V raziskovalnem središču CERN so po dveh letih ponovno zagnali veliki hadronski trkalnik in s tem pričeli novo serijo poskusov, ki utegnejo zapolniti vrzeli standardnega modela fizike. Posodobljeni trkalnik bo omogočal raziskave pri polovico večji energiji kot doslej, kar bo, takšni so obeti, odprlo nova obzorja in morda premaknilo meje na področju fizike delcev.

Marko Mikuž, vodja skupine slovenskih raziskovalcev v CERN-u opiše tehnične posodobitve na trkalniku:

Izjava

V trkalniku v CERN-u se delci, ki sestavljajo atome, ob visoki hitrosti trka - ta se močno približa svetlobni hitrosti - razletijo na manjše delce. Te nato skušajo zaznati s štirimi detektorji. Na tak način so pred dvema letoma v CERN-u eksperimentalno potrdili tudi obstoj Higgsovega bozona, delca, ki snovi daje maso. Domneva o njegovem obstoju je pred tem temeljila zgolj na teoriji. Kaj si torej znanstveniki obetajo od raziskav na nadgrajenem trkalniku z večjo energijo:

Izjava

Raziskovalna skupina v CERN-u obsega več kot 2500 raziskovalcev in petkrat toliko sodelujočih iz stotrinajstih držav. Med njimi je precej dejavna tudi slovenska skupina. Njeno delo opiše Mikuž:

Izjava

K sodelovanju so pritegnili tudi slovensko industrijo. Kot pove Mikuž, je en del detektorja naredilo slovensko podjetje:

Izjava

Evropski trkalnik CERN je edina tovrstna proga na svetu. Leto 1989 je sicer obetalo, da si bo največji trkalnik delcev lastila Amerika. Takrat se je ameriški kongres strinjal, da prispeva šest milijard ameriških dolarjev za podoben infrastrukturni podvig v Teksasu. Zaradi velikih odstopanj od ocenjenih stroškov pa država gradnje ni izpeljala in je projekt ukinila. S tem je Evropa pridobila prednost v znanstveno-raziskovalni tekmi, kakor nam pove Zdenko Franić, ki se ukvarja s povezovanjem a področju znanosti:

Izjava

Podoben primer sodelovanja na znanstvenem področju predstavlja tudi pospeševalnik delcev SESAME, ki je v izgradnji v Jordaniji. V preteklem tednu so v CERN-u izvedli prvi preizkus pospeševalnega modula za ta pospeševalnik. Namenjen je predvsem prenosu znanj iz fizike delcev za uporabo v medicini in biologiji. Četudi so pospeševalniki manjši po velikosti, pa še vseeno pomenijo ogromen finančni zalogaj, ki ga večina držav ne bi bila sposobna izpeljati v lastni režiji, in tako terja mednarodno povezovanje in sodelovanje. Poleg tega pa je pomemben aspekt projekta tudi uporaba znanosti kot platforme za sodelovanje sprtih držav - tako imenovana znanstvena diplomacija.

V projektu, ki je bil spočet v poznih 90-ih letih, formalno pa ustanovljen in potrjen leta 2002, sodelujejo sprte države, kot so Bahrajn, Ciper, Turčija, Izrael, Palestina in Iran ter Jordanija, Pakistan in Egipt. Sofinancira ga tudi Evropska unija. Navkljub pamfletnim upom, da bo mednarodno znanstveno sodelovanje uspešno preseglo meddržavne razprtije, pa se poraja vprašanje, kako lahko tak tip političnih odnosov sploh blaži mednarodna trenja.

Koncept znanstvene diplomacije sicer ni nov. Povezovanje na znanstvenem področju sta s skupnimi vesoljskimi misijami poskusili že Sovjetska zveza in Združene države Amerike, po koncu hladne vojne pa so se svetovne sile odločile za sodelovanje pri projektu Mednarodne vesoljske postaje. A takšno povezovanje ni pustilo večjih posledic v odnosih med državami na področju visoke politike. Kljub temu, kot izpostavi Ana Bojinovič Fenko, znanstvena diplomacija ponuja možnost izboljšav odnosov med državami na bolj vsakdanjem nivoju:

Izjava

Kultivirala sva Zwitter in vajenka Maruša.