Bližnjevzhodne špekulacije in njihove žrtve

Bližnjevzhodne špekulacije in njihove žrtve

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 8. 2012 - 15.00

Nedavni napad na egiptovske obmejne enote v Sinaju s strani neznanih napadalcev v katerem je umrlo 16 egiptovskih policistov, nekaj pa jih je bilo ranjenih, in kasnejši kratkotrajni vdor napadalcev z dvema ukradenima vojaškima voziloma v Izrael, odpira mnogo vprašanj na katera se ponuja mnogo špekulativnih odgovorov. Izraelska vojska je napadalce, ki so vdrli na njihovo ozemlje na mejnem prehodu Kerem Šalom, kmalu zaustavila z zračnim napadom.  Ravno ta mejni prehod naj bi bil glavna tarča v tem incidentu. A žrtve napada niso zgolj egiptovski policisti in ubiti napadalci, temveč tudi prebivalci Sinajskega polotoka in Gaze, bolj posredno pa tudi Izraelci.

Kako so torej žrtve Palestinci v Gazi? Takoj po napadu je Izrael pričakovano sporočil, da so napadalci prišli ravno od tam, kar je  praksa ob praktično vsakem napadu na Izrael, četudi pogosto za takšno trditev ni nikakršnih dokazov. V Gazi vladajoče gibanje Hamas je potrebno čim bolj očrniti in ga označiti za skrajnega, saj je ta diskurz, tako široko sprejet v svetovni medijski javnosti, namreč edina maska legitimnosti, ki Izraelu omogoča nadaljevanje politike izolacije in blokade tega dela Palestine. Izrael je takoj po napadu prehod Kerem Šalom, edini sicer izjemno redko odprt prehod preko katerega lahko dobrine v Gazo vstopajo iz Izraela, zaprl. Junija je recimo Katar preko Sinaja in Izraela v Gazo poslal 30 milijonov litrov goriva, ki ga Gaza zaradi blokade tako krvavo potrebuje. Izrael je takrat pošiljki po prošnji Egipta dovolil vstopiti v Gazo, po zaprtju tega prehoda je to neizvedljivo.

Zaradi koristi, ki jih izraelskim okupacijskim interesom prinaša radikalizacija stanja na tromeji in širše v regiji, pomisleki, ali nima morda pri napadu prstov vmes tudi Izrael, torej niso tako absurdni, kot morda zvenijo zunanjim opazovalcem. Izraelu namreč  koristijo napetosti med Kairom in Gazo, še posebej sedaj, ko zaradi ideološke kompatibilnosti med Hamasom in egiptovskim predsednikom iz vrst Muslimanske bratovščine, gibanja, iz katerega je izšel tudi Hamas, raste upanje po tesnejših vezeh. Poleg tega ima Izrael še vedno apetite po Sinajskem polotoku, ki ga je v drugi polovici 20. stoletja že okupiral. Mirovni sporazum z Egiptom iz leta 1979 tako vsebuje stroge omejitve za egiptovsko vojaško prisotnost na Sinaju, kar dela Egiptu težave z nadziranjem tako obsežnega območja, Izraelu pa ponuja izgovor za kopičenje enot na meji in morebiti novo „preventivno“ zasedbo tega ozemlja.

Bolj kot to, da je za napad Izrael obtožil Palestince, je presenetljivo, da so to storile tudi egiptovske oblasti, čeravno brez dokazov. Če je tik pred napadom svet obšla novica, da je Egipt pristal na to, da bo mejni prehod Rafah med Egiptom in Gazo odprl vsaj malo bolj, če že ne popolnoma, je napad to možnost razblinil. Hamas je sicer takoj in kategorično zanikal vpletenost v napad, za katerega mimogrede še nihče ni prevzel odgovornosti, in ukazal takojšnje zaprtje okoli 1000 tunelov na meji z Egiptom, da bi tako preprečil infiltracijo napadalcev v Gazo, a to situacije ni spremenilo. Mejni prehod Rafah ostaja tako z redkimi izjemami do nadaljnjega zaprt, kar je nov udarec za v Gazi živeče ljudi.

Glede na to, da je komentar poln špekulacij si privoščimo še eno, morda malce bolj provokativno. Obstajajo glasovi, tudi znotraj Gaze, ki pravijo, da Hamasu ni veliko do tega, da se blokada konča ali preveč omehča, saj ima zaradi monopola nad tihotapljenjem iz Egipta velike zaslužke, poleg tega pa lahko z blokado vedno zakrije tudi lastno slabo vodenje. Je Hamas vendarle vsaj delno vpleten v napad? To je sicer manj verjetno, saj je gibanje že sporočilo, da je pripravljeno zapreti vse podzemne prehode v Gazo, če se Egipt upre Izraelu in dovoli prost pretok blaga v in iz Gaze.

Se lahko morebiti zarota išče zgolj znotraj Egipta? Morda je želela vojaška stara garda napad izkoristiti za oslabitev predsednika Mohameda Mursija in krhanje njegovih vezi s Hamasom ter očrnitev same Muslimanske bratovščine. Kot se je izkazalo, je v tokratnem boju z upokojitvijo obrambnega ministra in vodjo vojaškega sveta Huseina Tantavija zmagovalec Mursi. Če ni resnice v tem, pa je morda v dejstvu, da so v Sinaju izjemno dejavne močne in dobro organizirane kriminalne združbe, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem orožja, drog in afriških beguncev. Tem elementom nikakor ni do okolja, v katerem ima država s svojimi organi učinkovit nadzor. Ker so del teh združb tudi nekateri tamkajšnji Beduini, dolgo marginalizirani državljani Egipta, bo negativne posledice zaostrovanja razmer v regiji močno čutila tudi ta populacija na splošno.

Katerakoli od teh špekulacij naj bo bližja resničnosti, zdi se, da kaotičen Sinaj ustreza določenim elementom na prav vseh straneh meja. Kako pa bosta povišani stopnji nasilja in militarizacije vplivali na življenja običajnih prebivalcev regije, pa se geopolitični šahisti tako ali tako nikoli ne vprašajo.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.