Obdobje 90-ih let se v mainstream medijih pogosto prikazuje kot zlato dobo, ko so prihodki od nafte rasli in gospodarstvo cvetelo, v nasprotju z opustošenjem današnjih dni. S takšno podobo se takratni venezuelski delavski razred nikakor ne bi mogel strinjati, o čemer pričajo množični protesti konec 80-ih let prejšnjega stoletja, ki so bili odgovor na neoliberalne reforme vlade predsednika Carlosa Andresa Pereza. Ta je na proteste odgovorila s streljanjem, v katerem je umrlo med 2 in 3 tisoč ljudi. V odgovor na državno represijo sta 1992 sledila dva neuspešna poskusa državnega udara ter organiziranje ljudskih množic v t. i. Gibanje 5. republika s Hugom Chavezom na čelu.