Privatizacija v javnem interesu
Herceg Novi, Kotor, Tivat, Budva, Bar, Ulcinj. 6 priobalnih črnogorskih občin, sicer znanih po izjemnih naravnih lepotah, v zadnjih letih postajajo bojišče med javnimi in zasebnimi interesi. Črna gora ima slabih 300 kilometrov jadranske obale, ozki priobalni pas pa pripomore kar tretjini bruto domačega proizvoda. Velik del tega pade pod rastoči sektor turizma, česar se dobro zavedajo in tudi s pridom izkoriščajo vladajoči v Podgorici.
Črna gora je med vsemi nekdanjimi republikami Socialistične federativne republike Jugoslavije specifična v tem, da ji že od leta 1990 oziroma od prvih večstrakarskih volitev dalje vlada ena stranka. To je Demokratska partija socijalistov Črne gore, krajše DPS, ki jo tako ali drugače že 26 let vodi aktualni premier Milo Đukanović.
Odkar je Črna gora leta 2006 razglasila neodvisnost od Srbije, jo je zajel val privatizacije, ki ne pojenja, usmerjen pa je predvsem v priobalno območje, ki je najbolj atraktivno za tuje investitorje. Zadnja v nizu takšnih območij je Buljarica pri Petrovcu, ki jo je vlada dala na razpis za nakup in dolgoročni zakup z namenom gradnje hotelskega kompleksa kljub temu, da gre v dobršni meri za zasebna zemljišča, zaradi česar so številne nevladne organizacije vložile tudi tožbo proti predstavnikom vlade zaradi zlorabe položaja. Po mnenju aktivistov bi država morala prvotno razglasiti javni interes, nato pa odkupiti zasebna zemljišča in rešiti vse spore ter šele nato dati območje na razpis.
Kot je pogosto za podobne razpise v Črni gori, tudi tokrat celotna dokumentacija javnosti ni na voljo, kar spodbuja sume o korupciji. Da pa ni potrebno imeti vseh papirjev, da odkrijemo konflikt interesov, nam na primeru Buljarice opiše Dragan Šepelj iz nevladne organizacije Naše ognjište.
Poleg pravnih se v javnosti pojavljajo tudi ekološke skrbi glede napovedanega projekta. Pomen Buljarice razloži Aleksandar Perović, direktor okoljevarstvene organizacije OZON.
Kljub zakonskim osnovam, ki urejajo ekološko problematiko pri izvedbi takšnih projektov, pa okoljevarstveniki na osnovi preteklih slabih izkušenj ostajajo pesimistični.
Vlada je v tem in prejšnjem mandatu poskusila z vzpostavitvijo pravne podlage za prodajo javne in zasebne zemlje ter ustvarjanjem čimbolj ugodnih pogojev za tuje investitorje, a te spremembe zaenkrat še niso bile sprejete v parlamentu, kot pojasnjuje Šepelj.
Tudi spremembe zakonov, za katere zadostuje navadna večina v parlamentu, v tem trenutku še mirujejo.
Ravno argument gospodarske rasti in novih delovnih mest je tisti, ki ga ima vedno v rokavu Đukanović, saj pod njegovim vodstvom država dosega zavidljive gospodarske statistike v primerjavi s sosednjimi državami. Svoj pogled na stvari predstavi Perović.
Delovna mesta, ki jih prinaša turizem v Črno goro so večinoma za nižje kvalificirane kadre ter jih pogosto bolj kot domačini opravljajo delavci iz sosednjih držav ali severa Črne gore, ki ga je tranzicija gospodarsko precej močneje prizadela.
Đukanovićeve obljube o novih delovnih mestih in celo množični imigraciji delavcev v Črno goro tudi Šepelj označuje za prenapihnjene.
Seznam lastnikov megalomanskih hotelskih kompleksov v Črni gori nam postreže s široko paleto investitorjev - od kanadskega milijarderja Petera Munka, lastnika Porto Montenegro, preko egiptovskega podjetja Orascom v Luštici in investicijske skupine Qatar Diar pri Tivtu do azerbajdžanskega naftnega podjetja SOCAR v Kumboru.
Kar posebej skrbi Dragana Šepelja iz nevladne organizacije Naše ognjište, je netransparentnost, ki spremlja projekte od razpisov dalje.
Nujnost transparentnosti poudarja tudi Aleksandar Perović, direktor okoljevarstvene organizacije OZON.
Nevladne organizacije so podobno kot na primeru Buljarice tudi v preteklosti na sodišča vložile tožbe v zvezi s korupcijo pri postopkih privatizacije, a večinoma neuspešno. Eden od razlogov za to je po mnenju Perovića ravno pomanjkanje uvida v dokumentacijo s strani javnosti.
Perović je mnenja, da se aktualni vladi mudi, da še pred iztekom tega mandata uspešno proda čimveč ozemlja in s tem napolni državno blagajno pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami.
Večina zakupov priobalne zemlje daje investitorjem upravljalne pravice za obdobje do 100 let:
Pozitivni finančni učinki prodaj so bolj kot ne kratkoročni, saj je v državi, kjer je ista stranka na oblasti že 26 let, meja med državnimi in strankarskimi interesi zamegljena. Pojasni Perović.
Ob zaključku velja še poudariti dejstvo, da ima Črna gora v prvem členu ustave zapisano, da je poleg socialne in pravne tudi ekološka država. Še zadnjič komentira Aleksandar Perović.
Dodaj komentar
Komentiraj