Karl Erjavec kot signal

Karl Erjavec kot signal

Mnenje, kolumna ali komentar
14. 2. 2012 - 15.30

Ni le predvolilni čas primeren za takšne in drugačne floskule, kot kaže, velja podobno tudi za čas po volitvah. Po potrditvi nove vladne ekipe smo bili deležni domislice z bore malo smisla, in sicer, da gre pri novi vladi za najbolj izkušeno ekipo, ki jo Slovenija v tem trenutku premore. Ne samo, da so takšne trditve naravnost glupe, v nekaterih primerih so povsem nesmiselne. Tak primer je gotovo imenovanje Karla Erjavca na mesto ministra za zunanje zadeve. Kakšne izkušnje na področju diplomacije in zunanje politike ima predsednik stranke upokojencev, ni jasno nikomur. Zagotovo tudi njemu samemu ne. Konec koncev je to zanj zgolj nova funkcija. Erjavec namreč zadnjih deset let trpi za patološko obsedenostjo z nazivi. Bil je državni sekretar na ministrstvu za pravosodje, minister za obrambo pa minister za okolje in prostor, nakar je hotel postati evropski poslanec, pred volitvami je celo govoril o položaju predsednika vlade, ne bi se branil kakšnega mesta v Državnem zboru, nazadnje pa je pristal v Mladiki. In to kljub javni izjavi, da se ne vidi v nobeni vladi, ne Jankovićevi ne Janševi.

Imenovanje Karla Erjavca na mesto zunanjega ministra nam pove več stvari. Najprej seveda, da se ministrski položaji niso delili po kriterijih strokovnosti, ampak po načelu „ti meni, moji glasovi tebi", pove pa nam tudi nekaj o pomenu zunanjega ministrstva, ki mu ga pripisuje vladajoča koalicija. Da premier pristane na to, da bo v naslednjem mandatu zunanje ministrstvo vodil lik, kot je Erjavec, nam lahko sporoča, da bo Janša mandat posvetil predvsem konsolidaciji oblasti. Temu v prid namreč govorijo tudi združevanja različnih sektorjev pod skupna ministrstva.

Erjavec kot zunanji minister je torej dejstvo. Pa je predsednik Demokratične stranke upokojencev za to mesto primeren? Kot je izpostavila Mladina, sta v volilnem programu stranke Desus za obdobje med letoma 2012 in 2016 zunanji politiki namenjena zgolj dva stavka. Odlomek je tako kratek, da si ga lahko privoščimo v celoti, citiramo: „Stranka DeSUS bo podpirala zunanjepolitične dejavnosti Republike Slovenije pri krepitvi prijateljskih odnosov in vsestransko koristnega sodelovanja z drugimi državami pri reševanju mednarodnih problemov. Okrepili bomo sodelovanje s Slovenci po svetu in ohranjali dobre odnose s sosednjimi državami, tudi s ciljem izboljšanja položaja slovenskih manjšin," konec citata.

Iz napisanega je jasno, da ni napisano nič jasnega, razen morda to, da je domet DeSUS-a v zunanji politiki položaj zamejcev. Sodeč po programu bi bilo za Erjavca, če že potrebuje fotelj, bolj naravno mesto ministra za delo, družino in socialne zadeve, a tam bi znal delati težave ob sprejemanju nepriljubljenih reformnih ukrepov, tako pa bo lahko ob pravem času na kakšnem večdnevnem obisku v tujini. Poznavalci diplomacije in zunanje politike si glede njegovega imenovanja sicer niso enotni. Za nekatere je z vidika poznavanja področja naravnost neprimeren za ta ministrski položaj, a vendarle obstaja med skeptiki in flegmatiki nek konsenz, in sicer, da je Erjavec iznajdljiv politik, ki se bo znašel tudi v Mladiki. Poleg tega se izpostavlja dejstvo, da bo sam sicer minister, vendar deluje pod njim obsežen in utečen stroj. Kakšne večje škode tako ne bi smelo biti.

Erjavcu se pripisuje tudi vloga zgolj izvajalca politike Janeza Janše. Eden od lakmusovih testov bo zagotovo položaj, ki ga bo novi minister namenil Janševemu pribočniku Dimitriju Ruplu. Viri na ministrstvu sicer pravijo, da so si ob Erjavčevem imenovanju kar malo oddahnili, saj so se najbolj bali ravno Ruplovega povratka na mesto zločina. A kljub temu, da se je Slovenija izognila ruplizmom, bo treba šele videti, kako se bo zabavljač Erjavec obnesel v tuji areni, kjer se populizem obnese precej manj kot v domači.

Čeprav imenovanje Karla Erjavca na mesto zunanjega ministra sproža mnoge pomisleke, ki se raztezajo od njegovega nezanimanja za zunanjo politiko do preproste neverodostojnosti na tem področju, pa nas lahko pomiri dejstvo, da gre vendarle za vlado Janeza Janše, tega neomajnega vernika v ameriško republikansko stranko, katere principi na zunanjepolitičnem področju usmerjajo tudi demokratsko administracijo. Za servilno zunanje ministrstvo je namreč popolnoma vseeno, kdo ga vodi.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.