend izgube sindikalnega članstva, ki je v Sloveniji opazen vse od osamosvojitve dalje, pa je vsaj deloma mogoče pripisati strateški neprilagodljivosti sindikatov.

Ob pogojih vključevanja v Evropsko unijo, Evropsko monetarno unijo in zvezo NATO so se slovenski sindikati postopoma oddaljili od avtentičnih zahtev članstva in utrpeli izgubo njegove podpore. Izvozna podjetja so po vezavi tolarja na evro na mednarodnem trgu ostala konkurenčna z intenziviranjem in fleksibilizacijo dela, kar je med drugim potenciralo nezadovoljstvo članstva v sindikatih zasebnega sektorja. Po izbruhu krize leta 2008 se je strategija socialnega partnerstva iztekla v concession bargaining – v pogajanja o popuščanju z delodajalci, bankami, vladami. Temu je ustrezal dodaten zdrs v ekonomizem, kar je pomenilo, da so se sindikati začeli še bolj boriti za ozke ekonomske (plačne) interese svoje baze. Neizogibni implikaciji tega sta medsindikalna tekma za pridobivanje članstva in močna interesna fragmentacija celotnega sindikalnega prizorišča.

Prejšnjo sredo smo se pogovarjali z dr. Miroslavom Stanojevićem, rednim profesorjem na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki se raziskovalno posveča sindikatom ali, kot pravi sam, bolj se ukvarja z družbenim kontekstom, v katerem ti delujejo kot pa s sindikati samimi. Izhodišče pogovora je bilo aktualno dogajanje na sindikalnem prizorišču – očitna razklanost sindikatov javnega sektorja pri pogajanjih z vlado. Kako zgodovinsko-razvojno razumeti to soliranje? In pogovor je stekel v različne smeri. Vabljeni k poslušanju intervjuja Aktualnopolitične redakcije Radia Študent.

“V središču pozornosti so dogodki v javnem sektorju in nadaljevanja pogajanj, ki so bila prekinjena. Opazen in močan je trend fragmentacije, interesne fragmentacije in neke hude konkurence ter tekmovanja med parcialnimi interesi. To je skupna  značilnost dogodkov v sindikalnih gibanjih v Evropi. V središču teh velikih konfliktov so konflikti v javnem sektorju, ki so posledica te zadnje krize in varčevalnih ukrepov, ki so bili panevropski. Ta fragmentacija je fragment širše evropske sindikalne zgodbe. Ni to nobena posebnost. Posebnost je ta, da se trenutni konflikti fokusirajo na javni sektor. Ti posebni interesi znotraj sindikalnih gibanj so zmeraj obstajali, le mehanizmi integracije teh interesov so bili različni. Zares posebno obdobje v zgodovini kapitalizma je povojno obdobje, ko je bila politična integracija v družbah povojnega demokratičnega kapitalizma zelo močna, ko je bila močna socialdemokracija. V tem obdobju se je izoblikoval množični sindikalizem, ki je temeljil na sistemu partnerstva, kolektivnih pogajanj, to so bile res množične in vplivne organizacije. Težave se zgodijo proti koncu tega obdobja, ki mu rečemo tudi obdobje fordizma ali keynesianizma. Ta prelom se dogaja proti koncu sedemdesetih, začetku osemdesetih let in od tedaj bi rekel, da imajo sindikati problem – kontekst se popolnoma spremeni, težave so v gospodarski rasti, pojavlja se brezposelnost. Politike, ki jih države uveljavljajo, so naravnane v smer, ki omejuje sindikate. Politični referenčni okvir se izgubi. Socialdemokracija je v težavah in politična dimenzija, politična integracija je šibka, nekih alternativnih, novih oblik politične integracije ni. V tem kontekstu se dogaja ta fragmentacija. Če se pogovarjamo o Sloveniji in njenih posebnostih v zadnjih dvajsetih, tridesetih letih pri razvoju sindikalnega prizorišča, lahko rečemo, da je Slovenija v tem kratkem obdobju na nek res zanimiv način ponovila celotno povojno zgodovino družb demokratičnega kapitalizma. V 90. letih se je v Sloveniji izoblikoval sistem, ki je bil zelo podoben sistemom tega povojnega demokratičnega kapitalizma ali recimo fordizma. Slovenija je vstopila v obdobje tranzicije z zelo močnim sindikalnim gibanjem, v katerem so prevladovali delavci zaposleni v industriji, tako da je v celotni aktivni populaciji skoraj polovica ljudi delala v gospodarstvu. To je bilo jedro res klasičnega sindikalnega gibanja, ki je ob sorazmerno močni tradiciji ali levosredinski integraciji imel podoben učinek in izoblikoval se je sistem podoben povojnemu obdobju v družbah demokratičnega kapitalizma. To je bil sistem neokorporativizma ali socialnega partnerstva – vodstvo sindikalnega gibanja vstopa v neke politične menjave z levosredinskimi koalicijami, vladami. Problem v družbi je inflacija, inflacijo omejuješ tako, da omejuješ rast plač, temeljni pogoj je, da imaš gospodarsko rast. Če se z omejevanjem rasti plač sindikati strinjajo, potem sledi vprašanje, kaj dobijo v zameno. Vlada jim reče, da imajo dostop do oblikovanja javnih politik, omogočeno jim je sodelovanje pri oblikovanju delovne zakonodaje, pokojninskega sistema itn. To se je dejansko do vstopa v Evropsko unijo dogajalo. Po vstopu v EU in evroobmočje se zgodi prelomnica, ki je podobna prelomnici iz 70., 80. let, ko se je zgodila simbolna točka, ki jo zaznamuje Margaret Thatcher. Vstop v EU pomeni radikalno spremembo konteksta, cela ekonomija se še bolj odpira, konkurenca se stopnjuje. In od te točke naprej, posebej po uvedbi evra, ko se kontrola nacionalne valute, denarja prenese na nadnacionalno evropsko raven, se parametri popolnoma spremenijo in se vzpostavlja klima, okolje, ki je za sindikate načeloma neugodno. In od te točke naprej sindikati dejansko izgubljajo članstvo in to dramatično, v slabem desetletju izgubijo skoraj polovico članstva. V Sloveniji je zgodba ista, samo koncentrirana. Pred vstopom v EU se stopnja sindikaliziranosti stabilizira na 40 %, tj. delež sindikaliziranih v aktivni populaciji, zaposlenih in brezposelnih skupaj. Kar je bilo nenavadno visoko tudi v primerjavi z Zahodno Evropo, da sploh ne govorimo o družbah po socializmu ali obdobju postkomunizma, kjer so sindikati že tedaj bili totalno v komi in so danes večinoma v hudih težavah. Stopnja je bila torej nenormalno visoka in potem se v slabem desetletju ta številka prepolovi. Tako da je danes po tej stopnji Slovenija nekje v evropskem povprečju. To ni edini indikator moči sindikatov, je pa pomemben.”

 

Zdi se, da desindikalizacija sovpada z gospodarsko krizo.

“Empirično je potrjeno, da imajo sindikati hude težave, ko je kriza, ko je upad gospodarske aktivnosti, v tem obdobju definitivno izgubljajo članstvo. Izjeme so začetki kriz, tudi v 70. letih so bile narejene empirične raziskave, ki so kazale, da temu ni tako. Seveda ni tako. V prvem obdobju krize kriza udari najšibkejše, ki so šibko sindikalizirani, te kriza najprej spuca in potem v naslednjem valu zadane te, ki so res imeli neke standardne zaposlitve. Torej, to je osnovno pravilo, empirično potrjeno, da so krize neugodne. V primeru Slovenije je zadeva spet atipična. Upad se je začel v obdobju po nezaposlenosti, res ekstremne konjunkture, v obdobju prve Janševe vlade, ko je Slovenija bila preplavljena z dotokom poceni denarja. Ko se je dogajalo vse živo, od sprožanja privatizacij do pretiranih ambicioznih investicij, znotraj gospodarstva je nastopilo obdobje res nezdrave rasti, utemeljene na poceni denarju. In je hecno – pričakoval bi, da bi v tem obdobju sindikati imeli rast, nasprotno – začeli so izgubljati članstvo in potem, ko je udarila kriza, se je ta trend samo nadaljeval in malo poglobil. To se pravi, da so se izgube začele pred krizo. Razlage so različne, obstajajo celo podatki, da so plače v tem obdobju rastle, skrajno nenavadno, ampak, ko malo premislite – vi lahko za nekaj odstotkov višjo plačo delate enkrat več. Drugi dejavnik je ta, da je baby boom generacija že v tem obdobju začela odhajati v pokoj. Prekarizacija pa se dogaja že tedaj in narašča. Dogaja se sprememba starostne strukture. Mladi, če vstopijo v sindikate, vstopajo vse pozneje. Starejši se ohranjajo in počasi odhajajo v pokoj in to je nek temeljni trend tega obdobja. Ključni vzrok je dejansko popolna sprememba okolja. In sindikati, ki so bili navajeni na delovanje po tej tradicionalni socialdemokratski matriki, da so torej imeli množično članstvo, se vključevali v oblikovanje javnih politik, opravljali neko politično menjavo z elitami, nekaj pridobili – to več v tem novem kontekstu ne deluje. Mogoče so se nastavki te krize oblikovali prav v tem obdobju – analize bi morale biti opravljene, morda bi pokazale, da so te kompromisi in politične menjave imeli takšno naravo, da so se preveč odlepili od vsakdanjih interesov članstva in članske logike. Torej ko se gre v politične menjave, je zmeraj ta nevarnost … Imaš neko pogajalsko platformo, imaš pogajalce, delodajalce, vlado in se prilagajaš, greš v kompromise in v teh kompromisih se lahko toliko odmakneš in odtujiš od interesov vsakdanjega članstva, da začneš izgubljati podporo, legitimnost. In potem se dogaja ta proces, o katerem se pogovarjava.”

 

Nesoglasja na medsindikalni ravni še dodatno otežujejo sodelovanje s pogajalskimi partnerji v območju vpliva, političnih menjav. Kako realno je enostransko sprejemanje ukrepov, mimo sindikatov?

“To se zgodi v krizi, ko so krizne razmere – očitno ta sistem ni več deloval, to je praktično primer vseh kriznih vlad z izjemo te prve Pahorjeve vlade, ta je podcenila krizo. Po eni strani so sindikati veliko pričakovali, ker je prihajala socialdemokratska vlada, upali so na obnovitev te zgodbe, ta socialdemokratska vlada pa je v resnici imela zelo ambiciozen projekt strukturnih reform z zelo natančnim programom reforme pokojninskega sistema, reforme trga delovne sile, tega se je lotila in potem so se začeli nesporazumi, ki jih je kriza še malo bolj poglabljala. V tem prvem obdobju se nihče ni zavedal, kako resna je reč, in leta 2009 eksplodira, najbolj izrazito v Gorenju. Potem se zgodijo prvi premisleki, sindikati po tej stavki zahtevajo radikalno zvišanje minimalne plače, vlada je v konfliktu z njimi in sproža pokojninsko reformo in sindikati pravijo, da je to, kar zahteva vlada, nesmiselno in zavrnejo to pokojninsko reformo, takšna je približno bila ta igra. Potem vlada enostransko zviša minimalne plače, poskuša izpeljati svojo pokojninsko reformo in sooči se s hudim nasprotovanjem sindikatov ob podpori politične opozicije, tako da na koncu pokojninska reforma v tej prvi fazi propade. In sledijo predčasne volitve. Potem naslednja vlada, vmes se kriza seveda poglablja, pelje te radikalne varčevalne ukrepe in izpelje ZUJF, življenjska doba te vlade je bila zelo kratka, zaključi se z zimo nezadovoljstva, res pa je, da v tem obdobju ta vlada sprejme pokojninsko reformo, ki so jo sindikati prej zavrnili, skupaj s sindikati. Pri tretji vladi pa sindikatov sploh ni bilo zraven, to je bila vlada Alenke Bratušek, to je bil grški scenarij in tu manevrskega prostora ni bilo, to je bilo res enostransko, unilateralno odločanje.”

 

Dr. Miroslav Stanojevič v prispevku Vzpon in dezorganizacija neokorporativizma v Republiki Sloveniji govori o tendenci postopnega samoizčrpavanja. Podjetja so po letu 1991 izkoristila manevrski prostor za intenziviranje dela. Z enostavnimi organizacijskimi prijemi, dodatnimi delovnimi obremenitvami zaposlenih, tudi ob obstoječi ravni plač, so dosegala dobre poslovne rezultate. Izoblikovale so se t. i. koalicije preživetja – koalicije delavcev, njihovih sindikatov in menedžerjev, ki so omogočale nekonfliktno zaostrovanje pogojev dela. Dokler je šlo, dokler je bil življenjski minimum zagotovljen. Spomnimo se stavke v Gorenju leta 2009. Takrat se delavke in delavci niso obrnili le proti vodstvu podjetja, pač pa tudi proti sindikatu.

“Definitno, oni so se obrnili proti politični eliti, proti vodstvu Gorenja, proti sindikatom, to je bil spontan protest žensk, ki so tam bile tako izmozgane kot v filmu Charlieja Chaplina Moderni časi. Ženske so razlagale, da ne morejo na stranišče, da jim je prepovedano, in da so skoraj dobesedno laufale za tekočim trakom za par sto evrov plače. In seveda – tu je prišlo do eksplozije. Je pa to že bila kriza in Gorenje je res bilo v stiski, ker se je prodaja na evropskih trgih popolnoma ustavila. Ko kriza pride, kaj se zgodi? Družine prelagajo nakupe reči, za katere menijo, da lahko počakajo – nehajo kupovati avtomobile, hladilnike. Ta sektor je takoj na udaru. V Sloveniji je bil močno na udaru gradbeni sektor. To se je skombiniralo in je eksplodiralo v tej točki. Ko se nakopiči – izbruhne. In to je bil dokaj nekontroliran izbruh. Pod pritiskom tega nezadovoljstva, jaz mislim, so sindikati takoj artikulirali to zahtevo za 600 evrov, torej 60 % procentov povprečne plače, dvig minimalne plače. In potem se zgodi ta hec – vlada par mesecev pozneje sprejme zakon brez sindikatov, zviša plače v upanju, da bodo sindikati podprli pokojninsko reformo. Sindikati pa rečejo: ‘Pardon – to sprejmemo, pokojninska reforma, o tem se bomo še pogovarjali.’ Na politični ravni je to tako potekalo.”

 

Plače so rasle počasi, delovne obremenitve pa hitro.

“Po vseh teh nekih mednarodnih primerjavah, te raziskave opravlja tudi evropska fundacija iz Dublina, imate empirične podatke, ki so zelo dramatični in kažejo – s tem sem se ukvarjal že pred petnajstimi leti, in to se stopnjuje in ponavlja – na intenzifikacijo dela, ki je v Sloveniji nadpovprečna in res ekstremna. In ta podatek je potrebno umestiti tudi pod vprašanje prekarizacije dela. Prekarizacija je tudi v funkciji konkurenčnega evropskega okolja. To je poceni delo, ki se posredno in neposredno uporablja v konkurenčne namene. Ko ti artikuliraš ta interes in sindikaliziraš to populacijo, ki jo je res težko sindikalizirati, to je res partikularen, parcialen interes ljudi, ki so notranje sfragmentirani, orientirani primarno s svojimi individualnimi strategijami preživetja. Če so pri očetu in mami, imajo neko družinsko podporo in tako funkcionirajo. To populacijo je težko sindikalizirati in ljudje, ki se s tem ukvarjajo, to zelo dobro vedo – narediti sindikat iz tega, ki bi se sam reproduciral, je praktično nemogoče. Ampak če delaš iz te partikularne pozicije sindikat, si v težavah, lahko pa uveljaviš to preko različnih ovikov in sprejmeš zakonodajo, ki blaži te interese, samo se moraš zavedati, da v tem konkurenčnem okolju, če ti izboljšaš, zavaruješ njihov interes, izboljšaš njihovo pozicijo, da rabiš nek širši okvir sindikalnega gibanja – tudi politični –, da spodbujaš neko solidarnost. Solidarnost pomeni, da ti standardno zaposleni sprejmejo nase dodatno breme. Ampak če drži ta podatek, da so standardno zaposleni že izmozgani in pripeljani do meje, potem imaš problem, kako uveljavljati to solidarnost. In potem lahko prihaja do interesnih konfliktov in hudih težav. Tudi v javnem sektorju so obremenitve dramatične. V javnem sektorju se tudi zaostrujejo notranji režimi. Vprašanje, kakšen manevrski prostor obstaja. Ključna zadeva pa se mi zdi v tem, kot smo na začetku omenjali, da tem partikularnim interesom manjka nek referenčni politični okvir, ki ga nimajo. Pojavljajo se fragmenti, vendar vsaj v slovenskem prostoru ustrezne točke artikulacije ni.”

 

Jasno je, da so bolje organizirani sindikati, ki dobro artikulirajo svoje partikularne interese, uspešnejši. In ključna tarča bo ponovno enotni plačni sistem. Komentira dr. Miroslav Stanojević.

“So pa očitni ti interesni razcepi. Zdaj je na tapeti je enotni plačni sistem in je zamajan. Ampak z vidika kontrole javnih stroškov je ohranitev plačnega sistema zelo racionalna rešitev. Smo pa trenutno v neki fazi, očitno so jo vsi parcipirali kot ključno fazo, v kateri pridobivajo neko pozicijo, plačni razred plus, in potem, ko se to doseže, se zabetonira za neko nadaljnje obdobje. Ampak tu očitno medsebojnega upoštevanja drugih interesov kolegov ni. Potem seveda vsaka od teh skupin poudarja svoje posebnosti. Polje je tako vzpostavljeno, da je tu težko biti pameten. Edino, kar vem, bilo bi racionalno ... Obstajajo kolegi, mlajši kolegi, ki zelo zagovarjajo sesutje tega sistema, ampak sesutje tega sistema odpira potem res hude probleme regulacije javnega polja in plač v javnem sektorju in še hujše fragmentacije. To pa bo res dramatično. In preko ovinka velikih stroškov se bomo spet vrnili na neko obliko regulacije, verjetno ima država tudi druge instrumente, da to ureja. So pa pomembne tu razlike med temi interesnimi skupinami, ker sindikati delujejo kot interesne skupine, njihova realna moč je v večini odvisna od sposobnosti njihovih pogajalcev, a ne izključno od tega, tudi od realne moči teh družbenih skupin, to je pozicij v delitvi dela – nekatere so strateško bolj pomembne, druge pa manj. Tipičen primer so zdravniki, ki imajo močan vir strukturne moči v tej delitvi dela, najbrž bi se našla še kakšna skupina, ampak recimo, da so zdravniki tu res nekaj posebnega. Potem imate represivne organe, ki uradno po zakonodaji ne bi smeli stavkati, ampak imajo te druge prijeme, podobne stavki, tako da je njihova realna moč večja.”

 

Hierarhija med poklici se torej prenaša na sindikate.

“To je zmeraj bilo. Imaš različne pozicije v tej delitvi dela in na tem utemeljene različne moči, potem je odvisno od tega, kako so artikulirani, kako so organizirani – če so dobro organizirani, če jim sistem to omogoča, potem uveljavljajo te interese. Ampak ključna točka je zmeraj ta točka politične integracije tega. A mi ugotavljamo, da smo na različne načine na različnih pozicijah vsi skupaj deprivirani. To, da me na delovnem mestu, na na videz prijetni in standardni zaposlitvi vse bolj kontrolirajo, da se vse bolj birokratizira celoten proces, da vse bolj postaja nevzdržno, da zahtevajo vse več dela od mene, da se tudi tu dogaja izgorevanje v službi. In na drugi strani nek delavec, ki je izpostavljen večizmenskim pritiskom in izčrpavanjem. Ko ugotoviš, da tu obstaja nek skupni imenovalec, potem lahko rečeš, da s to družbo nekaj ni v redu. Nekaj je narobe. In potem potrebuješ neko integracijo – politično in teoretično – in rečeš, dobro, tako je v Sloveniji, kako pa je drugod? Drugod pa je podobno ali še slabše. V tej točki lahko malo internacionaliziraš zadevo. Ampak to je velik panevropski politični projekt, ki ga socialdemokracija ne zmore, to je tradicionalna levica – ko pogledate strukturo evropskega parlamenta je jasno, da so v popolni defenzivi.”

 

Delavska svetovalnica, tj. »društvo, namenjeno zagovorništvu, varstvu, promociji ter razvoju delavskih, socialnih in statusnih pravic delavcev in ostalih ranljivih skupin«, aktivno naslavlja najranljivešji segment na trgu dela, migrantske delavce in delavke. S svojim delovanjem zapolnjuje manko zastopanja in individualne pomoči tistim, ki v kritičnih situacijah, v katerih najpogosteje nastopajo kot žrtve suspenza pravne države, potrebujejo praktično asistenco. Predvsem slednje se zdi, da je eden izmed primarnih razlogov za vključitev v sindikat. Dr. Miroslava Stanojevića smo naslovili s povsem preprostim in banalnim vprašanjem: Zakaj se danes včlaniti v sindikat?

“Ko sem prebral to, kar ste nakazali v naši komunikaciji, sem pomislil na sindikalne identitete. Sindikat je kolektivna organizacija in poudarja to kolektivizacijo interesov. Ampak sindikat se lahko prilagaja tudi individualizmu in individualističnim strategijam posameznikov. Lahko imate sindikat, to so idealni tipi, ki bi lahko gradil svojo identiteto in deloval kot pravna svetovalnica. Imate težavo, plačujete članarino in dobite nek nasvet. V vsakem sindikatu imate to dimenzijo, vendar če ga zreducirate na to, potem od sindikata nič ne ostane. Pravno svetovanje imate mogoče brezplačno, v sindikatu plačuješ članarino, sicer pa bi plačal nekaj za nasvet, dobil bi podoben nasvet.  To so sindikati, ki so orientirani na neke storitve, lahko celo dobite neke privilegije pri nakupih, to so te tržni prijemi, ki so v direktni komunikaciji s temi individualnimi interesi posameznikov. Nekako funkcionirajo, pridobijo člane, ampak tako sindikalizirani člani so kratkotrajni člani, to ne funkcionira. Vsi realni sindikati pa uporabljajo tudi te prijeme. Druga točka so plače. Plače in recimo pogoji dela. Na tej točki se je oblikovala identiteta politično-ekonomističnega sindikalizma, to je socialdemokratski sindikat po drugi svetovni, to so ti množični sindikati, velike organizacije, bolj organizacije kot gibanja, ki na tej točki boja in pritiska za zviševanje plač delujejo v obdobju fordizma ali keynesianizma. To je druga identiteta, zelo močna, še živi in deluje, kot smo rekli, v 90. v Sloveniji je to zelo dobro funkcioniralo, ampak potem vidimo, da je tudi to v težavah. Pogoj pa je ta močna politična integracija in socialdemokratska stranka. Potem imate tretjo identiteto, o tem govori Richard Hyman, sindikat kot gibanje. Hyman se vrne v zgodovino in reče, pomislim, kako je bilo na začetku, kako so delovali. Solidarnost je bila zelo močna, močan je bil občutek prizadetosti, deprivacije, medsebojne solidarnosti in tega aktivizma od spodaj znotraj civilne družbe. Najbližje temu izvirnemu konceptu je dejansko ta Delavska svetovalnica, posebej, ker so fokusirani na najbolj nevidne ljudi, ki jih sploh ne opazimo – so jih prav inštalirali v javni prostor in vidimo obstajajo ti ljudje, ki so tudi aktivisti. V tem smislu gre za neko inovacijo, v tem tradicionalnem sindikalizmu pa je to zelo zahteven način delovanja. Zahteva ekstremen angažma, zelo zagnane aktiviste, je treba preživet od članarin, ki so ključni finančni vir vsakega sindikata. Sindikati so prostovoljne organizacije, odvisne so od članarin. Čim se krčijo ti resursi, potem so v problemu. Lahko, kot druge civilnodružbene organizacije, imajo kakšne druge vire, ampak ti viri ob politični spremembi, poglejte Madžarsko, lahko usahnejo čez noč in potem si v težavah.”

 

Delavska svetovalnica deluje kot nekakšen servis. In za zdaj deluje uspešno. K njim pridejo npr. delavci, ki ne obvladajo jezika in imajo težave z izpolnjevanjem obrazcev. Večini so bile grobo kršene delovne pravice, pri Delavski svetovalnici pa se jim individualno posvetijo. Predvsem ugotavljajo in opozarjajo na to, da so delodajalci vse bolj inovativni. Outsourcing je poslovni model, ki so se ga posluževali tudi na Fakulteti za družbene vede.

“Čistilke so zelo inteligentno delovale, zelo inteligentno lobirale in sporočale povsod, tudi tu, tako da je to bila zelo premišljena akcija – mislim, da so bile odločilne predvsem one. To je bila fantastična transformacija. Dejansko imate iz neke totalno idiotske, bedne pozicije zdaj nasmejane ženske, ki z veseljem opravljajo svoje delo. Najbolj perverzen rezultat je ta, da je to zdaj cenejše za fakulteto kot tisto prej, ko je fakulteta outsourcala nekega mojstra, ki jim ni plačeval ne za pokojninsko ne za zdravstveno zavarovanje.”

 

In kaj bi pomenila radikalna preusmeritev sindikatov k članski bazi, npr. zgolj nudenje praktične asistence?

“Ko se ti začneš vračati k članski bazi, potem imaš problem fragmentacije. Point je v tem ravnovesju. V tem ravnovesju je problem prav na politični ravni, tu se podira ravnovesje, v točki politične integracije. Sindikati se vsi vračajo k članstvu. Kaj delajo pogajalci v javnem sektorju? Vsi so se obrnili k članom. Člani so pa radikalni. Vsi bi hoteli par razredov več. In potem dobite konflikt. Dobite radikalizirane empirične interese, ki jih je težko sestaviti, to pa je integrativna točka. V obdobju fordizma, v povojnem obdobju je obstajalo ravnovesje med tem. Takoj ko je sindikat zabluzil v pogajanjih, je začutil težave, delegitimizacijo od spodaj. In odreagiral. Dobil je malo fragmentacijo in spet integriral. To je bilo zelo krhko ravnovesje. Ko se spremeni kontekst, potem rabiš popolnoma nov projekt. Rečeš, tu v tej neoliberalni globalizaciji se nekaj dogaja, ker je nevzdržno. To je popolnoma nov politični projekt.”

 

Na okrogli mizi, ki jo je pred časom organiziral Urad za makroekonomske analize, so bili predstavljeni razlogi za prehajanje iz javnega v zasebni sektor – zahtevni poklici v zasebnem sektorju so veliko bolje plačani kot v javnem. Nasprotno so manj zahtevni poklici v javnem sektorju boljše plačani kot v zasebnem. Tu je še beg možganov.

“To so procesi, ki se dogajajo v vseh državah znotraj Evropske unije, ki so periferne ali polperiferne. To je problem tega konteksta. Ti imaš preprosto plače, ki so za naše okolje spodobne, človek ima možnost v neki profesiji, ki mu je to ključna motivacija, niso vsi takšni, ampak recimo tisti, ki ugotovi, da lahko enkrat ali trikrat več zasluži, in ima te kompetence, da se lahko vključi v drugo okolje, gre. Slovenija niti tako zelo ekstremen primer v bistvu sploh ni, ker ljudje tehtajo med temi sorazmerno spodobnimi plačami in pogoji. Če se pogoji zaostrujejo, potem se tudi ta problem zaostruje. Na Hrvaškem se dogaja res eksodos, to je množičen odliv, tudi iz Bosne in Hercegovine. To je res permanentna krvavitev teh sistemov – iz Srbije, Romunije, Bolgarije. Tisti, ki imajo neke kompetence, ki so tržno zanimive,  množično migrirajo in so zelo konkurenčni na teh novih trgih in so za staroselce zelo neprijetna konkurenca, kar je tudi dobra podlaga za spodbujanje konfliktov. Npr. tudi v Angliji. Ne samo proti migrantom nasploh, ampak tudi tem migrantom.”

 

Dr. Miroslav Stanojević na koncu poda še napoved izteka pogajanj v javnem sektorju.

“Kako se bo izteklo, res ne vem, berem to, kar tudi vi, ampak iz tega ne znaš razbrati preveč. Dejstvo je, da se je zgodil ZUJF, to je omejevanje stroškov javnega sektorja, ti varčevalni ukrepi, to je bilo leto 2012 spomladi, to je bila res revolucionarna akcija, izpeljana v mesecu ali dveh. Po tem so bile dane obljube, sindikati so bili dobesedno stisnjeni v kot, zaradi teh okoliščin, kriza se je dramatično poglabljala. Tedaj je bila dana obljuba, da se to bo spremenilo, potem ko nevihta mine. In nevihta je minila in sindikati pričakujejo, da se vsaj približno prenovijo ta razmerja pred varčevalnimi ukrepi, kar običajno ni tako. To, kar se enkrat izgubi, se težko dobi nazaj. To pa je spet evropski kontekst – politika krčenja javnih stroškov, politika medsebojnega konkuriranja teh kvazi nacionalnih sistemov znotraj evropskega trga. Temu rečejo strokovnjaki, ekonomisti, notranja devalvacija. Prej si imel ta monetarni instrument, zdaj tega več nimaš, zdaj lahko zmanjšaš stroške s fleksibilizacijo trga dela, omejevanjem javnih stroškov in potem zvišuješ konkurenčnost. Ampak to je dirka proti dnu. Negativna. Zmeraj obstaja nekdo, ki je bolj konkurenčen.”

 

Spraševala sem Ajda. Tehniciral je Linč.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.