Zobanje češenj z Japonci

Deseta:

Češnje z Japonske

cepiti, presaditi

v gradbeno jamo!

Kaj pa mogoče tale štiklc:

Češnjo sekajo 

biotehnologarji

princesa joka.

Lahko bi napisali še nič koliko tradicionalnih haikujev, pa še ne bi preprečili diplomatskega spora, ki bo sledil morebitni sečnji japonskih češenj na Večni poti nasproti ljubljanskega živalskega vrta. Nacionalni inštitut za biologijo bo namreč na tem mestu prihodnje leto pričel z gradnjo tako imenovanega biotehniškega stičišča, kar načrtuje že od leta 2015. Prav toliko časa stroka, predvsem z Biotehniške fakultete, sečnji dreves nasprotuje. Inštitut je sicer predlagal presaditev, a v tej starosti japonskih češenj ne gre presajati. Optimalna rešitev, s katero naj bi se strinjal tudi japonski veleposlanik v Sloveniji, je cepitev - a tudi za to je časa verjetno premalo. 

Dotične češnje je Slovenija dobila v diplomatski dar od Japonske leta 2000, šest let preden so vzpostavili japonsko ambasado, kot je navada v deželi vzhajajočega sonca. Prvo drevo je zasadila sama japonska princesa Sajako, kar je po mnenju izvedencev za diplomacijo velika čast, glede na to da je v Londonu enaki ceremoniji prisostvoval le veleposlanik. Da češnje v japonskih mednarodnih odnosih igrajo pomembno vlogo, priča že dejstvo, da mora vsak novi veleposlanik cesarskemu dvoru poročati o stanju dreves. V drugem desetletju preteklega stoletja se je denimo odvil diplomatski spor Japonske z Združenimi državami Amerike, ko je uvožena drevesa uničila bolezen. 

Poleg diplomatske zagate pa bi sečnja slabo vplivala na lokalno biodiverziteto, saj novih dreves ne bo mogoče pridobiti. Uvoz azijskih rastlin na področje Evropske unije je z birokratskega vidika veliko težje izpeljati kot pred dvajsetimi leti. Takrat je češnje iz Japonske prinesel danes pokojni poslanec Slovenske demokratske stranke Bogomir Špiletič v osebni prtljagi, nato pa so bile kar leto dni pred zasaditvijo v karanteni. Njihov skrbnik je postal Botanični vrt, na mestu, kjer rastejo, pa je bil pred davnimi leti, to je več kot petimi, načrtovan velik vrt, ki bi vsebinsko dopolnjeval živalskega. 

Češenj ne bo več,

bo pa gradbena jama,

lepa Ljubljana.

 

Osma:

Po krčevitih bojih na najvišji stopnji demokracije po zgledu Zahoda je mamljivo mesto predstavnika afriške celine v Varnostnem svetu Združenih narodov zasedla Kenija. Njen tekmec Džibuti se je sicer korajžno odrezal, saj so morali zaradi preveč izenačenega izida glasovanja odigrati še povratno tekmo. Kenija je naposled zmagala z enim glasom več od dvotretjinske večine, potrebne za osvojitev naziva »nestalne članice«. S tem se je pridružila preostalim devetim nestalnim članicam in petim velesilam, ki so članice Varnostnega sveta že od ustanovitve Organizacije združenih narodov - sami lahko ugibate, za katere gre. Predstavniki Kenije so izredno veseli že druge uvrstitve v najvišji krog prestižnega geopolitičnega tekmovanja, medtem ko so v Džibutiju - jasno - razočarani, saj naj bi bilo mesto v organu Združenih narodov rotirajoče. Varnostni svet je edini organ Združenih narodov, ki lahko uveljavi nekatere pravno obvezujoče odločitve. Največkrat so to sankcije za države, ki ne upognejo svojih hrbtov nekdanjim imperialistom.

Do nedavnega duhovnik ruske pravoslavne cerkve Sergej Romanov je v samostanu Sredneuralsk, ki ga je pred dvema desetletjema pomagal ustanoviti, ustvaril svojevrstno avtonomno cono in okrog njega razporedil oborožene prostovoljce. Ženski samostan je - bojda z uporabo sile - zavzel po tem, ko so mu aprila ruske oblasti prepovedale pridigati, mesec kasneje pa tudi nositi križ. Kazen si je prislužil z doslednim zanikanjem obstoja bolezni COVID-19. V policijski oboroženi raciji samostana ni bil nihče kaznovan niti poškodovan, le nune so morale zapustiti svoj dom. Sergej je sicer stari znanec organov pregona, saj je nekdaj tudi sam nosil modro uniformo, a jo je kasneje zamenjal za zaporniški kombinezon zaradi umora. Po vrnitvi na prostost v začetku devetdesetih se je preimenoval v Nikolaja - po nekdanjem ruskem carju - in postal domnevni vodja skrivnostnega gibanja častilcev carjev znotraj ruske cerkve. 

Medtem ko se Republika Slovenija, ki je zmagoslavno prva razglasila zmago nad epidemijo, že na veliko pripravlja na ponovni izbruh epidemije, se na drugi val zaporne kazni pripravlja trenutni župan Velike Kladuše Fikret Abdić - Babo. V operaciji Mreža je policija Unsko-sanskega kantona namreč poleg njega aretirala še pet oseb, ki naj bi od leta 2016 storile več kaznivih dejanj zlorabe položaja ter kršitve konkurenčnih pravil pri javnih razpisih. Babo je na zaporniške orglice - bolje rečeno šargijo - igral že med letoma 2003 in 2012 v Puli na Hrvaškem zaradi vojnih zločinov v devetdesetih. Takrat je vodil tako imenovano bošnjaško avtonomno pokrajino Zahodna Bosna, ki je ni popolnoma podpiral niti medvojni bošnjaški legitimni vodja Alija Izetbegović , in ustanovil taborišče z najmanj pet tisoč politično-etničnimi nasprotniki. Z gospodarskim kriminalom se je Babo ukvarjal že pred vojno, ko je bil direktor slavnega podjetja Agrokomerc, v imenu katerega je izdal za več kot 350 milijonov evrov menic brez kritja. Za slednje je bil obsojen že leta 1987, a se je ob razpadu nekdanje skupne države z močno politično podporo bošnjakov vrnil na prostost.