Britoff iraške nafte

10:05 Surovine

V tokratnem surovinskem Britoffu bomo sledili korakom ameriškega obrambnega ministra Jamesa Mattisa, ki se je v ponedeljek mudil v Iraku. Tam je, kot so to v zadnjih dneh in tednih počeli tudi nekateri drugi vidni predstavniki ameriške vlade, moral zanikati besede svojega predsednika Donalda Trumpa. Mattis je tako poudaril, da Združene države Amerike ne bodo zasegle iraških zalog nafte. S tem je skušal pomiriti Iračane po Trumpovi izjavi, da zmagovalcu pripada tudi vojni plen ter da bi morale ZDA obdržati iraško nafto. Poglejmo torej, kdo si lasti iraško nafto.

Najprej pa razmejitev. Upravljanje in podeljevanje koncesij za iraška naftna polja je razdeljeno med vlado v Bagdadu, ki upravlja z naftnimi polji na jugu, ter regionalno vlado iraškega Kurdistana, ki upravlja s polji na severovzhodu države. Regionalna kurdska vlada na severu Iraka od leta 2012 nafto iz svojih polj izvaža neodvisno od vlade v Bagdadu, leta 2013 pa je zavoljo lažjega transporta zgradila tudi naftovod do meje s Turčijo. Kurdska vlada prav tako neodvisno podeljuje koncesije zasebnim podjetjem, česar pa vlada na jugu ne priznava. 

Najprej se posvetimo nafti, ki je pod nadzorom vlade v Bagdadu. Z večino naftnih polj upravljajo koncesionarji, večinoma tuji. A prav tako ima pri večini in pri vseh največjih naftnih poljih svoj delež tudi eno izmed iraških državnih naftnih podjetij. Tako je po količini zalog največji delež iraške nafte, in sicer nekaj manj kot 38 odstotkov, v lasti državnih naftnih družb. Po količini zalog jim sledijo ruski Lukoil, kitajski CNPC, ameriški BP, britansko-nizozemski Shell ter malezijska Petronas in Malaysian oil corporation. Če seštejemo količine zalog po državah, kjer imajo podjetja sedež, dobimo sledeče rezultate. Poleg iraških si največ tamkajšnje nafte lastijo kitajske korporacije, sledijo jim ruske in malezijske, nehvaležno četrto mesto pa zasedajo ameriška podjetja.

Podobna slika, a vseeno v nekoliko drugačnem vrstnem redu, se pokaže, če namesto skupne količine zalog vzamemo trenutno količino načrpane nafte. Največji delež načrpane nafte še vedno pripada iraškim državnim podjetjem, in sicer nekaj manj kot četrtina. Sledijo jim kitajski CNPC, ameriški BP in ruski Lukoil. Sešteto po državah, kjer imajo naftna podjetja sedeže, poleg iraških državnih podjetij največ iraške nafte načrpajo kitajska podjetja, sledijo jim ameriška, ruska in malezijska.

Največja naftna polja, tako po zalogah kot po količini načrpane nafte se nahajajo na jugu in jugovzhodu države. Ta so tudi najbližje pristaniščem, imajo najbolje urejeno infrastrukturo in so najmanj izpostavljena vojnemu kaosu, ki zajema severni del Iraka. Poleg tega vlada v Bagdadu podjetjem, ki delujejo v severnem delu države, torej pretežno v Kurdistanu, grozi z izgubo poslov na jugu. Zato se večja mednarodna naftna podjetja iz severnega dela države, pretežno iz Kurdistana, umikajo. Exxon Mobil in Chevron sta v zadnjem letu in pol prodala svoje deleže v tamkajšnjih naftnih poljih.

V Kurdistanu so tako prisotna predvsem manjša podjetja. Po količini zalog se med največje uvrščajo britansko podjetje Gulf Keystone, madžarski MOL, britanski Afren, norveški DNO in ameriški Hunt Oil. Po količini proizvedene nafte prednjači KAR group s sedežem v kurdskem Erbilu, sledijo mu DNO, turški TTOPCO, Gulf Keystone in Afren. Poleg tega v iraškem Kurdistanu operira še množica manjših podjetij, katerih strategija je zgolj odkrivanje zalog, za katere upajo, da jih bodo kasneje prodale naprej večjim naftnim korporacijam. Nadzor nad naftnim poljem v bližini mesta Kirkuk, ki je sicer eno od večjih v državi, je stvar spora med vladama v Erbilu in Bagdadu. Nejasna je tudi količina tam načrpanega črnega zlata, zato to polje v zgornje podatke ni zajeto.

Zaključimo pa, kjer smo začeli, torej z izjavo Donalda Trumpa, da bi ZDA kot domnevni vojni zmagovalec morale obdržati iraško nafto. Ugotovimo lahko, da je največji delež, čeprav ne večina iraške nafte še vedno v lasti iraških državnih podjetij. Od tujih pa so absolutni zmagovalci ameriške invazije na državo - Kitajci.

8:05 Jutranje novice

Nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga je za predsednico uprave imenoval Lidijo Glavino, ki je to funkcijo začasno opravljala že od odstopa Marka Jazbeca lani poleti. Nezasedeno sicer ostaja še eno mesto v upravi, ki se je sprostilo z jesenskim odstopom Anje Strojin Štampar. Predsednik nadzornega sveta Damjan Belič je pojasnil, da bo to mesto zapolnjeno po tem, ko bo Državni zbor zapolnil dve prosti mesti v nadzornem svetu.

Zaključil se je protest ameriških staroselcev in njihovih podpornikov v Severni Dakoti proti izgradnji plinovoda Dakota Access. Včeraj je potekel rok, ki so ga oblasti podale za izpraznitev protestniškega tabora. V njem je sicer vztrajalo le še nekaj deset protestnikov, ki so se mirno umaknili, ostanke tabora pa zažgali. Zdaj napovedujejo nadaljevanje boja preko sodnih kanalov. Zvezno sodišče je že zavrnilo začasno blokado izgradnje.

Turško obrambno ministrstvo je odpravilo prepoved nošenja ženskih naglavnih rut v vojski. Vojakinje pa bodo morale paziti, da jih ruta na bojišču ne bo izdala, zato bo morala biti enake barve kot uniforma, prav tako ne bo smela zakrivati obraza. Vlada pod vodstvom stranke AKP je prepoved nošenja naglavnih rut leta 2013 odpravila v državni upravi in izobraževanju, lansko leto pa tudi v policiji.