Obdavčitev verskih skupnosti in sekularizem

Svet krščanskih cerkva v Sloveniji in Islamska skupnost v Republiki Sloveniji sta včeraj v skupni izjavi izrazila veliko in resno zaskrbljenost zaradi določb zakona o davku na nepremičnine. Spomnimo, določbe zakona o davku na nepremičnine predvidevajo tudi obdavčitev sakralnih objektov, pri čemer bi največ davka plačala Rimokatoliška cerkev. Že sama izjava iz Sveta krščanskih cerkva v Sloveniji ima ciničen prizvok, ko pa vemo, kakšno izgubo in sramoto so si pridelali s špekulacijami na finančnih trgih. Preverimo par argumentov v izjavi. Prvi je, da bo celotno breme padlo na vernike, v kolikor bodo hoteli imeti bogoslužne in druge prostore, ki so potrebni za izvrševanje ustavno zajamčene pravice do svobodnega izpovedovanja vere. Torej, po mnenju klerikov naj bi v takšni situaciji verniki bili dvakrat obdavčeni, najprej kot državljani in potem še kot verniki. Verske skupnosti ponovno zavzemajo ekscentrično pozicijo.

Prvič, ni samoumevno, da bi takšen davek pokrili verniki, drugič pa, četudi bi ga, ni s tem nič narobe, saj jih nobeden ne sili, da so verniki oziroma, da morajo zahajati v cerkev. Škoda, da ne uvajajo še davka na prostovoljne prispevke. Pri tem ne gre za nikakršno omejevanje pravice do združevanja, saj imajo marsikatera društva članarine, pa zato še ne morejo dejati, da gre zaradi članarin za omejevanje pravice do združevanja.

V družbah, kjer religija ima vlogo v javnem prostoru – v našem primeru predvsem Rimokatoliška cerkev –, poznamo dve vrsti sekularizacije. Ponavadi v ustavi piše – tako kot pri nas –, da so država in verske skupnosti ločene, potem pa se z zakonom naprej definira, kako naj bi to delovalo. Poznamo dva principa: šibko in močno sekularizacijo. Glede na vse denacionalizacijske profite in privilegije RKC-ja ter njeno vlogo v javnem prostoru in vmešavanjem v politiko, ki je marsikdaj neokusno, bi lahko rekli, da imamo pri nas dokaj šibko sekularizacijo. Ta davek bi lahko razveselil zagovornike močne sekularizacije, če ne bi bil njegov namen povsem oportunističen, torej čim bolj napolniti blagajno, nima pa nobenega teoretskega zaledja. Sicer je res, da to ni stvar ministrstva za finance, ampak je to bolj stvar zakona o verski svobodi.

Po teoriji močne sekularizacije bi morale biti verske skupnosti obravnavane kot vsa druga interesna združenja, na primer kot gobarske, ribiške in druge asociacije. Torej, niso nič ekscentričnega. Nekdanji nadškof Anton Stres je močno sekularizacijo poimenoval kar ideološko – sekularizem, kar je popolnoma zgrešeno. Saj se pri tej poziciji nobeden ne bori proti obstoju RKC-ja oziroma religije, kot se je to dogajalo in se še dogaja v nekaterih drugih sistemih. Religijo je zgolj treba postaviti na realna tla in ne na neko vzvišeno pozicijo, ker sama zase misli, da poseduje večno resnico, ki jo lahko vsiljuje drugim. Pri šibkih sekularizacijah v Evropi je to skoraj redni fenomen.

V kolikor bo zakon o davku na nepremičnine sprejet, verske skupnosti napovedujejo pritožbo na ustavno sodišče. Skoraj nemogoče je verjeti, da bi ustavno sodišče sprejelo njihove argumente, da zakon omejuje človekovo pravico do svobode vesti in veroizpovedi ter pravico do zbiranja in združevanja. Ta pravica je zapisana v ustavi in na to naj bi se večje verske skupnosti naslonile. Vendar, kot smo že omenili, iz teh ustavnih določil še ne izhaja, da mora religija biti oproščena davka ali pa celo financirana s strani države. RKC dobi letno od države okoli 20 do 25 milijonov evrov. Tukaj moramo biti sicer dosledni; če v ustavi piše, da so država in verske skupnosti ločene, še ne pomeni, da ne smejo prejeti nobenih sredstev od države, kot si to predstavljajo nekatera gibanja.

Omeniti pa moramo še eno zanimivo stvar v predlaganem zakonu, ki ima teoretske implikacije. Davka na nepremičnine bodo namreč oproščeni tisti, ki predstavljajo javno dobro. Religije po zakonu ne sodijo pod to formulacijo, kar je tudi pravilno in sledi dosledni sekularizaciji. Konec koncev je močna sekularizacija največja sreča tako za državo kot za religijo. Država se lahko posveti svojemu poslanstvu, religija pa naj se ukvarja z vero in svojimi verniki, pri tem pa druga druge ne ovirata. Razen tega seveda, da morajo verske skupnosti plačevati davke kot vsi drugi. Glede na to, da RKC rada pili svojo gospodarsko in finančno žilico, pa bi že sedaj lahko pričeli iskati poti, kako bi se davku izognili.