V središču bližnjevzhodne hladne vojne

V središču bližnjevzhodne hladne vojne

Oddaja
Anonymous
20. 12. 2017 - 12.00

V zadnjem mesecu smo lahko zasledili številne vesti z Bližnjega vzhoda. Val dogodkov je novembra otvorila iz Jemna leteča raketa, ki je potovala proti saudskemu glavnemu mestu Riadu. Saudske oblasti so za oskrbo hutijskih upornikov z raketo obtožile v Libanonu delujočo organizacijo Hezbolah, ki naj bi orožje prejela od Irana. Nedolgo pozneje je Saudovo Arabijo obiskal libanonski premier Saad Hariri, ki je v njej za krajše obdobje tudi izginil izpred oči javnosti. Libanonce pa je nekaj dni po Haririjevem prihodu v Saudovo Arabijo presenetil njegov odstop. Na tej točki poudarimo, da je Hariri kot libanonski premier svojo odpoved pred kamero podal kar na tleh Saudove Arabije, a jo pozneje, ob vrnitvi v Libanon, tudi razveljavil.

Saudova Arabija je Haririju oziroma libanonski vladi postavila ultimat, sodeč po katerem mora ta razorožiti skupino Hezbolah, ki je ena najmočnejših vojaških in tudi političnih organizacij v Libanonu. Saudske oblasti so nedolgo po tem pozvale svoje državljane v Libanonu k evakuaciji. Pred dvema tednoma pa je Donald Trump javno priznal Jeruzalem kot glavno mesto Izraela, kar je med drugim sprožilo tudi množične proteste s strani v Libanonu živečih Palestincev. A to še ni vse, najmočnejša zahodna zaveznica Saudove Arabije in Izraela, seveda govorimo o Združenih državah, je napovedala 120-milijonsko orožarsko darilo Libanonu.

 

V današnji Južni hemisferi bomo poskusili izpostavljene dogodke povezati v medsebojno prepleteno zgodbo, ki stičišče vseh naštetih dogodkov najde prav v Libanonu. Govorili smo s profesorjem Ramijem Khourijem z American University of Beirut in Bogomilom Ferfilo, raziskovalcem, popotnikom in predavateljem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

 

Če želimo podrobneje pristopiti k zadnjim dogodkom na Bližnjem vzhodu, moramo v prvi vrsti ustvariti pregled nad trenutnimi interesi obvladovanja arabskega sveta. Mednarodna delitev sil na Bližnjem vzhodu je, grobo rečeno, razdeljena na dve osi. Prva je povezava med Izraelom, Združenimi državami Amerike, Saudovo Arabijo in Združenimi arabskimi emirati. Druga pa je povezava, v kateri trenutno sodelujejo Iran, Irak, Turčija, vlada Bašarja Al-Asada v Siriji in Rusija. Politična slika pa ni tako črno-bela, saj v različnih državah obstajajo frakcije, ki svojo lojalnost prisegajo eni ali drugi mednarodni koaliciji.

Libanon, ki na severu meji s Sirijo in na jugu z Izraelom, je država, ki se z vidika političnega vpliva maje na osi izpostavljenih interesov na Bližnjem vzhodu. Tako populacijska kot politična struktura sta deljeni na sunite, šiite in kristjane. Pri tem opomnimo, da je Libanon v preteklosti predstavljal osrednje zatočišče kristjanov na Bližnjem vzhodu. Krščanska skupnost v Libanonu po nekaterih ocenah predstavlja približno 40 odstotkov celotne populacije in se deli na maronite, grške katolike in grške pravoslavce, v občutno manjšem številu pa v Libanonu živijo tudi armenski pravoslavci, armenski katoliki in protestanti.  Več o Libanonu pred državljansko vojno leta 1975 in notranjih delitvah pove sogovorec Bogomil Ferfila:

Izjava

Libanon, ki se ga je v sredini prejšnjega stoletja oprijel vzdevek Švica Bližnjega vzhoda, ima za seboj zelo pestro zgodovino. Dobro vodenje politike in naraščajoč standard življenja med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja pa nista uspela zajeziti notranjih nasprotij med kristjani, šiiti in suniti. Državljanska vojna, ki se je začela leta 1975, je izšla prav iz borbe za oblast s strani izpostavljenih skupin. Povod za vojno in nadaljnje prilivanje olja na ogenj pa sta v takrat najbolje stoječo državo Bližnjega vzhoda prišla prav s strani Izraela. Izraelska ekspanzija od šestdnevne vojne leta 1967 dalje in že pred tem leta 1948 je ustvarila približno pol milijona  palestinskih beguncev na libanonskih tleh. Prihod in vprašanje obravnave palestinskih prišlekov sta kot jabolko spora temeljito pretresla libanonski politični prostor. To je vodilo do formacij številnih milic tako na krščanski, šiitski kot sunitski strani.

V slabem letu dni so se spopadi med milicami iz Bejruta razširili po vsej državi. V naslednjem letu je sledila intervencija Sirije pod vodstvom Hafeza al-Asada, ki je palestinske gverilce, združene v Palestinski osvobodilni organizaciji, krajše PLO, umaknila na jug države in jih pozneje tudi podpirala v njihovih napadih na Izrael. Marca 1978 so enote PLO ubile 35 Izraelcev, na kar je izraelska vojska odgovorila z zasedbo velikega dela južnega Libanona. Spopadi med PLO in Izraelom so potekali vse do ameriškega posredovanja leta 1981. A mir ni trajal dolgo, v naslednjem letu je sledila intenzivna akcija izraelske armade, v kateri je ta v le dveh dneh prodrla globoko na ozemlje Libanona, do predmestij Bejruta. Izrael pa je pri svoji intervenciji v Libanonu prejel podporo maronitskih kristjanov, ki so si prizadevali izkoreniniti PLO in vzpostaviti Izraelu naklonjeno vlado.

Združene države so leta 1982 ustavile izraelske napade na Bejrut, a zopet zgolj začasno. Agresivne izraelske intervencije na jugu Libanona so privedle do rojstva nove šiitske organizacije z imenom Hezbolah. Ta je z iransko podporo kmalu postala bistveno močnejša kot PLO in si kot osnovni cilj zadala uničenje države Izrael in obnovitev libanonske države po iranskem zgledu.

Glede na to, da smo lahko pred kratkim spremljali množične proteste Palestincev pred ameriškim veleposlaništvom v Bejrutu, se lahko na tej točki spomnimo še razpleta dogodkov v Bejrutu leta 1983. Hezbolah je takrat namreč napadel ameriško veleposlaništvo, kar je privedlo do 241 smrtnih žrtev na strani ameriške vojske.

Istega leta se je zaradi vse večjega mednarodnega pritiska začel postopni umik izraelske vojske iz južnega Libanona, od koder se je dokončno umaknila dve leti pozneje. Državljanska vojna se je uradno končala s sporazumom v Taifu v Saudovi Arabiji leta 1989, a to ni vodilo k popolni politični stabilnosti v Libanonu.

Leta 1991 so v Libanonu v skladu z mirovnim sporazumom iz Taifa sprejeli zakon o razpustitvi civilnih milic. Milice so bile uspešno razorožene - z izjemo Hezbolahovih enot na jugu Libanona in palestinskih borcev Fataha. Edini nerazoroženi skupini pa sta nadaljevali svoj boj proti Izraelu. Spopadi so vse do leta 2006 potekali bolj ali manj v obliki občasnega obstreljevanja, nakar je prišlo do ponovne zaostritve napadov. Leta 2006 je Hezbolah izstrelil več tisoč raket, večinoma na območje mesta Haif v Izraelu. V odgovor je Izrael ponovno interveniral v južnem Libanonu, kar je privedlo do skoraj 800 žrtev na libanonski strani, slabega milijona beguncev znotraj libanonskih mej in ogromne materialne škode v libanonski infrastrukturi.

Čeprav se je notranja politična situacija v Libanonu po državljanski vojni drastično umirila, to še zdaleč ni predstavljalo konca rivalstva za prevzem oblasti s strani prevladujočih skupin. Tako v devetdesetih letih kot v začetku tega tisočletja je bil Libanon priča številnim političnim atentatom. Leta 2006 je bil denimo umorjen takratni premier Rafiq Hariri, oče trenutnega premiera Saada Haririja. Več o notranjih delitvah in konsiciativnem političnem sistemu, ki glavne politične funkcije v Libanonu deli med prevladujoče veroizpovedi, pove Ferfila:

Izjava

Libanonska politika je od volitev leta 2009 razdeljena na dva koalicijska bloka. Prvega predstavlja Zveza 8. marca, v katero sta se povezali šiitski organizaciji Hezbolah in Amal in združuje večino šiitov in kristjanov ter manjšino druzov in sunitov. V rivalsko Zvezo 14. marca pa se je povezala večina sunitov, druzov in manjšina kristjanov. Vsekakor pa delitev ni tako enostavna. V libanonski politiki lahko zasledimo številne oportunistične premike med sunitskim in šiitskim blokom. Kot primer lahko podamo prehod ene večjih krščanskih strank Svobodno domoljubno gibanje, ki se je pridružila šiitskemu bloku zaradi sporov med krščanskimi strankami.

V svojem jedru sta se koalicijska bloka ob ustanovitvi razlikovala v svojem odnosu do dveh možnih smernic libanonske politike, ki ostajata aktualni še danes. Zveza 14. marca stremi k prozahodnim državam, kot so Saudova Arabija, Egipt in Izrael, medtem ko je Zveza 8. marca bolj naklonjena Siriji, Iranu in Hamasu. Zvezi, ki ju je v začetku v veliki meri delilo vprašanje odnosa z Izraelom, je naknadno močno razdvojil tudi vidik na sirsko državljansko vojno.

V kolikor predpostavimo, da je izpostavljeni konsiciativni politični sistem v Libanonu sploh kdaj uspešno deloval, pa se pojavlja določen dvom v ustaljene proporce zaradi hitreje naraščajočega muslimanskega prebivalstva. Pri tem moramo izpostaviti, da je zadnje uradno štetje prebivalstva potekalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko se je v Libanon le od leta 1967 preselilo okrog pol milijona  palestinskih in več kot milijon sirskih migrantov.

Izjava

Kot omenjeno, je v Libanonu prisotno veliko število palestinskih in sirskih beguncev. Slednji na trgu delovne sile niso zaščiteni z obstoječo delavsko zakonodajo, temveč so deležni omejitev pri zaposlovanju in lastništvu. Kot pojasni Ferfila, nimajo dostopa do številnih profesij, ne morejo opravljati del v javnem sektorju in vseh služb, ki delujejo pod okriljem sindikatov.

Izjava

Kot je že izpostavil Ferfila, se skupina Hezbolah lahko pohvali z dobro organizacijo, velikim številom enot, političnim vplivom in napredno vojaško tehnologijo. Za to del zaslug pobere Iran, ki Hezbolah tudi financira. Omenimo pa še to, da od leta 2009 dalje libanonska ustava odobrava oboroževanje Hezbolaha na državnih tleh. Se pravi, da jo priznava kot legitimno oboroženo skupino. Hezbolah, ki je v zadnjem obdobju močno omejil napade na Izrael, je v zadnjih letih aktiven predvsem v sirski državljanski vojni. Med slednjo je organizacija poleg aktivne vloge znotraj sirske državljanske vojne igrala pomembno vlogo tudi pri nadzoru meja Libanona in preprečevanju vstopa borcem Islamske države. Medtem ko so se odnosi z Izraelom vsaj začasno umirili, je Hezbolah s svojo podporo Bašarju al-Asadu v Siriji in domnevno podporo hutijskih upornikov v Jemnu stopil na žulj zunanjepolitičnim interesom Saudove Arabije.

Mohamed bin Salman Al-Saud, dvaintridesetletni kronski princ Saudove Arabije, je s svojimi pritiski na libanonsko vlado, da naj ta razoroži Hezbolah, podal zelo težko uresničljivo zahtevo. Hezbolah namreč po nekaterih ocenah predstavlja najmočnejšo vojaško skupino v državi in je med drugim aktivna tudi kot politična stranka. Več o vlogi Hezbolaha v libanonskem političnem prostoru in temu vezanem nasprotovanju Saudove Arabije nam pove Rami Khouri z American University of Beirut:

Izjava

Glede na to, da je premier Hariri s saudskim in libanonskim državljanstvom svoj odstop podal na tleh Saudove Arabije, se pojavlja vprašanje o saudskem vplivu v libanonski notranji politiki oziroma stopnji njene avtonomnosti. Več o tem razloži Khouri:

Izjava

Tovrstni pritiski s strani Saudove Arabije pa lahko znova pretresejo libanonski politični prostor, ki je trenutno v stanju krhke stabilnosti. Glede na to, da je Saudova Arabija iz Libanona že evakuirala vse svoje državljane, smo z Ramijem Khourijem med drugim govorili tudi o možnih sankcijah, ki bi jih Saudova Arabija lahko sprožila proti Libanonu. Khouri komentira sledeče:

Izjava

Rami Khouri je med intervjujem razvijal perspektivo na zunanjo politiko Saudove Arabije. Ta s svojimi zunanjepolitičnimi potezami počne vse, kar je v njeni moči, da bi uravnovesila oziroma prevesila v svoj prid razmerje moči z Iranom na Bližnjem vzhodu. V zasledovanju tega interesa pa pogosto proizvaja ravno nasprotne učinke. O iransko-saudskem rivalstvu Khouri dodaja sledeče:

Izjava

Pravkar izpostavljena interpretacija tolmači pritisk Saudove Arabije na Libanon kot obupan poskus izkazovanja moči po več spodletelih poskusih v primeru Katarja, Jemna in Sirije.

Poleg tega smo lahko v zadnjem obdobju priča koncentriranju saudske oblasti v rokah princa Mohameda bin Salmana. Ta je nedavno izvedel domnevno protikorupcijsko čistko, v kateri je med drugim odvzel prostost enajstim saudskim princem. Poleg tega je napovedal veliki privatizacijski projekt Vizija 2030, s katerim želi Saudovo Arabijo tako rekoč osvoboditi njene odvisnosti od prodaje nafte. Z namenom pridobitve zagonskih sredstev projekta pa se je princ Salman odločil za prodajo 5 odstotkov državnega naftnega podjetja Aramca. Vizija 2030 vsebuje številne ostale elemente, ki zadevajo tako delno sekularizacijo saudske družbe kot raznovrstne investicijske projekte. O notranjih spremembah morda povemo kaj več v kakšni izmed prihajajočih Južnih hemisfer, medtem ko bomo danes ostali na področju saudske zunanje politike. Kot opozarja Khouri, se ta v zadnjih letih drastično spreminja v agresivnejšo in vidnejšo obliko.

Izjava

Ob pravkar slišanem pa se lahko zgolj hitro spomnimo, da je Saudova Arabija z Združenimi državami letos sklenila največji orožarski posel v ameriški zgodovini. Trenutni dogovor zadeva nakup orožja s strani Saudove Arabije v višini skoraj 110 milijard ameriških dolarjev, predvideno pa je, da bo v naslednjih desetih letih vsota narasla na 400 milijard ameriških dolarjev.

 

V današnji ediciji Južne hemisfere smo poskušali ponuditi hiter vpogled v Libanon kot majhno državo, vpeto v mrežo različnih interesov obvladovanja Bližnjega vzhoda. Skozi hiter pregled zadnjih petih desetletij smo bežno predstavili notranje delitve in njihovo vpetost v delovanje velesil Bližnjega vzhoda.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.