0700

Nedaleč od nemškega Müenchna, so neznanci v Dachau-vu ukradli svetovno znan napis, ki kiti vhod v bivše koncentracijsko taborišče. Slednje je bilo odprto leta 1933 in v 12 letih svojega obstoja gostilo več kot 200.000 nesrečnežev iz celotne Evrope. Upravniki so že večkrat razmišljali o vpeljavi varnostnih kamer, vendar se na koncu odločili proti - po njihovem mnenju ni primerno, da se lokacijo spremeni v strogo varovano območje. Po najnovejši kraji bo dotična logika morebiti ponovno pod drobnogledom.

Nemška kanclerka Merkel je svojega britanskega ustreznika, premiera Davida Camerona, posvarila pred nadaljno retoriko prevetritve migrantske zakonodaje in napovedanem referendumu o izstopu. Cameron si namreč želi restriktivnejšo politiko preseljevanja znotraj EU, obenem poskuša ponovno izpogajati pogoje otočanskega članstva, preden bo dejansko razpisal referendum. Nemška kanclerka pri celotni zgodbi že od začetka ohranja trd pristop, saj raje sprejme otočanski izstop, kakor opustitev temeljev evropskega združevanja.

Brazilija gradi 5.500 kilometrov dolg in 185 milijonov dolarjev vreden podvodni optični kabel, ki bo povezal Brazilijo in Portugalsko, oziroma širše, južnoameriški in evropski kontinent. Gradnja je posledica odkritij Edwarda Snowdena, med katerimi so bili tudi dokazi o prisluškovanju predsednici Dilmi Rouseff. Del problema je bil, da celotna južnoameriška telekomunicijska infrastruktura, v širni svet teče preko vozlišč na ameriških tleh. Brazilci želijo dotično stanje spremeniti.

Britanski mediji so svetovno znani po svoji tabloidnosti, torej senzacijskih reportaž brez večjega doprinosa k posameznikovem poznavanju problema. Če smo odkriti, lahko premike v senzacionalistično medijsko poročanje opazimo tudi na domačih tleh, torej še zdaleč ni omejen pojav. V luči ohladitve razmer med bivšima blokovskima poloma, lahko posledično pri obeh straneh občutimo vidno poralizacijo medijske krajine. Medtem, ko se britanski mediji prestrašijo nad vsakim letalom, ki leti blizu britanskega zračnega prostora in se ne odziva na pozive kontrolorjev, ter ga okličejo za ruskega vsiljivca, četudi prihaja iz Latvije; na isti način tudi ruski mediji promovirajo, očitno retardirane izjave kakega ukrajinskega poveljnika. Zadnja iz vrste je blodnja Jurija Bereze, poveljnika ukrajinskega bataljona prostovoljcev in po novem tudi člana parlamenta, ki grozi z organizacijo bombnih napadov na ozemlju Ruske federacije. Več o obskurni medijski sliki in smrti objektivne resnice, bomo razpravljali v Britoffu čez eno uro.

0800 - Hladna vojna za resnico

Nova doba nasprotovanja med zahodom in vzhodom, kazoča se prek proxy spopada v Ukrajini, je očitno zajela tudi medijsko krajino. Seveda je sprva nujno omeniti, da medijska potreba po senzacionalnosti zgodb ni nekaj novega, temveč žalostna zgodba izgube etike stare šole novinarstva, oziroma iskanje dobičkonosnosti starih medijskih modelov, kot sta časopis in televizija, ki se še vedno prilagajata na informacijsko revolucijo pričeto z internetom.

Četudi je trenutna medijska obravnava geopolitičnega stanja del širše zgodbe, je vendarle zaskrbljujoče, saj gradi dojemanje to-stoletne inkarnacije epskega ideološkega spopada 20. stoletja, ko sta si pod jedrskim damoklejevim mečem nasproti stala nasprotujoča si bloka. Četudi je bil takratni boj ideološki na ravni družbene produkcije, ima novo nasprotovanje ponovno pridih ideološkosti. Četudi se tokrat ne gre za družbeno produkcijo, saj je kapitalizem de facto zmagal na obeh straneh, se je ponovno pojavila ideološka komponenta. Med nesuvereno državo v rokah kapitala na zahodni strani, ter večidel suvereno državo, katera si je udomačila podivjani kapital, na ruski strani. Slednje ponovno odpira široko polje diskusije, za navezavo na medije pa je relevantna predvsem ideološka komponenta, saj se z njo začinjene novice, v dandanašnjem času dobro prodajajo.

Značilnosti medijske krajine na obeh straneh trenutnega konflikta, je torej senzacionalnost. Kakor britanski, in ostali evropski, tabloidni mediji preidejo v status norosti, kadarkoli kakšno rusko letalo leti v sicer mednarodnem prostoru, vendar blizu državne meje neke države, tako tudi ruski mediji na veliko oglašajo norosti, ki jih v trenutnem primeru, izustijo najbolj nori deli ukrajinske politike. Najnovejše so izjave Jurija Bereze, poveljnika ukrajinskega bataljona prostovoljcev in po zadnjih volitvah tudi člana parlamenta, ki grozi z organizacijo bombnih napadov na ozemlju Ruske federacije. Predhodno je podobno čast izpostavljenosti doletela tudi Julijo Timošenko, ki je le nekaj dni po izpustu iz ječe govorila o nuklearnem bombardiranju Rusije.

Bolj kot ne bi se lahko trdilo, da so posamezne zgodbe izvzete iz konteksta, ter podane izjemno nekritično. Kakor britanski mediji pozabijo omeniti, da ruska vojaška letala že od začetka prve hladne vojne letijo po mednarodnih zračnih prostorih in testirajo odzivnost drugih vojsk, kar bi lahko smatralo celo za koristno, saj vzpodbuja pripravljenost obrambnih sil. Podobno tudi švedski mediji, ki so v nori mrzlici iskanja domnevne ruske podmornice, pozabili omeniti, da je vse skupaj le poskus premika nevtralne Švedske v orbito NATA. Podobnih primerov je še veliko na obeh straneh medijskih krajin.

Star izrek torej velja - “resnica je prva žrtev vojne” - oziroma prafrazirano v današnji čas, “resnica je prva žrtev bolj ali manj odkritega spopada med različnimi deli sveta”. Na posamezniku je torej, da poskuša najti čim bolj objektivna dejstva, v svetu vedno bolj obskurne resnice.