9.00

Začenjamo v Ukrajini. Tej so Združene države Amerike obljubile približno petinsedemdeset milijonov dolarjev vredno pomoč v obliki življenju neškodljive opreme. Arzenal pomoči bo sestavljen iz stvari, kot so vojaški džipi humvee ter neoborožena brezpilotna letala. Poleg tega bo Washington za pripadnike separatistične republike Doneck ter za Rusijo, ki naj bi prvi nudila vojake in opremo, sprejel dodatne gospodarske sankcije.

Nadaljujemo v Franciji, kjer je predsednik François Hollande oznanil odločitev, da na ulicah vsaj do poletja ostane deset tisoč vojakov, nameščenih po terorističnih napadih v januarju. Večji del nameščene mase - sedem tisoč vojakov - bo varovanje opravljalo na verskih krajih.

Zaključujemo v Ugandi. Tamkajšnji parlament je ugotovil, da se že dalj časa bije z neuravnovešenim poročanju o sebi. Da bi v svet vpeljal izgubljeno harmonijo, je sprejel zakon, po katerem morajo medijske hiše po prvem maju zamenjati vse novinarje, ki so se s parlamentarnim dogajanjem ukvarjali več kot pet let. Odziv novinarjev po pričakovanjih ni bil pretirano navdušen.

10.00

Indonezija namerava v bližnji prihodnosti usmrtiti Brazilca Rodriga Gularta. Ko je ta leta 2005 vstopal v državo, so v deskah za surfanje odkrili šest gramov kokaina. Poleg njega je bilo na smrt zaradi sodelovanja pri istem zločinu obsojenih še enajst ljudi - dva Avstralca, državljani Francije, Gane, Nigerije, Filipinov ter Indonezije. Enkrat v bližnji, a nenapovedani prihodnosti bodo sredi noči odpeljani iz celic, postavljeni pred dvanajstčlanski strelski vod ter napolnjeni s svincem. Zadeva sama po sebi ne bi bila pretirano intrigantna, če v Rodrigovem primeru ne bi govorili tudi o paranoidni shizofreniji.

Rodrigo naj ne bi bil čisto pri pravi že od otroštva. Depresijo in bipolarno motnjo so mu v zdravniški karton pripisali že pri šestnajstih letih, nakar pa ni odšel na zdravljenje. Resnična norost pa se je začela kmalu po obsodbi, ko se je začel pogovarjati z duhovi. Začel je verjeti v sicer neizmerno privlačno idejo, da je Indonezija odpravila smrtno kazen. Glasovi v glavi gotovo ne bi lagali. Na njegovo nesrečo počenjajo prav to. Natvezili so mu tudi, da bo kmalu izpuščen in nagnan tja, od koder je prišel. Njegova družina je ob pomoči brazilske ambasade omogočila več psihiatričnih pregledov, ki so po obiskih od julija do novembra omenjena letanja v višave razglasili za avtentične. Rodrigo je uradno nor. Kaj sledi?

Brazilija je pritisnila na indonezijsko vlado z opazko, da ji njena odločitev ni povšeči. To pa verjetno ne bo pretirano učinkovito. Novi predsednik Joko Widodo je namreč znan po tem, da ljudi rad postavi pred zid. Za primer lahko povemo, da je bilo med letoma 1999 in 2014 usmrčenih sedemindvajset ljudi. No … Joko jih je že v prvih stotih dneh dal postreliti šest. Posebej rad ima tujce, ki z mamili kvarijo njegovo čudovito deželo. Ob stalnih pritožbah mednarodne javnosti ohranja stoično držo in zavrača pomilostitev kogarkoli od oseminpetdesetih, ki prav tako čakajo na usmrtitev. To mu narekuje zakon.

Zakon mu je prejšnji mesec prišepnil tudi, naj pokonča Brazilca Marca Archerja. Brazilska predsednica Dilma Rouseff je na to odgovorila z namrgodenim obrazom, odpoklicem svojega ambasadorja in nepriznanjem indonezijskega na svojem ozemlju.

Rodrigova usoda je bolj ali manj odvisna od ekipe psihiatrov, ki jih je nadenj poslala indonezijska vlada. Po štiriinštiridesetem členu njenega kazenskega zakonika namreč ni v redu, če streljaš na umsko neprisebne. Ali se bo Rodrigo zdel odsoten tudi indonezijskim psihiatrom, pa bo razvidno po testu, ki bo trajal slabi dve uri. Problematična ni samo časovna zamejitev. Težava je tudi v Rodrigovem vztrajnem zavračanju tega, da naj bi v glavi slišal tuje glasove. Na prigovarjanja sorodnikov, da naj s tem preneha, se je odzval z isto trmo. V primeru, da prizna, bodo ljudje namreč mislili, da je nor.