Več kot 200 migrantov, nameščenih v azilnem centru na otoku Manus v Papui Novi Gvineji, kamor Avstralija pošilja nezakonite migrante, gladovno stavka zaradi obupnih bivanjskih razmer. Zaprti migranti so po navedbah enega od njih začeli odklanjati hrano, potem ko so jim avstralske oblasti zaradi domnevne okvare začele odrekati tekočo vodo za osebno higieno, najmanj 10 na Manusu prisilno nastanjenih priseljencev pa proti nevzdržnim razmeram protestira tudi z molkom. Večina migrantov je v begunskih centrih nastanjenih že več kot 18 mesecev, ob obupnih bivanjskih pogojih pa se srečujejo še s sovražno nastrojenim lokalnim prebivalstvom. To je lani celo nasilno vdrlo v center in obračunalo z begunci, med katerimi je eden umrl.

Avstralske oblasti gladovno stavko na Manusu zanikajo, z ignoranco pa zavračajo tudi številna opozorila humanitarnih organizacij o nesprejemljivosti tovrstne avstralske migracijske politike. Slednjo je sicer leta 2013 vpeljal takratni avstralski premier Kevin Ruud, ki se je odločil, da Avstralija na svojih tleh ne bo več nameščala številnih migrantov iz Šrilanke, Iraka, Sirije in drugih južnoazijskih držav, ter jih začel pošiljati v koncentracijskim taboriščem podobne tako imenovane azilne centre na okoliških pacifiških otokih.  

Razmere v begunskem centru na Manusu spominjajo na udobje, ki ga terorističnim osumljencem v Guantanamu na Kubi nudijo Združene države Amerike. Tam še vedno ostaja zaprtih več kot 120 osumljencev, mnogi brez vsakršne obtožnice, njihovo število pa je nekoliko zmanjšala odločitev Omana, da sprejme 4, in Estonije, da sprejme enega zapornika. 5 zapornikov, katerih premestitev je moralo potrditi več ameriških varnostnih agencij, je že preseljenih na nove lokacije, kljub bojda temeljiti reviziji kartotek priprtih, pa v Washingtonu niso znali pojasniti, česa so pravzaprav osumljeni. Kot je znano, ZDA zapornikov iz Guantanama ne želijo sprejeti, zato pa k temu toliko bolj voljno nagovarjajo druge države. Na ta način skušajo uresničiti napoved predsednika Baracka Obame o zaprtju taborišča, ki pa bo glede na trend premeščanja zapornikov še dolgo ostala neizpolnjena.

Predsednik Kolumbije Juan Manuel Santos je po dolgotrajnem zavračanju vsakršnega dvostranskega premirja z levičarskim gverilskim gibanjem FARC prvič izrazil pripravljenost na pogajanja o obojestranski položitvi orožja. K temu FARC-ovi uporniki kolumbijske oblasti neuspešno pozivajo že ves čas mirovnih pogajanj na Kubi, ki so se začela novembra 2012, a je vlada s Santosom na čelu takšno možnost zavračala, saj se je bala, da bodo uporniki premirje izkoristili za ponovno oborožitev. S še več nasilja so vladne sile odgovorile tudi na zadnjo enostransko prekinitev ognja s strani gverilcev v lanskem decembru, ki jo zdaj predsednik Santos ocenjuje kot korak v pravo smer. Kolumbijski predsednik je pozval k čimprejšnjim pogajanjem o dvostranski položitvi orožja, saj naj bi za to že dozorel čas. Ali gre za nov politični manever kolumbijskih oblasti ali pa oceno, da so gibanje dovolj izčrapli, da se jim proti njemu ni potrebno več bojevati, bodo pokazali prihodnji tedni.

Katalonski premier Artur Mas in vodja regionalne opozicijske Katalonske nacionalistične stranke Oriol Junqueras sta po večurnih pogovorih dosegla dogovor o predčasnih regionalnih volitvah v pokrajinski parlament. Te bodo potekale 27. septembra, tako Mas, sicer vodja desnosredinske stranke “Zbližanje in enotnost”, kot Junqueras pa pričakujeta, da bodo dale jasnejšo sliko o podpori samostojni Kataloniji.

Katalonska odcepitvena volja se bo po pričakovanjih obeh katalonskih vodilnih politikov izrazila v zmagi njunih in drugih strank, ki zagovarjajo odcepitev od Madrida, s tem pa bo nova vlada imela tudi vso legitimnost za nadaljnje korake. Slavje zagovornikov katalonske samostojnosti pa ni tako samoumevno - novembrskega simboličnega glasovanja o neodvisnosti Katalonije se je udeležila le tretjina volivcev. Nasprotniki katalonske neodvisnoti so namreč v večini ostali doma, kar pa se ob predčasnih volitvah po mnenju analitikov ne bo ponovilo.

Srbija od Rusije Švice prevzema enoletno predsedovanje Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, krajše OVSE, svoj mandat pa začenja s smelo napovedjo o rešitvi ukrajinske krize. Kot je napovedal srbski zunanji minister Ivica Dačić, bo Beograd predsedovanje OVSE-ju skušal izkoristiti kot posrednik med sprtima stranema v Ukrajini, za to pa naj bi bil kot dober poznavalec regije in partner različnih akterjev po ministrovih besedah več kot predestiniran. Ko je govoril o državah srbskih partnericah, je nekdanji srbski premier verjetno mislil predvsem na Rusijo, srbsko tradicionalno zaveznico, ki pa mu že zdaj povzroča težave pri evropskih partnerjih. Srbske oblasti, razpete med razhajajočima se Evropsko unijo in Rusijo, že nekaj časa namreč težko lovijo diplomatsko ravnotežje na mednarodnem drsališču, zato so skepse o srbski uspešni posredniški vlogi v Ukrajini brž kot ne upravičene.

Hrvaška vlada je v skladu z napovedmi sprejela ukrepe, s katerimi bodo 60.000 najrevnejšim državljanom, ki so brez premoženja in prihrankov, s katerimi bi lahko vrnili dolgove ter imajo blokirane račune, odpisali dolgove. Materialno najbolj ogroženim Hrvatom bo oproščen “puf” do bank in telekomunikacijskih podjetij, s katerimi je hrvaška vlada predhodno dosegla sporazum. V skladu z njim bodo banke in telekomunikacijska podjetja nekdanjim klientom oprostila dolg do dobrih 1.300 evrov. V štirih največjih hrvaških mestih so se hrvaške oblasti o odpisu dolga uspele dogovoriti tudi s tamkajšnjimi javnimi komunalnimi podjetji. Ta so svojim občanom pripravljena spregledati do skoraj 3.300 evrov visok dolg, hrvaška vlada pa je k podobnemu ravnanju pozvala tudi komunalna podjetja v ostalih hrvaških mestih. Na Hrvaškem ima sicer zaradi različnih dolgov blokirane račune približno 320.000 državljanov.