09.00

Začenjamo v Franciji, kjer je policija aretirala tri novinarje Al Jazeere, ker so na območju Pariza brez dovoljenja upravljali brezpilotno letalo. Ne, ne gre za brezpilotno letalo, ki meče bombe, ampak za manjšo civilno napravico. Novinarji so si težave nakopali, ker je uporaba civilnih brezpilotnih letal po francoski zakonodaji prepovedana v Parizu in nad jedrskimi objekti.

Napovedi ZDA in Velike Britanije, da bosta v Ukrajino poslali svoje vojaške inštruktorje, se je pridružila še Poljska. Po besedah generala Boguslawa Packa bo v Ukrajino odšel kontingent desetih inštruktorjev. Ogorčenega odziva iz Kremlja zaenkrat še ni.

V več delih Venezuele so potekali protesti proti vladi Nicolasa Madura. Podžgal jih je policijski uboj štirinajstletnega Kluivertha Roa na torkovih protestih. Eno od glavnih tarč udeležencev današnjih protestov je zato predstavljala Resolucija 8610, ki policistom za potrebe nadzorovanja demontracij omogoča uporabo smrtonosne sile.

Ponovno se slišimo čez eno uro. Odpotovali bomo v Ugando in preverili, kako zakon proti pornografiji učinkuje na tamkajšnjo prebivalstvo, predvsem na njegov damski del.

10.00

Današnji prispevek o delovanju raznoraznih enot moralne inkvizicije začnimo z ugotovitvijo o preteklem delu. Četrtkovi grešni kozli so bili zadnje čase bolj ali manj nagnjeni k popisovanju moralističnih nebuloz, ki so jih izustili in izvajali vedno pripravni angleški puritanci. Da bi v oddajo vnesli nekaj raznolikosti, se tokrat iz te zgledne in civilizirane države selimo v afriško Ugando. Grešni kozel pa ni Uganda kot zgledna predstavnica tretjega sveta, temveč tista zgledna in vsem znana delegatka svinjarije - pornografija.

Ta mesec je ugandski predsednik Yoweri Musevini podpisal in potrdil predlog zakona proti pornografiji, ki ga je decembra skupaj spravil minister za etiko Simon Lokodo. Ta je pri pisanju zakonov sledil svoji prejšnji profesiji - je namreč izšolan teolog in bivši pastor. Naredil je vse, da bi pred grozečo epidemijo greha zaščitil moralno življenje posameznika, njegove družine in širše skupnosti. Za dosego tega plemenitega cilja je - kot bomo videli pozneje - tudi lagal.   

Pornografija je v tem hvalevrednem zakonu definirana kot kakršnakoli reprezentacija opolzke aktivnosti in umazanih delov telesa, namenjenih mesenemu vzdraženju opazujočega bitja. Zakon je v eni od prejšnjih verzij vseboval še člen, ki je med pornografijo vrgel še nošenje spogledljivih oblačil. Dejstvo, da je bil člen pred sprejetjem zakona umaknjen, ni pretirano pomagalo. Že omenjeni minister za etiko Simon Lokodo je ob razglasitvi zakona namreč kljub pisni izključitvi člena vztrajal pri tem, da gre pri nošenju nespodobnih oblačil za kriminalno dejanje. Kaj je nespodobno, si pač interpretiraš, kakor ti odgovarja.

Sledilo je več primerov, v katerih so bile ugandske dame proti svoji volji kar sredi ulice, na pogledu javnosti osvobojene grešnega tekstila. Dobremu Simonu, ki rad piše trapaste zapovedi in nato govori še hujše neumnosti, se ob tem ni zdelo vredno, da bi še enkrat razjasnil razliko med tem, kar je zinil, in tem, kar je skracal na list.

Izguba hudičeve prevleke pa ni edina nevšečnost, ki so jo v zvezi z zakonom deležne dame. Če se spomnimo, gre pri pornografiji za kakršnokoli reprezentacijo opolzkosti. Način, kako do posredovanja sladostrastja pride, ni pomemben - zadostuje zgolj dejstvo, da je do njega prišlo. Iz tega sledi, da je kriv tisti, ki se na umetniji kaže, in ne tisti, ki je poskrbel, da se je po nedostojnosti dehteči material znašel na očeh ljudstva.

Dame, ki so večkrat tarče raznih nesamovoljnih objav svoje golote, so posledično deležne obsodb in pregona zaradi razpečevanja pornografije s strani uradnih institucij moralne inkvizicije na eni strani, ter slačenj, izbijanja greha in polnjenja z zdravilno mano s strani množice moralno-osvobodilnih gibanj na drugi.  

Tukaj se po mnenju ugandskih blogeric problemi končajo. Zakon je po njihovem mnenju treba preurediti v smislu vključitve odgovornosti posrednika materiala, ki bi lahko spadal pod kategorijo pornografije, ne pa ukiniti.  

Tako zakon sam kot tudi reformistične tendence nasprotnikov so niso zdele pretirano pametne Matiji Janu.