Godwinov zakon je nekakšen internetni pregovor, ki pravi, da se matematična verjetnost, da bo v spletni razpravi vključena primerjava z nacizmom ali Hitlerjem, z dolžino razprave približuje ena. Res je, da je ta trditev bila spisana za internet, a velja tudi sicer. Da nekateri zakoni vendarle veljajo enako za vse, je potrdil turški predsednik Recep Tayyip Erdogan, ko je nacistične prakse očital, ja, uganili ste, Nemčiji.

Povod za takšen napad so nedavne prepovedi zborovanj Erdoganovih podpornikov v štirih nemških mestih pred bližajočim se referendumom o uvedbi predsedniškega sistema v Turčiji. Še pred Erdoganovo opazko je oster ton do nemške vlade zavzel že minister za zunanje zadeve Mevlüt Çavuşoğlu in jo obtožil namernega oviranja kampanje v prid turške opozicije. Pri tem je pozabil omeniti, da sta dva večja shoda, kjer je bil glavni govorec ekonomski minister Nihat Zeybekci, potekala po načrtih. V Nemčiji živijo približno 3 milijoni Turkov, slaba polovica pa ima volilno pravico na ustavnem referendumu.

Nemška kanclerka Angela Merkel trdi, da so se za prepovedi odločile mestne oblasti Gaggenaua, Kölna, Frechna in Hamburga same. Te so kot razloge navedle logistične težave, a kljub pomirjujočim besedam kanclerke se zdi, da imajo prepovedi politično ozadje. Ne gre pozabiti, da je bil le teden dni prej v Turčiji aretiran in obtožen spodbujanja terorizma nemški novinar z dvojnim državljanstvom Deniz Yücel.

Nizozemski premier Mark Rutte je bil bolj direkten. Na napovedani shod podpornikov ustavnih sprememb v Rotterdamu, ki naj bi ga nagovoril Cavusoglu, se je Rutte odzval na Facebooku, kjer je izrazil prepričanje, da so politične kampanje tujih držav na Nizozemskem nesprejemljive. Konzervativnega Rutteja seveda bolj kot turški referendum skrbijo lastne volitve 15. marca, ko bo poskušal odbiti napad z desne v obliki Geerta Wildersa. S tem ciljem si je sposodil kar taktiko slednjega in pobral nekaj lahkih političnih točk na račun manjšin. Po pričakovanjih je Wilders nato zavzel še skrajnejši položaj in povedal, da bi sam kot premier vsem članom turške vlade do izvedbe referenduma prepovedal vstop v državo, Erdogana pa je označil za islamofašista.

K enotnosti v prepovedih pa je pozval avstrijski kancler Christian Kern, ki se je v intervjuju za časopis Welt am Sonntag zavzel kar za popolno prepoved kampanj na ozemlju Evropske unije pred referendumom v Turčiji 16. aprila, saj bi se le tako lahko izognili pritisku Ankare na posamezne države članice. Za razliko od nemške kolegice in nizozemskega kolega je Kern v intervjuju izrecno napadel turške oblasti in jih obtožil kršenja človekovih pravic in svoboščin, ob potencialnem uspehu referenduma pa bi se lahko po prepričanju avstrijskega kanclerja stanje le še poslabšalo.

Kakšna bi lahko bila legalna podlaga za takšno ciljano prepoved, zaenkrat še ni jasno. V Nemčiji so mestne oblasti kot razloge navedle pomanjkanje parkirnih mest, zaplet pri rezervaciji dvorane in požarno varnost. V nizozemski vladi so priznali, da preučujejo vse možnosti, najbolj verjetna pa je, kot kaže, možnost župana Rotterdama, da prepove shod na podlagi nevarnosti motenja javnega reda in miru. Kako bi po pravu EU lahko prepovedali shode podpornikov Erdogana, avstrijski kancler Kern ni pojasnil.

Turška vlada meni, da gre pri teh prepovedih nedvomno za kršenje svobode govora. Vendarle gre za kampanjo v okviru najbolj demokratične oblike izražanja volje ljudstva, to je referenduma. Postavlja se vprašanje, ali lahko kršimo svobodo govora vladi, ki prav to počne z lastnimi državljani, novinarji in akademiki?

Prevladujoče prepričanje v nemški javnosti je, če sodimo po javnomnenjskih raziskavah, da lahko. Po zadnjih podatkih štirje od petih vprašanih v Nemčiji menijo, da je Angela Merkel do Turčije preveč popustljiva. Ta odnos si najlažje razlagamo s strahom nemških oblasti, da bi Turčija odstopila od migrantskega dogovora, ki vključuje zadrževanje nekaj milijonov migrantov izven EU v zameno za finančna sredstva in zatiskanje na obe oči ob vse bolj avtoritarni Turčiji.

Pa poglejmo to hipotetično situacijo skozi oči Nemčije. Ali bi dejanska uradna prepoved shodov ali preprosto razglasitev Erdogana za persono non grato, kot je to predlagal Wilders, karkoli dosegla? Bolj kot ne bi šlo za populistično potezo pred domačim občinstvom in ustvarjanje zamer med člani turške manjšine, ki v večini podpirajo politiko Erdogana.

Širitev Erdoganovih pooblastil, čistke na turških univerzah, aretacije novinarjev, kršenje osnovnih človekovih pravic, vojna proti Kurdom - vse to so v določeni meri posledice dogovora EU-Turčija o migrantih. V določeni meri. Težava Nemčije in EU torej ni v shodih, pač pa drugje. Prepoved govora nekega turškega ministra v eni od nemških dežel ne bo povečala možnosti čimprejšnje izpustitve Deniza Yücela, grožnje z ukinitvijo migrantskega sporazuma pač.