Izraz politična korektnost je postal izraz, pod katerim si vsakdo predstavlja predvsem nekaj, kar mu ni všeč v javnem obnašanju in diskurzu. Zato danes pod tem pojmom združujemo vsaj tri stvari, ki v resnici ne spadajo skupaj. V prvo kategorijo spada najbolj strogo zapovedano politično obnašanje. To je tudi zakonsko predpisano, kršitve pa se kaznuje preko disciplinskih in sodnih organov. Primeri takih zapovedi so zakoni proti sovražnemu govoru in proti rasizmu. Potrebne so zaradi medsebojne nezdružljivosti človekovih pravic in demokratičnih načel. So tudi razlog, zakaj številni podporniki nedemokratičnih političnih ideologij, kot na primer neonacisti, sodobne liberalne demokracije doživljajo kot zatiralske.

V drugo kategorijo politične korektnosti lahko uvrstimo zahteve po uporabi ali neuporabi določenih poimenovanj in oznak, kot so na primer poimenovanja javnih krajev ter postavitve obeležij in spomenikov. Tovrstni boji so po navadi še posebno brezkompromisni in zagrenjeni, saj gre v bistvu za boj za oblikovanje skupne identitete. Nasprotovanje tovrstni politični korektnosti je imelo velik vpliv na nedavne ameriške volitve, ki se jim pri razpravah o politični korektnosti ne moremo izogniti. V ZDA so tovrstne razprave najbolj vezane na dve sramotni poglavji ameriške zgodovine, namreč na suženjstvo in državljansko vojno ter na iztrebljanje ameriških Indijancev. V zadnjih letih so v ZDA potekale žgoče debate, na primer glede umika konfederacijskih zastav z uradnih zgradb na ameriškem Jugu, in pa o umiku Andrewa Jacksona z dvajsetdolarskega bankovca zaradi njegove vloge pri genocidu nad ameriškimi Indijanci. Še posebej velik odziv je povzročilo umikanje konfederacijske zastave, ki je za Afroameričane simbol njihovega zasužnjenja, za belce na Jugu pa simbol uporniškega duha in kulture, značilne za njihov prostor.

Pri iniciativah za spremembe poimenovanj in pri reformah poučevanja zgodovine gre v resnici večinoma za iskrene poskuse, da bi poravnali nekatere zgodovinske krivice. Kljub temu v političnem diskurzu to nasprotniki dojemajo kot poskus države, da ljudem vsili njim tujo identiteto. Ta občutek je še toliko močnejši, ko iniciativo v tem političnem diskurzu prevzamejo nezrelo radikalizirani mlajši ljudje, pogosto iz privilegiranega ekonomskega ozadja, ki jim te teme služijo za učni poligon v razvoju politične zavesti.

V tretjo kategorijo politične korektnosti spada tisto, kar bi v bolj običajnih okoliščinah imenovali bonton. V lanskem letu smo bili na vseh ravneh političnega diskurza priča pospešenemu razpadu kulturnega obnašanja v politiki. Čeprav so nekateri nasprotniki neoliberalnega političnega centra to spremljali z užitkom, je to dogajanje za prihodnost demokratičnih družb zelo nevarno. Ne smemo pozabiti, da politiki, kot so na primer Trump ali njegovi posnemovalci v Evropi, rasizem in sovraštvo v družbi ne le razkrivajo, temveč ju tudi ustvarjajo. Ne le to, da take izjave naredijo za sprejemljiva prej nesprejemljiva politična stališča. Poleg tega spodbujajo plemensko politično obnašanje med podporniki in nasprotniki določenih politikov.

Razlika med tistimi, ki se ji zdi ta politična korektnost v smislu političnega bontona potrebna, in tistimi, ki ji nasprotujejo, ni v tem, v kakšni meri podpirajo status quo. Je v tem, kako prepričani so o univerzalnosti svojih političnih idej ter o sposobnosti političnega sistema, da te ideje prebavi.  Tisti, ki menijo, da je politična korektnost ovira za razvoj neke politične ideologije, pa naj bodo levo ali desno politično usmerjeni, po navadi precenjujejo domet takšne ideologije. Pričakujejo, da bo njihova ideologija splošno sprejeta, če ji bo le dana možnost, da je enakopravno zastopana s prevladujočimi političnimi idejami. Poleg tega podcenjujejo pomen bontona za delovanje političnega sistema pri vzpostavljanju avtoritete državnih institucij in ugleda nosilcev političnih funkcij. Politično korektnega govora ne vidijo kot vljudnost, ampak kot zaslepljenost ali, še huje, kot laž, torej kot v resnici nekaj zelo nevljudnega in etično nezaželenega. Prav tako podcenjujejo prepričljivost svojih nasprotnikov. Njihovo moč pripisujejo zaslepljenosti, sebičnosti ali delovanju skritih interesov. A če v to podvomimo, se samodeklarirano altruistična drža spreobrne v svoje nasprotje: sebičnost in aroganco.

Zagovarjati politično korektnost, če je ta premišljena, pomeni v resnici imeti bolj pesimistično videnje družbe in človekove narave. Pomeni, da smo na preži pred neprijetnimi platmi naše zgodovine. Pomeni, da ne zaupamo temu, da bo svoboden in odkrit pogovor pripeljal do strinjanja in etično sprejemljivega konsenza. Pomeni, da menimo, da se pijansko veseljačenje prav lahko obrne v grd ravs. Politično korektnost zagovarjamo zato, ker menimo, da nekaterih družbenih nestrinjanj in problemov pač ni mogoče rešiti. Zato je bolje, da določenim glasovom ne pustimo do besede. Ne zato, ker menimo, da je trenutno družbeno stanje zadovoljivo, ampak ker ti ljudje ne prispevajo k izboljšanju tega družbenega stanja in v tem izboljšanju tudi nimajo nobenega namena sodelovati. Seveda, včasih politično korektnost zagovarjajo tudi svetohlinci, a prav nič nestrpni nismo, če piromana vržemo iz gasilske brigade.

Ko kritiziramo, obsojamo in napadamo politično korektnost, si moramo biti na jasnem, kaj napadamo. Lahko se nam namreč zgodi, da bomo spodjedli nujne temelje, potrebne za delovanje demokratičnega političnega sistema. Pokušina tega, kako izgleda politično naravno stanje, je lani skočila iz zgodovinskih knjig.  Če bo politična levica v vlogi uporabnega bedaka pripomogla k temu, da se to naravno stanje udejanji v celoti, njena naslednja naloga ne bo vodenje družbe, kjer smo vsi bratje in sestre, ampak gradnja nove politične korektnosti.