Kdo se boji antisemitizma

Kdo se boji antisemitizma

Aktualno-politična novica
1. 5. 2018 - 16.00

Ko je bil prejšnji teden v Berlinu napaden moški, ki je nosil judovsko pokrivalo kipo, je Nemčija zarjovela. Kanclerka Angela Merkel je napovedala vojno antisemitizmu, v več nemških mestih so se državljani podali na ulice in protestirali porastu zločinov, usmerjenih proti Judom. Da se v Evropi in Združenih državah Amerike pojavlja vedno več antisemitizma, piše praktično vsak medij. Antisemitizem se, tudi v našem medijskem prostoru, v takih člankih omenja predvsem v treh razmeroma novih kontekstih.

Prvi, morda najbolj odmeven od teh, so obtožbe o gorečem antisemitizmu, ki naj bi bilo vgrajeno v laburistično stranko Jeremyja Corbyna v Združenem kraljestvu. Za analizo je ta tip obtožb skorajda dolgočasen, saj so dokazi zanj v veliki meri napihnjeni, predvsem pa je za njegovo razumevanje slovenski medijski prostor precej irelevanten. Več pozornosti je smiselno nameniti člankom, ki se dotikajo protijudovskih zločinov med migranti in enačenja antisemitizma z antisionizmom, torej z nasprotovanjem Izraelu. Pri tem je smiselno poudariti, da se v zadnjem času o antisemitizmu na skrajni desnici skorajda ne poroča.

Da je antisionizem v svojem bistvu antisemitizem, je trditev, ki jo zagovarjata predvsem izraelska vlada in evropska desnica, v zadnjem času pa tudi bolj centristične stranke. Če smo še do nedavnega take izjave spremljali predvsem v desnih medijih, lahko v zadnjem času podobno slišimo tudi v Odmevih na nacionalki, iz ust novinarja Igorja E. Berganta:

Izjava

V isti oddaji smo, ironično, lahko spremljali tudi prispevek o slovenskem priznanju Palestine, kar je verjetno bolj dokaz trhlosti pomena takega priznanja kot pa prisotnosti antisemitizma v javni radiotelevizijski hiši.

RTV pa ni edini medij, ki se poslužuje takega enačenja med antisionizmom in antisemitizmom. Podpredsednik Judovske skupnosti Slovenije Igor Vojtič je pred kratkim v intervjuju za spletni portal domovina.je zavzel podobno držo. Eno izmed njegovih izjav so kot izjavo dneva objavili tudi v časniku Dnevnik: “Dobivamo tudi izjave in grožnje v smislu, da nacisti niso dovolj dobro opravili svojega dela. To je desni ekstremizem, ki je rasističnega tipa in pravzaprav niti ne tako nevaren, ker je prepoznan in zgodovinsko izpričan. Skoraj nas bolj teži antisemitizem slovenske levice, ki ga je težje prepoznati, saj je zahrbten ter prepleten s politiko, na primer pri vprašanju verskega zakola in priznanja palestinske države.”

Enačenje med nasprotovanjem Izraelu in antijudovsko nastrojenostjo pa je bolj kot za dojemanje levice pomembno v kontekstu poročanja o domnevno antisemitskih zločinih, ki jih mediji pripišejo muslimanskim migrantom. V časniku Delo lahko v članku Intifada na berlinskih ulicah, ki je konec januarja poročal o protestih ob ameriškem priznanju Jeruzalema za izraelsko prestolnico, že takoj v podnaslovu preberemo: ”Migranti prinašajo v Nemčijo bližnjevzhodne konflikte in navade, tudi sovraštvo do judov.”

Dokaz za protijudovsko sovraštvo, ki naj bi bilo izraženo na teh protestih, avtorica v začetku članka vidi predvsem v zažiganju izraelske zastave. Ob tem nikjer v članku ni podatka, ki bi dokazoval, da so bili za zažiganje izraelskih zastav krivi migranti, niti podatka, da so migranti predstavljali večino protestnikov. Vse, kar izvemo, je, da so se nekateri od protestov zgodili v pretežno muslimanskem delu Berlina. Prav tako avtorici članka ne uspe nikjer navesti, da za antiizraelsko ali pa tudi antijudovsko nastrojenost med muslimansko skupnostjo obstajajo določeni zgodovinski razlogi, ki so precej podobni razlogom za ničto toleranco do antisemitizma v Evropi.

Razlog za muslimansko sovraštvo do Judov vidi v njihovi drugačni socializaciji, kar je za odtenek bolj prefinjena formulacija od trditve, da je v samem islamu nekaj inherentno antisemitskega. Da je ta drugačna socializacija res problematična in neskladna z našimi vrednotami, izrazi tudi s skrbjo za neštete “Nemce, ki niso pozabili nacističnih grozodejstev nad milijoni judovskih sodržavljanov in se zdaj sprašujejo, kaj so dobili v svojo državo z množico muslimanskih migrantov.”

Avtorica članka pa ne pozabi niti na navajanje znanstvenih raziskav o antisemitizmu, ki ga znanstveno dokazano s seboj prinašajo prišleki iz Sirije in Iraka. “Na vprašanje, ali se jim zdi obstoj Izraela nekaj slabega, je veliko vprašanih odgovorilo pritrdilno, nekaj jih je zaradi holokavsta celo hvalilo Adolfa Hitlerja.” Ob tem umanjka kakršnakoli razlaga možnih vzrokov za takšne odgovore migrantov, kot je na primer, da ima v bližnjevzhodnih državah antisemitizem malo drugačne vzvode kot v Evropi, da slednji niso etnično ali versko, temveč strukturno motivirani, da je Izrael soodgovoren za veliko gorja, ki se je na tem območju zgodilo, in da ne gre preprosto za neskladnost “na krščanskih temeljih” oblikovane civilizacije z muslimansko. Kot najbolj povedno je vredno izpostaviti avtoričino sugestivno sopostavljanje izjav, kot sta nasprotovanje Izraelu in hvalnica Hitlerju.

Zgodba se nadaljuje tudi v poročanju ob nedavnih protestih proti antisemitskim zločinom v Nemčiji. Na spletnem portalu MMC RTV Slovenija zasledimo retorična vprašanja tipa “Težava tudi v priseljevanju?”, v časniku Delo pa članek z naslovom “Spake antisemitizma med begunci”. V slednjem lahko preberemo tudi, da napadeni “Enaindvajsetletni Adam Armuš ni verjel pritožbam judovskih prijateljev o ogroženosti v Nemčiji, o tem se je hotel prepričati sam in celo v boemsko mondenem delu mesta mu ni bilo treba dolgo čakati – kaj bi šele bilo, če bi se sprehajal s kipo v enem izmed predelov, v katerih prevladujejo migranti in muslimani.”

Na tako poročanje se ni smiselno odzvati s statistično relativizacijo pogostosti antisemitskih incidentov med muslimani v primerjavi s pogostostjo takšnih napadov na skrajni desnici. Prav tako se je naivno odzvati z zanikanjem dejstva, da se sami antisemitski zločini med muslimani dogajajo, kljub temu da je v resnici medijsko poročanje o sami pogostosti teh incidentov prenapihnjeno. Je pa potrebno v kontekstu takega poročanja poudariti, da napovedana vojna proti antisemitizmu v Nemčiji pomeni vojno proti migrantom. Predstavnik Centralnega sveta Judov Josef Schuster je pred kratkim že predlagal, naj se migrantom, ki kršijo osnovne nemške demokratične vrednote, odvzame možnost za pridobitve azila. Njegov predlog je podprl tudi nemški notranji minister Stefan Mayer. Prav tako je predstavnik sveta predlagal obvezne obiske koncentracijskega taborišča Auschwitz za vse prosilce za azil.

Dejstvo, da se tudi v našem medijskem prostoru pojavlja strah pred antisemitizmom, ki ga s seboj prinašajo prišleki, je zanimivo, sploh ker je pri nas judovska skupnost tako majhna. Strah pred antisemitizmom, ki ga žanjejo tudi naši osrednji časniki, ni zares strah pred tem, da se bo v Evropi ponovil holokavst, ni zares zaskrbljenost nad dobrobitjo Judov v Sloveniji in Nemčiji. Antisemitizem predstavlja izključno vlogo absolutnega zla, ki ga ne more zanikati nobena politična opcija. Proti migrantom usmerjeni in islamofobični politiki daje naboj, ki sega onkraj desnice, saj gre pri antisemitizmu vendar za ultimativni greh, za katerega v naši, to je evropski kulturi ne bo tolerance. Pri tej netoleranci pa nismo zares netolerantni, le zavzemamo se za temeljne civilizacijske vrednote. Če niso bile dovolj fotografije zavržene hrane, ki je ostala za migranti, če ni zadostovalo vseprisotno poročanje o spolnem nasilju migrantov v Kölnu, lahko zdaj proti njim uperimo antisemitizem, rasizem vseh rasizmov.

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

zelo zanimiv članek. bravo. dobro napisano. super je tudi navajanje različnih virov, preizpraševanje in odpiranje pomislekov. res, bravo. in potem se tukaj ti kar istočasno postavi to vprašanje - kako pisati in navajati druge novinarje iz drugih držav, če pa morda ... že oni v svojem poročanju imajo nek predsodek ali pa nimajo iste etične drže, čeprav je kao del novinarskega kodeksa ...ipd. hja, in vidiš ... - teren. samo teren šteje.
kolikokrat na teden si recimo na terenu ti, o tem kar poročaš? in kako pisati zgodbo, in razvijati zgodbo na dolgi rok s terena, da ne bo tako kot RTV frfotanje. :-)
lp

ampak poglej - tudi pri novinarski etiki imaš problem. načeloma vsak novinar pozna etični kodeks novinarstva kajne? tako kot zdravniki poznajo hipokratovo prisego kajne?
ampak kje se zatakne? če odpreš katerikoli časopis, njihov statut: ti bodo vsi povedali kaj je bistro novinarskega etičnega kodeksa v osnovi: resnica. ampak ni to tako enostavno kajne? če ne drugega, kaj je resnica določa kdo? urednik. on ali ona odloča, kaj je blizu resničnemu in kaj ne, torej kdo objavlja in kdo ne. potem pogledaš starost urednika, njegovo izobrazbo, reference in izkušnje, veze. ok. vse ok do tu.

ampak poglej - perspektiva in SODBA o tem, kaj znanje je in kaj resnica je, se v splošnem meri samo po enem merilu: ... ? katerem?
nagradno vprašanje :-)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.