Palestinski “Khallas!”

Palestinski “Khallas!”

Aktualno-politična novica
26. 7. 2019 - 17.00

V preteklem tednu smo lahko zasledili vesti o ponovnem izraelskem uničevanju palestinskih domov na Zahodnem bregu, a smo na ta račun ostali v veliki meri prikrajšani za seznanitev s palestinskimi protesti, ki se že drugi teden zapored vrstijo v Libanonu. 

Izraelska okupacija Palestine, ki aktivno poteka že od leta 1948, je ustvarila milijone beguncev, ki tako rekoč nimajo več svoje države, v katero bi se lahko vrnili. V obdobju več kot sedmih desetletij so se Palestinci tako razpršili po državah Bližnjega vzhoda in po svetovnem globusu. Ena od teh držav je Libanon, kjer po nekaterih ocenah trenutno prebiva okoli pol milijona palestinskih beguncev. Ti so v preteklem tednu začeli s serijo protestov, ki še vedno potekajo v skoraj vseh 12 palestinskih taboriščih v državi. V naslednjih minutah bomo tako predstavili vzroke in morebitne posledice enih največjih ter najdaljših protestov palestinske skupnosti v Libanonu.

 

Demonstracije je izzvala odločitev ministra za delo Kamila Abuslejmana, ki prihaja iz vrst konservativne krščanske stranke Libanonske sile in je položaj ministra zasedel februarja letos. V začetku junija je ta podjetjem in posameznikom dodelil enomesečni rok za ureditev delovnih dovolilnic za tuje delavce. Poudarimo, da pri tem ne gre za spremembo zakonodaje, ministrstvo se je zgolj zavezalo k temu, da bo na podlagi obstoječe zakonodaje začelo preganjati vse tuje delavce, ki nimajo urejenih dokumentov. Vpogled v izpostavljeno potezo, ki zveni dokaj smiselno, pa se kmalu zaplete: v prvi vrsti je tu dejstvo, da v državi prebiva več kot milijon sirskih beguncev, okrog pol milijona Palestincev in še določeno nejasno število beguncev z drugimi državljanstvi. Tuji delavci tvorijo bistveno cenejšo delovno silo in v večini primerov nimajo urejene formalne zaposlitve. Po drugi strani pa je neformalno zaposlen tudi velik odstotek libanonskih državljanov. 

Večinske interpretacije nedavnih ukrepov ministrstva le-te interpretirajo kot neposreden napad na milijon sirskih beguncev. Ne glede na to, da ima sirska prisotnost v državi že dolgo zgodovino - tako z vidika delovne sile kot sirskega političnega vpliva na državo do leta 2005 -, je hitro naraščajoče število sirskih beguncev, ki so se v Libanon zatekli od začetka sirske državljanske vojne, začelo naglo slabšati odnos velikega dela libanonske javnosti do Sircev. Naraščajoče težave državnega gospodarstva pa so zgolj stopnjevale konflikt. Pojasni Gasan Makarem, predstavnik organizacije Socialistični forum.

Izjava

Tako sta naraščajoči rasizem proti v Libanonu živečim Sirijcem začeli najvidnejše izkoriščati dve krščanski konservativni stranki: stranka Libanonske sile, katere član je trenutni minister za delo Abouslejman, in Svobodno patriotsko gibanje. Nabiranje političnih točk z zaostritvijo nadzora nad delovnimi dovolilnicami tujih delavcev, katerih namen je bilo izvajanje pritiska nad sirsko populacijo, pa je nemudoma zbudilo po vsej verjetnosti nepričakovano reakcijo. 

Ministrstvo je 11. julija začelo akcijo, v kateri je aktiviralo vseh svojih 30 delovnih inšpektorjev, ki so začeli preverjati sirska podjetja širom države. Zaradi neurejenih dovolilnic za tuje delavce so v zgolj dveh dneh zaprli 600 različnih podjetij. 598 je bilo sirskih in le dve palestinski. Nepričakovano zaprtje dveh palestinskih podjetij je izzvalo še bolj nepričakovano reakcijo palestinske javnosti. Tako se je v zgolj nekaj dneh prek družbenih omrežij ustvaril val palestinskih protestov, ki trenutno že skoraj dva tedna nemoteno potekajo v večini palestinskih taborišč v državi.  

Odziv palestinskih beguncev nam v primerjavi s sirskim, ki ga tako rekoč ni bilo v obliki javnih protestov, zelo dobro nakaže raven organiziranosti Palestincev v Libanonu.  

V nasprotju s sirskimi in ostalimi begunci v Libanonu je večina libanonskih Palestincev tam rojenih oziroma tam živijo že celo svoje življenje. Poleg tega, da nimajo več države, v katero bi se lahko vrnili, je begunski status Palestincev še dodatno zapleten. Problem vzpostavitve posebnega delovnega statusa, ki bi na ravni zakonodaje opredelil izjemo za palestinske delavce, predstavlja dolgo pereče vprašanje libanonske politike. Najvidnejše to poteka od leta 2005 naprej, prve spremembe v to smer pa so se začele dogajati leta 2010. Ta zamuden in za enkrat še neuspešen proces opiše palestinska aktivistka Rana Maki.

Izjava

Ne glede na vzpone in padce, vezane na urejanje izjeme za palestinski delovni status, prelomnico še vedno predstavlja poskus izpred devetih let. A je ne glede na to, ta vzpostavil določene vrzeli, ki so Palestince odvrnile od ureditve delovnih dovolilnic. En vidik je vezan na stroške dovolilnice, bolj odločilen vpliv pa ima ureditev sistema socialnega zavarovanja. Palestinski delavci so v ta namen dolžni plačevati 24 odstotkov davka od zaslužka, medtem ko lahko - vsaj na papirju - koristijo le osem odstotkov plačanih davkov. Država namreč vztraja v ustaljenem modelu, sodeč po katerem Palestincem stroške socialnega zavarovanja krije agencija Združenih narodov UNRWA.

Izjava

Na nekonsistentnost libanonske politike glede vprašanja ureditve palestinskega delovnega statusa opozarja tudi Rami Kuri, profesor na American University of Beirut. 

Izjava

Kot smo že poudarili, dve osrednji krščanski stranki z izpostavljanjem vprašanja tuje delovne sile in vpeljavo regulacij tekmujeta za podporo javnosti, ki v zadnjih letih postaja vse bolj nastrojena proti prisotnosti sirskih beguncev v državi. Nekoliko bolj presenetljiv pa je bil odziv ostalih strank, ki se po burnih reakcijah Palestincev še vedno niso odzvale na situacijo. V tišini med drugimi ostaja tudi Hezbolahova stranka, ki vsaj na papirju izrazito podpira libanonske Palestince.

Izjava

Usoda sirskih delavcev v Libanonu je že dodobra začrtana. Pod pretvezo argumenta, da je vojna v Siriji končana, je težko pričakovati resna nasprotovanja s strani ostalih političnih akterjev. Po drugi strani pa postaja več kot gotovo, da ministrstvo za delo v svojih aktualnih ukrepih Palestincev ne bo moglo še naprej enačiti z ostalimi tujimi delavci.

V tej luči je minister Abuslejman že napovedal, da je z libanonskimi Palestinci pripravljen skleniti sporazum. Ne glede na to, da bosta kmalu pretekla dva tedna palestinskih protestov, ministrstvo še vedno ni predstavilo svoje vizije sporazuma. Rana Maki meni, da bo ministrstvo najverjetneje zgolj zaobšlo Palestince pri svojih terenskih inšpekcijah. Pri tem se razjarjena množica Palestincev najverjetneje ne bo zadovoljila z nadaljnjim statusom quo. 

Izjava  

Poudarimo, da Palestincev v Libanonu ne moremo enačiti z recimo temu običajno kategorijo beguncev. Res je, da je z začetkom vojne v Siriji v Libanon prišlo tudi nezanemarljivo število sirskih Palestincev, vendar večinski del Palestincev v Libanonu živi že več generacij, a kljub temu niso prejeli državljanstva. Poleg tega se državljanstvo v Libanonu prenaša zgolj po moški liniji. Razloži Gasan. 

Izjava

Aktualni palestinski protesti odpirajo še dodaten vidik na širšo problematiko. Ukrepi ministrstva za delo so zgolj povod, ki je odprl stare rane večdesetletnih prizadevanj za vzpostavitev dolgotrajnejše rešitve, ki bi na ravni zakonodaje spremenila status Palestincev, ki v Libanonu kot begunci živijo že tri ali štiri generacije. Poleg tega pa protesti ne izražajo zgolj nezadovoljstva nad libanonsko politiko, temveč tudi nad lastnim palestinskim vodstvom. Rana Maki med drugim poudarja, da trenutni protesti niso koordinirani s strani palestinskih organizacij.

Investicijska konferenca v Bahrajnu
 / 26. 6. 2019

Izjava

Glede na to, da protesti potekajo zgolj med libanonskimi Palestinci, moramo ponovno poudariti, da prvo in glavno tarčo ukrepov ministrstva predstavljajo predvsem sirijski delavci. Gre namreč za poskus vzpostavitve delne selekcije milijona tam živečih Sirijcev. Ob tem pa lahko pokažemo še na en odločilen faktor, vezan na prejem delovne dovolilnice. Sodeč po pogovorih s tamkajšnjimi Sirijci, smo v vseh primerih naleteli na pritožbe glede libanonskega birokratskega aparata. Številni tuji delavci namreč trdijo, da kljub temu, da so pripravljeni plačati okoli dva tisoč ameriških dolarjev za ureditev delovne dovolilnice, te še vedno ne prejmejo: po oddaji prošnje se vedno znova izgubijo v libanonski birokraciji. Postopek za pridobitev delovne dovolilnice je namreč namerno vzpostavljen tako, da si je večinski del tujih delavcev ne uspe urediti. Razloži Rana Maki.

Izjava

Za konec pa se še kratko - skoraj neposredno - javljamo iz protestov v palestinskem taborišču Šatila v Bejrutu. 

Izjava

 

 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness